Jedro

V primeru, da se ugotovi, da pripadniki SV na delu na misiji v tujini niso imeli vsak teden omogočenega 24-urnega obdobja, v katerem bi bili popolnoma prosti in bi jim bil tako omogočen dan tedenskega počitka, jim pripada odškodnina, ki se izračuna v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,18 EUR, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 3.650,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo 165,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 499,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in se tožniku naloži plačilo njenih stroškov postopka, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklicuje na 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski in kot bistveno navaja, da bi glede na načeli enostarešinstva in subordinacije tožniku edini lahko odrejal naloge njegov nadrejeni A.A. Sklicuje se na njegovo izpoved, da tožniku ni ukazal, naj na dneve, ki so bili po evidencah prosti, opravlja podporne naloge, ampak se je tožnik sam odločil, da bo na te dneve opravljal dodatne naloge. Glede na to je po njenem mnenju sam prispeval k nastanku škode, če mu je ta nastala. Meni, da priči, ki nista bila tožniku nadrejena delavca, ne moreta vedeti, ali so bile tožniku odrejene delovne obveznosti na proste dneve. Kot materialnopravno zmotno graja stališče, da se za opravljanje delovnih obveznosti šteje nošenje uniforme, vojaško pozdravljanje, upoštevanje hišnega reda oziroma pravil obnašanja ter higiene. Ker tožnikov nadrejeni tožniku ni odredil oziroma ukazal dela na dneve, ki so v evidencah označeni kot prosti, meni, da je tožena stranka tožniku omogočila prosti dan, torej ni ravnala protipravno. Nasprotuje metodi izračuna odškodnine (20,74 EUR x 8 ur x 22 dni), saj temelji na zmotnem stališču, da je tožnik vsak dan, ko naj bi bil prost, delo opravljal 8 ur. Meni, da bi tožniku pripadala odškodnina le za opravljeni čas dela, torej bi moral dokazati, koliko ur dela je opravil na dneve, ki so v evidencah označeni kot prosti, česar ni niti zatrjeval niti dokazal. V zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvenega in dokaznega okvira. Nasprotuje odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od prvega dne tožnikovega povratka z misije, saj bi mu lahko šle šele od vložitve predloga za ureditev spornega razmerja pred uvedbo sodnega postopka, tj. od 7. 12. 2016 dalje. Meni, da tudi če terjatev nastane na podlagi samega zakona, to še ne pomeni, da istočasno zapade v plačilo, ampak pride dolžnik v zamudo šele od seznanitve z zahtevo za plačilo, tožena stranka pa je bila z njo seznanjena šele 7. 12. 2016. Sklicuje se na 165. člen OZ in odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cpg 771/2015 in II Cp 413/2013. Opozarja, da zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Dalje izpostavlja, da je poseben plačni režim pripadnikov Slovenske vojske v času dela v tujini posledica njihovega drugačnega pravnega in dejanskega položaja, ki izvira iz drugačne vsebine dolžnosti in nalog vojaške službe v tujini. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 331/2015, da posebni dopust pomeni obdobje počitka, v katerem se plača obračuna le v višini nominalne osnove. Meni, da bi takšno stališče moralo veljati za vse oblike počitka, tudi za tedenski počitek, in bi se torej pri obračunu nezagotovljenega tedenskega počitka smelo upoštevati le nominalno osnovo, ne pa tudi dodatkov. V zvezi s tem se sklicuje na 5. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki temelji na obračunu dnevne (in ne urne) postavke. Navaja, da Uredba jasno določa dva različna načina obračunavanja plačila za delo, in sicer različno za delo doma in za delo v tujini, kar potrjuje tudi vsebina petega odstavka 6. člena ter se sklicuje na odločitev v zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1586/2014, iz katere izhaja izračun dodatka kot dela plače po dnevih. Dalje navaja, da če je pripadnik SV upravičen do izplačila plače za vojaško službo zunaj države, je pri izračunu nadomestila oziroma odškodnine, ki izhaja iz plače, treba upoštevati peti odstavek 6. člena Uredbe (Pdp 455/2014 in Pdp 685/2015). Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločalo v mejah postavljenih zahtevkov. Pritožnica to kršitev neutemeljeno uveljavlja, ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo vtoževano odškodnino, čeprav ni zatrjeval in dokazoval konkretnega števila ur dela na dan, ki je po evidencah zabeležen kot prost dan. Ta očitek po svoji vsebini pomeni zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava, ki pa tudi ni utemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka, do katere je upravičen delavec, ki ni mogel izrabiti pripadajočih prostih dni tedenskega počitka na misiji v tujini. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega in pritožbenega sodišča izhaja, da gre pri tej vrsti odškodnine za odškodnino za premoženjsko škodo, ki se odmeri za vsak dan neizkoriščenega tedenskega počitka v vrednosti 8-urnega delovnika (prim. z odločbami opr. št. VIII Ips 226/2017, Pdp 333/2017, idr.). Pritožbeno sodišče se sklicuje na obsežno dosedanjo sodno prakso in obrazložitev izpodbijane sodbe, ki jo v celoti sprejema kot materialnopravno pravilno in argumentirano.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik z ukazom z dne 17. 10. 2014 v povezavi s popravljenim ukazom z dne 10. 4. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe na mirovno operacijo KFOR na Kosovo, - da tožnik v času, ko je bil na misiji na Kosovu, ni imel prostih dni, v katerih bi imel zagotovljen tedenski počitek, - da je tožnik glede na to imel 22 dni neizrabljenega tedenskega počitka, - da je imel v času misije tožnik povprečno plačo v višini 3.608,72 EUR, ter zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožniku pripada odškodnina v višini nadomestila plače za posamezni dan, ko mu tedenski počitek ni bil zagotovljen.

8. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in tožnika glede vprašanj, ali je tožnik na dneve, ki so v evidencah zabeleženi kot prosti, opravljal delo, in ali je naloge opravljal po ukazu nadrejenega ali prostovoljno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika, njegovega nadrejenega in dveh sodelavcev. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Zgolj dejstvo, da priči B.B. in C.C. nista bila tožnikova nadrejena, ne pomeni, da o odločilnih dejstvih v zadevi nista mogla verodostojno izpovedovati. Tožena stranka svoje stališče, da se je tožnik sam odločil, da bo na dneve, ki so bili zabeleženi kot prosti, opravljal dodatne naloge, opira zgolj na del izpovedi njegovega nadrejenega A.A., ki je na izrecno vprašanje, ali je tožniku ukazal, naj na navedene dneve opravlja podporne naloge, odgovoril, da ne. Za ugotovitev, da tožnik navedenih nalog ni opravljal samoiniciativno, pa je pomembna izpoved priče A.A. kot celota, iz katere izhaja, da je tožnik na navedene dneve moral izvajati podporne naloge, da je moral predati na sestankih prejete informacije svojim podrejenim, ki jim je moral dodeliti naloge ter da ni bilo dni, ko bi bil 100 % prost. Glede na navedeno je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik tudi na dneve, ko naj bi bil prost (po evidencah), opravljal naloge v okviru vojaške službe (udeležba na sestankih, podporne naloge), zaradi česar ni izkoristil pripadajočih dni tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur.

9. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje štelo za opravljanje delovnih obveznosti tožnika le nošenje uniforme, vojaško pozdravljanje, upoštevanje hišnega reda oziroma pravil obnašanja ter higiene. V 10.-12. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo ugotovitve v zvezi z vsebino nalog, ki jih je tožnik opravljal na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, tj. udeležba na sestankih in podporne naloge, prost je bil le operativnih nalog.

10. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi tožniku lahko šla odškodnina kvečjemu za ure dela, ki jih je opravil v času, ko bi moral biti glede na evidence prost zaradi izrabe dneva tedenskega počitka. V primeru, da se ugotovi, da pripadniki SV na delu na misiji v tujini niso imeli vsak teden omogočenega 24-urnega obdobja, v katerem bi bili popolnoma prosti in bi jim bil tako omogočen dan tedenskega počitka, jim pripada odškodnina, ki se izračuna v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan. Do tega vprašanja sta se Vrhovno in pritožbeno sodišče večkrat opredelili. V predmetni zadevi dejansko stanje ne odstopa od dejanskih stanj v že obravnavanih zadevah, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, VIII Ips 225/2017 z dne 9. 4. 2018, VIII Ips 319/2017 z dne 9. 4. 2018, VIII Ips 37/2018 z dne 14. 5. 2018 in druge, drugačno stališče tožene stranke pa zavrača kot neutemeljeno.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o obrestnem zahtevku, saj skladno z ustaljeno sodno prakso pripadajo pripadniku SV zakonske zamudne obresti od odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo (primerjaj s sodbami pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 75/2018, Pdp 924/2017, Pdp 766/2018 idr.). Do zakonskih zamudnih obresti je upravičen od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni tedenskega počitka. Po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko in je bil na razpolago delodajalcu). Sklicevanje tožene stranke na starejšo sodno prakso oziroma primere, ki niso v bistvenem podobni obravnavanemu, ne more biti uspešno.

12. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka nasprotuje ugotovljeni višini osnove za obračun odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, saj je ta glede na svojo vsebino pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je pritožniku priznalo kot potrebne stroške: strošek sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk po tar. št. 15/IV v povezavi s tar. št. 18/I Odvetniške tarife – OT oziroma (glede na vrednost točke 0,459 EUR) v višini 172,12 EUR, 2-odstotne materialne stroške v višini 3,44 EUR ter 22-odstotni DDV v višini 38,62 EUR. V roku 15 dni mu mora torej tožena stranka povrniti skupne stroške v višini 214,18 EUR. Višjih priglašenih stroškov mu pritožbeno sodišče ni priznalo, ker nimajo podlage v OT, strošek sodne takse pa mu v pritožbenem postopku ni nastal.