Jedro

Tožnik je izgubo osebnega dokumenta ustrezno obrazložil, tako da sodišče zaključuje, da ni šlo za namerno izgubo, s katero bi želel prikriti resnično identiteto, kar bi lahko kazalo na očiten dvom v zatrjevane podatke pri organih v Sloveniji. Očiten dvom v tožnikovo identiteto ni podan.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1690/2018/6 (1312-20) z dne 10. 8. 2018 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju Jelhum, državljan Pakistana, pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje, odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 ter da se ga pridrži zaradi izrazite begosumnosti do ugotovitve njegove istovetnosti in za namen predaje v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 na prostore Centra za tujce od 9. 8. 2018 od 18:10 ure do 9. 11. 2018 do 18:10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Iz obrazložitve izhaja, da je prosilec 9. 8. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Svoje istovetnosti ob podaji prošnje ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Nadalje sklep povzema obravnavo na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Koper, vsebino policijske depeše, prošnje za azil, v kateri je prosilec opisal svojo pot iz izvorne države, ki jo je zapustil oktobra 2016 ter v kateri je v zvezi z dejstvom, da je brez osebnih dokumentov povedal, da je imel ob odhodu iz Pakistana seboj potni list in osebno izkaznico, oba dokumenta pa mu je v Turčiji odvzel sprovajalec in ju odvrgel v morje. V zvezi z bivanji v posameznih državah je navedel, da je bil v Turčiji približno tri mesece, v Grčiji pa 14 mesecev. V Grčiji je dvakrat zaprosil za azil, vendar mu ni bila izdana nobena odločba, v Srbiji je ostal štiri mesece, nato pa pot nadaljeval v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal približno dva meseca. Za pot preko Hrvaške do Slovenije je potreboval 9 dni. Po prečkanju meje so jih slovenski policisti isti dan prijeli, ob zapustitvi Pakistana pa je bil namenjen v Italijo. Bo pa do odločitve pristojnega organa počakal v Sloveniji. Povzema tudi tožnikove navedbe iz zapisnika z dne 9. 8. 2018, ter podatke iz evidence EURODAC. Organ na podlagi ugotovljenih dejstev meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja po prvi in peti alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ter v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je sklep v celoti nezakonit, saj ga je toženka oprla na neobstoječe zakonske razloge. Določbo prve alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je toženka priredila po svoje, saj razlog "zaradi ugotavljanja istovetnosti" sploh ni zakonski razlog za odreditev pridržanja. Tožbo izpodbija iz vseh treh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1) iz 27. člena. Uveljavlja nepravilno in nepopolno uporabo materialnega prava določbe 84. člena ZMZ-1, ker je toženka pridržala tožnika iz nezakonitih razlogov, saj ugotavljanje istovetnosti sploh ni zakonski razlog za pridržanje. Namreč ZMZ-1 predvideva, da se prosilca pridrži lahko le, če obstoji očiten dvom v istovetnost prosilca, ki jo želi toženka preveriti/ugotoviti. Toženka je tudi napačno uporabila četrti odstavek 84. člena ZMZ-1, ker tožnik ni bil hitro in natančno soočen z razlogi za odvzem prostosti. Zatrjuje, da iz zapisnika z dne 9. 8. 2018 sploh ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti oziroma dejstvo, na katera toženka opira odvzem prostosti iz prve in pete alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Skopo pojasnilo se nanaša le na peto alineo in ne zadostuje, in že iz tega razloga je pridržanje nezakonito. Zakaj je menila, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost, tožniku ni bilo obrazloženo. S tem je bila kršena pravica do hitre in natančne seznanitve z razlogi za odvzem prostosti. Toženka je tudi nepravilno uporabila drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe (EU) 604/2013. Toženka tožnika v trenutku seznanitve s pridržanjem ni soočila s tem, da naj bi ga predala Grčiji. Sklep je nezakonit, saj v zvezi s tožnikom v trenutku seznanitve s pridržanjem oziroma izdaje sklepa ni potekel nikakršen postopek predaje. Gre za sporno prakso toženke, ki prosilcem najprej odvzame osebno svobodo, šele nato pa sproži postopek ponovnega sprejema prosilca po Dublinski uredbi. Že iz smisla Dublinske uredbe izhaja, da se pridržanje lahko izvede samo pod pogojem, če je postopek predaje že v teku in v zvezi s prosilcem obstaja znatna nevarnost pobega. Toženka je zato nepravilno uporabila 28. člen Dublinske uredbe. Uveljavlja, da so vsa pridržanja v Republiki Sloveniji, v zvezi s postopki po Dublinski uredbi, nezakonita glede na sodbo sodišča EU - zadeva C-528/2015 z dne 15. 