Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.

Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi:

- v točki III izreka, 1. alineja glede zneska 136,64 EUR za september, 136,64 EUR za oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december 2019, vse po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v prihodnjem mesecu do plačila ter se tožba v tem delu zavrže;

- v preostalem pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 20. 8. 2019 do 11. 3. 2021; zahtevek iz tega naslova za čas pred 19. 7. 2019 in po 12. 3. 2021 ter za poziv na delo je zavrnilo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 20. 8. 2019 do 11. 3. 2021, ga prijavi v obvezno pokojninsko in dodatno poklicno zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter vpiše delovno dobo v matično evidenco (točka II izreka). Naložilo ji je plačilo razlik v plači za obdobje od avgusta 2019 do marca 2021, ki so po višini za posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, pri čemer je dolžna toženka od teh zneskov obračunati predpisane davke in prispevke ter neto zneske plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; v presežku je reparacijski zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Naložilo ji je plačilo regresov za letni dopust za leta od 2019 do 2021 v višini, ki je za posamezno leto razvidna iz izreka sodbe, po odvodu davkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. v letu do plačila; višji zahtevek iz naslova regresov za letni dopust je zavrnilo (točka IV izreka). Naložilo ji je plačilo denarnega povračila v višini 24.687,75 EUR, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2024 do plačila; višji zahtevek do 38.754,00 EUR je zavrnilo (točka V izreka). Naložilo ji je plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 689,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za ugoditev zahtevku. Pravnomočno ni odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec. Upoštevanje takšne ugotovitve iz drugih odločb ni zakonito; takšno postopanje predstavlja odstop od sodne prakse (sklepi VSL I Cpg 96/2011 z dne 21. 2. 2011, I Cp 2323/2010 z dne 17. 11. 2010, I Cp 1115/96 z dne 20. 2. 1997, II Cp 2286/2009 z dne 2. 12. 2009). Posega v toženkine ustavne pravice do enakega varstva pravic in pritožbe. Razveljavitveni sklep nima narave pravnomočne sodne odločbe (sklep VS RS II Ipc 522/2004 z dne 11. 5. 2006). Toženka ne pozna razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo. Dejstva bi moralo ugotavljati v tem sporu (načelo neposrednosti). Tožnik je bil v vtoževanem obdobju brezposelna oseba, kar pomeni, da ni bil v delovnem razmerju (pri toženki). Pred tem je bil zaposlen pri družbi A., d. o. o. Pravne podlage za priznanje delovnega razmerja ni. Tožnik je kot delavec družbe A., d. o. o., delo opravljal na območju toženke, saj je imela ta družba s toženko sklenjeno pogodbo o opravljanju luško prekladalnih storitev kot družba IPS (izvajalec prekladalnih storitev). Vprašanje razmerja med tožnikom, družbo IPS in toženko je zahtevno pravno vprašanje, na katerega so sodišča dajala različne odgovore. V dosedanjem postopku so bile različne odločitve. O ustavni pritožbi še ni odločeno. Toženka je z družbo IPS sklenila pogodbo o opravljanju storitev. Ni imela volje, da bi bili delavci pri njej v delovnem razmerju. Sodišče ne more preoblikovati razmerja med strankami. Pravna posledica, kot je sledila, nima podlage. Tožnikovo delovno razmerje pri družbi IPS se je izvrševalo. To je razlog, zakaj je bil obstoj delovnega razmerja s toženko zavrnjen. Nezakonito poslovanje družbe IPS ni podlaga za obstoj delovnega razmerja; dejansko je šlo za posredovanje dela delavcev uporabniku. Izpolnjevanje pogojev za izvajanje dejavnosti s strani družbe za posredovanje delavcev ni bistveno (sodbi Sodišča EU C-216/15 z dne 17. 11. 2016 in C-681/18 z dne 14. 10. 2020). Odgovornost toženke bi bila kvečjemu subsidiarna. Presoja, da odgovarja kot delodajalec, čeprav je imel tožnik delovnopravno varstvo zagotovljeno v razmerju do družbe IPS, posega v 74. člen Ustave RS. Sodišče testa sorazmernosti ni opravilo in ni utemeljilo, zakaj milejše varstvo tožnika ne bi bilo zakonito. Brez razlogov je odstopilo do ustaljenega stališča sodne prakse, da je reparacija lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Drugačna odločitev temelji na zlorabi, kot izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča RS. V sodni praksi Sodišča EU morata biti za zlorabo podana dva elementa, subjektivni in objektivni (sodba Sodišča EU C-423/15). Vrhovno sodišče RS je kot bistveno izpostavilo, da ni šlo za začasno opravljanje dela; zakaj bi bilo to bistveno, ni utemeljilo (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Četudi opravljanje dela ni začasno, to ne pomeni, da obstaja delovno razmerje (sodba Sodišča EU C-232/20). Posredovanje dela delavcev je urejeno v pravu EU (Direktiva 2008/104/ES o delu preko agencij za zagotavljanje začasnega dela) in ZDR-1. Upoštevaje navedeno pravno podlago ni podane nobene okoliščine, da bi bilo posredovanje delavcev toženki nezakonito. Družba IPS ni bila odvisna od toženke. Bila je samostojni gospodarski subjekt. Vključenost tožnika v organiziran delovni proces pri toženki je posledica opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku s strani družbe IPS in ne vodi do presoje o obstoju delovnega razmerja. Enako velja za način, na katerega je pri družbi IPS naročala storitve. Družba IPS je organizirala delo (delovni čas), izplačevala plače in skrbela za varno delo. Sodišče prve stopnje ni konkretiziralo, katere pravice iz delovnega razmerja je priznalo tožniku. Prijave v dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje tožnik ni zahteval. O utemeljenosti zahtevka po višini ni navedlo razlogov; ni utemeljilo, zakaj bi bil tožnik upravičen do povprečne plače. Do dodatkov k plači so delavci upravičeni le, če delo opravljajo v posebnih pogojih. Sodišče prve stopnje se do ugovora nesklepčnosti zahtevka ni opredelilo. Trditveno in dokazno breme je bilo na tožniku. V premoženjskopravnem delovnem sporu ne velja obrnjeno dokazno breme (sklep VS RS VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, sodba VS RS VIII Ips 430/2006 z dne 2. 7. 2007, sodba VDSS Pdp 284/2020 z dne 20. 8. 2020). Breme nedokazanosti bi moral nositi tožnik. Razpolagal je s plačilnimi listami; sicer bi jih pridobil pri delodajalcu, družbi IPS. Ni dokazal, koliko dela in v kakšnih pogojih je opravil. Sam je izpovedal, da je po letu 2017 delal manj in lažja dela, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ni upoštevalo sprejete sodne prakse v številnih odločbah, izdanih v istovrstnih sporih, da delavec ni upravičen do povprečne plače. O delu zahtevka je že bilo pravnomočno odločeno (višje plače nad 899,72 EUR za leto 2019). Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo povprečno plačo v zadevi XX Pd 156/2019, bi mu prisodilo nižje zneske. Ni obrazložilo prisojenih zneskov regresa za letni dopust niti odločitve o obrestnem zahtevku; rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen. Zahtevek za plačilo denarnega nadomestila je bil nesklepčen. Sodišče prve stopnje ni izhajalo iz tožnikove plače. Glede na trajanje zaposlitve in ostale okoliščine je prisodilo previsok znesek. Tožnik pri toženki sploh ni bil zaposlen. Navedb, da bi bil nezaposljiv, ni podal. Toženka se zoper navedeno ni mogla braniti. Poseženo je bilo v njeno pravico do izjave. V posledici zmotne odločitve o utemeljenosti zahtevka je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pravdnih stroških. Ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Stroški sodne izvedenke niso bili potrebni. Za odločanje o utemeljenosti zahtevka po višini ni bilo potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo; šlo je za enostavno matematično operacijo. Stroškov, ki nastanejo po krivdi sodišča, ni dolžna nositi nasprotna stranka (sklep VSL I Cpg 2003/2014 z dne 11. 2. 2015). Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Sodba Pd 161/2019 z dne 5. 10. 2020 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 623/2020 z dne 21. 4. 2021, sodbo in sklepom VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022 ter sodbo in sklepom VDSS Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023 je bilo o reparaciji - razliki v plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja (regres za letni dopust) tožnika za leta od 2014 oziroma od 2015 do 2018 pravnomočno odločeno; zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja s prijavo v socialna zavarovanja in vpisom delovne dobe pri toženki za čas od 8. 1. 1997 do 18. 7. 2019 je bil zavrnjen. V novem sojenju je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in reparacije za čas po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri družbi IPS A., d. o. o., od 19. 7. 2019 dalje, zahtevka za plačilo regresov za letni dopust za leta 2014, 2019 in 2020 ter za plačilo denarnega povračila (ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi). Za leto 2019 ni, kot utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, upoštevalo, da je bila zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v plači nad 899,72 EUR s sodbo Pd 161/2019 z dne 5. 10. 2020, zoper katero se v tem delu tožnik ni pritožil, pravnomočna. S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.