3. 2017. Izpostavlja, da je bila odločitev Vrhovnega sodišča sodba in sklep I Up 26/2016 sprejeta pred odločitvijo sodišča EU v tem v zvezi. Nadalje uveljavlja, da bi morala toženka uporabiti drugi odstavek 19. člena Dublinske uredbe, ki določa, da obveznost sprejema po določenem času preneha. Tožnik je namreč zatrjeval, da je zapustil ozemlje držav članic za čas daljši od treh mesecev, v vmesnem času je bil v Bosni in Hercegovini in Srbiji. Toženka določila drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe v tem smislu popolnoma prezre. V konkretnem primeru obstoji objektivna ovira za izvedbo predaje, ker je nastopila situacija iz drugega odstavka 19. člena Dublinske uredbe. Sklicuje se na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1102/2016 in sodbo Sodišča EU C-155/15 z dne 7. 6. 2016. Pristavi še, da se odgovorna država članica o tem sploh še ni imela pravice izreči, saj je toženka o tem ni obvestila, ampak je tožniku raje nemudoma odvzela osebno svobodo. Toženka je tudi nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. V obravnavani zadevi dvom v osebne podatke ne drži. Obrazloženo pa tudi ni v čem je podan očitni dvom v istovetnost tožnika. Tožnik je v postopku najmanj trikrat izpovedal isto, podal iste podatke. Tožnik je toženki celo dostavil dve fotografiji osebne izkaznice, dne 16. 8. 2018, torej pred iztekom roka, ki mu je bil postavljen s strani toženke. Predložena dokumentacija v celoti potrjuje tožnikove navedbe, zato pogoj iz prve alinee prvega odstavka 84. člena nikakor ni izpolnjen. Ne drži navedba, da je prosilčeva ciljna država Italija. Tožnik je pojasnil tekom postopka, zakaj za azil ni zaprosil na Hrvaškem (slabe razmere za begunce - pretepanje beguncev) oziroma zakaj je zapustil Grčijo (bivanje v težkih razmerah, dolgotrajni postopki oziroma zavlačevanje - prošnjo je vložil kar trikrat, nikoli ni dobil odločitve, pomanjkanje hrane, negativen odnos prebivalcev do beguncev, nezmožnost opravljanja dela,...). Pojasnil je tudi, da je bil v začetku namenjen v Italijo, sedaj pa bo do odločitve ostal v Sloveniji. Toženka tudi ni upoštevala dejstva, da je tožnik samoiniciativno razkril dejstvo, da je v Grčiji že zaprosil za azil in da ni počakal do odločitve, za kar pa je ponudil logično in življenjsko obrazložitev. Tožnik ni izrazito begosumen, zato ni izpolnjen pogoj iz 28. člena Uredbe (EU) 604/2013. Toženka je tožnikovo nesodelovanje v postopku utemeljila s tem, da naj bi prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, kjer pa ni počakal na zaključek postopka. Toženka pri tem ni upoštevala vseh dejstev, ki jih je tožnik v tem v zvezi podal. Sklicuje se na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 960/2018. Nesodelovanja s slovenskimi organi pa tožniku ni mogoče očitati, saj se je udeleževal postopka, odgovarjal na vprašanja, celo dostavil fotografije osebnih dokumentov pred iztekom roka. Ne drži tudi, da ni mogoče učinkovito izvesti milejšega ukrepa oziroma to ni problem tožnika. Na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kaže tudi, da okoliščine v zvezi z več kot trimesečnim bivanjem izven držav članic oziroma v Srbiji in BIH niso ugotovljene. O teh trditvah toženka tožnika ni natančno zasliševala, zaradi česar je dejansko stanje v celoti ostalo neraziskano. Uveljavlja tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka, saj se sklepa na več mestih ne da preizkusiti. Že ustna naznanitev ukrepa pridržanja ne vsebuje razlogov za pridržanje. Izpodbijanega sklepa pa ni mogoče preizkusiti tudi iz razloga, ker v izreku izpodbijanega sklepa naveden razlog za pridržanje ni zakonit - prva alinea. Odločba ne ustreza standardom potrebne obrazložitve. Tožniku je kršena pravica do pravnega sredstva, saj zaključkom oziroma nezaključkom ne more utemeljeno nasprotovati z navedbo določno in konkretno obrazloženih razlogov, v smislu določila 22. člena Ustave. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, saj toženka tožniku ni omogočila pravice do izjave, glede razlogov za pridržanje, to je glede okoliščin iz prve in pete alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Z izpodbijanim sklepom mu je bila odvzeta osebna svoboda. Živi v manjši sobi zgornjega nadstropja institucije zaprtega tipa skupaj z drugimi tujci. Opisuje razmere v Centru za tujce in jih primerja s položajem osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