6.Zahtevek za dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje je tožnik postavil že v tožbi; s tovrstno odločitvijo sodišče prve stopnje ni prekoračilo zahtevka, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi.

7.Presojo, da je tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 20. 8. 2019 do 11. 3. 2021 in v določeni višini za plačilo razlik v plači, regresov za letni dopust in denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljilo na pravnomočni ugotovitvi, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec. Navedeno, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, ne drži. Ugotovitev, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec in da je bilo njegovo delovno razmerje zlorabljeno, je bila podlaga za prisojo reparacije s sodbo Pd 161/2019 z dne 5. 10. 2020 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 623/2020 z dne 21. 4. 2021, sodbo in sklepom VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022 ter sodbo in sklepom VDSS Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023, pri čemer ta ugotovitev, vsebovana v obrazložitvi sodbe, ni pravnomočna. Skladno s prvim odstavkom 319. člena ZPP postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. Sodišče odloči o zahtevku v izreku sodbe, zato postane pravnomočen izrek (objektivne meje pravnomočnosti), ne pa razlogi sodbe, torej ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih ali stališča o pravnih vprašanjih.

8.Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev, vsebovano v izpodbijanem delu sodbe, je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo (razen v delu, v katerem je tožbo zavrglo) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10.Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo razen v delu, v katerem je tožbo zavrglo, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in ponovno razsodi o utemeljenosti zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more samo odpraviti, saj preizkus odločitve, za katero sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, ni mogoč. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe glede na dosedanji potek postopka ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 319, 319/1, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 350, 350/2, 354, 354/1, 354/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.