3. Hkrati s tožbo tožnik predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, da sodišče do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Namreč izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Od 10. 8. 2018 je brez osebne svobode, tega mu ne bo mogel povrniti nihče. Kolikor bo s predmetno tožbo uspel, mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka 9. člena (3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika. Iz gole previdnosti, zaradi zadeve I U 1145/2015, pa vseeno predlaga, da sodišče toženki odredi takšno postopanje, kot ga predlaga pravo EU.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravni spis.

5. Sodišče je na glavni obravnavi dne 22. 8. 2018 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Kot dokaz je vpogledalo tudi odgovor Grčije, ki je v njem izjavila, da tožnika ne želi sprejeti.

6. Pooblaščenka toženke je na glavni obravnavi predložila odgovor Grčije, da tožnika ne želi sprejeti, ki ga je prejela istega dne - 22. 8. 2018, ter pojasnila, da na podlagi odgovora s tako vsebino tožnik ne bo predan Grčiji, ki ga ne želi sprejeti, kar za obravnavani postopek pomeni, da je odpadel razlog za pridržanje po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na izjavo toženke se je sodišče v nadaljevanju postopka osredotočilo le na vprašanje razloga za pridržanje pri katerem je toženka vztrajala. Namreč pridržanje je tudi glede posameznega razloga utemeljeno le dokler razlogi za pridržanje obstajajo. Odločitev o pridržanju je časovno omejena dokler trajajo razlogi za pridržanje pri katerih toženka vztraja. Sodišče v svojem postopku na podlagi vložene tožbe presoja ali so razlogi utemeljeni tudi v trenutku sodnega preizkusa.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Tožnik izpodbija odločitev toženke o izrečenem ukrepu pridržanja, ki ga je izdala na dveh podlagah: - zaradi ugotavljanja istovetnosti; - in zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III). Sporn po opravljeni glavni obravnavi ostaja le razlog po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in le tega pravilnost in zakonitost sodišče presoja.

9. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka).

10. Tožnik v zvezi s 1. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ugovarja napačni uporabi materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da toženka na podlagi izpovedb tožnika o identiteti ni imela podlage v obstoju očitnega dvoma v njegovo istovetnost oziroma pri svoji razlagi tega razloga sploh ne izhaja iz zakonskega besedila pogoja iz prve alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, glede na podatke upravnega spisa (registracijski list, prošnja za mednarodno zaščito, zapisnik o seznanitvi, pa tudi glede na podatke dane na zaslišanju na sodišču), da je tožnik povedal ime, priimek, rojstni datum, spol, državljanstvo, zakonski stan, kraj zadnjega prebivališča v izvorni državi, ipd., torej vse podatke, ki jih običajno vsebujejo osebni identifikacijski dokumenti. Na podlagi navedenih uradno sestavljenih listin je tudi ugotoviti, da tožnik podatkov za identifikacijo pred organi RS ni spreminjal, toženka pa tudi ni izkazala in navedla, da bi se pred organi drugih držav, ki jih je nelegalno prehajal, izkazoval z drugačnimi osebnimi podatki, torej da jih je spreminjal. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča (npr. glej sodbo in sklep I Up 88/2018 z dne 6. 6. 2018), glede na določbo 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, za obstoj standarda očitnega dvoma v prosilčevo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo, kot je presodila toženka v obravnavanem primeru. Kot pomemben kriterij je presoja prosilčeve utemeljitve zakaj ne more predložiti originalov dokumentov. Sodišče na podlagi navedenega stališča ocenjuje, da je tožnik izgubo osebnega dokumenta ustrezno obrazložil (logično in življenjsko), (odvzel mu jo je tihotapec), tako da sodišče zaključuje, da ni šlo za namerno izgubo, s katero bi želel prikriti resnično identiteto, kar bi lahko kazalo na očiten dvom v zatrjevane podatke pri organih v Sloveniji. Tudi pri navajanju dejstva o izgubi in okoliščin v zvezi z izgubo dokumenta je tožnik konsistenten. Pa tudi samo trajanje pridobivanja osebnega dokumenta iz izvorne države, pozvan je bil na zapisnik z dne 9. 8. 2018, sklep pa je bil izdan 10. 8. 2018, ne kaže, da dokumentov ne bi želel namerno pridobiti. Je pa tudi že pred zaslišanjem na glavni obravnavi, 16. avgusta 2018, toženki predložil kopijo osebnega dokumenta, ki jo je pridobil od doma, podatki, ki jih je povedal zaslišan kot stranka, pa pa so se ujemali s podatki na fotokopiji in prej povedanimi, kar je bilo ugotovljeno s pomočjo tolmača. 11. Sodišče glede na navedeno meni, da očiten dvom v tožnikovo identiteto ni podan. Toženkino vztrajanje pri originalu dokumenta, ki bi prestal forenzičen test, presega zakonsko besedilo 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato sodišče njenemu standardu pri doseganju izkazanosti istovetnosti identitete, ne sledi.

12. Glede na navedeno, ker je sodišče presodilo, da razlogi za pridržanje tožnika ob izdaji sodbe več ne ostajajo, v zvezi z razlogom po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pa niso obstajali tudi ob izreku ukrepa, izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odrpavilo.

K II. točki izreka:

13. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik z izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.