Jedro

Pritožbeno sodišče opozarja na nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izrekom, kar je absolutna bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi zapisalo, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, iz izreka sodba pa je razvidno, da je bilo ugodeno samo delno. Tako o delu tožbenega zahtevka ni odločeno (ni izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vtoževanih 1.000 EUR), a je iz izreka razvidno, da je bilo ugodeno le za 9.200 EUR od zahtevanih 10.200 EUR, torej delno (ne v celoti, kot je obrazloženo).

V sodni praksi je najti nekaj sodnih odločb, ki dopuščajo, da se odškodnina oškodovancu za škodo, ki je višja od pavšalnega zneska po ZPŠOIRSP, lahko prisodi tudi po prostem preudarku (216. člen ZPP), vendar morajo biti za to izpolnjeni zakonski pogoji: da se višina ne da ugotoviti, ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami. Poleg tega pa je seveda predpogoj ta, da je podan temelj, na podlagi katerega je oškodovanec upravičen do odškodnine. Če se torej ugotovi, da je oškodovanec po temelju upravičen do odškodnine zaradi izgube socialnih transferjev, je treba jasno ugotoviti tudi katerih socialnih transferjev ni mogel pridobiti in v kakšni višini. Res je, da od oškodovanca ni mogoče zahtevati, da bi imel za vsa leta shranjeno dokumentacijo in zahtevke za pridobitev pravic po ZSV, a za odločitev to tudi ne bo potrebno. Zadošča namreč že ugotovitev, ali bi bil oškodovanec upravičen do teh transferjev, ki pa jih zaradi izbrisa iz ZSV ni mogel pridobiti. Sklicevanje na prosti preudarek za ugotovitev višine tovrstne odškodnine pa ne zadošča, saj je podatke o višini socialnih transferjev mogoče pridobiti, prav tako tudi oceniti odškodovančeve socialne razmere.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino 9.200 EUR v petih enakih obrokih po 1.840 EUR, od katerih prvi zapade v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, ostali pa vsak v enem letu od zapadlosti prejšnjega obroka, v primeru zamude je tožena stranka dolžna od zapadlosti vsakega obroka plačati tudi zakonske zamudne obresti.

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno vložila pritožbo tožena stranka, ki predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter naložitev pritožbenih stroškov v plačilo tožniku.

Pritožba najprej opozarja, da je o tožbenem zahtevku odločeno samo delno, saj je ugodeno za 9.200 EUR, o ostanku zahtevka 1000 EUR pa ni odločeno. V tožbi trdi tožnik, da je imel za 25.506 EUR premoženjske škode, nepremoženjske pa za 40.000 EUR, sodišče pa ne pojasni, katera vrsta škode je zajeta v tožbenem zahtevku 10.200 EUR. Glede na to se po mnenju tožene stranke sploh ne da preizkusiti, če je pri odločanju sodišče morebiti prekoračilo tožbeni zahtevek.

Nadalje pritožba navaja, da dejstvo, da je bil posameznik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: RSP) ne pomeni, da je bil izključen s trga dela in se ni mogel zaposliti. Tožnik namreč tudi pred izbrisom ni bil zaposlen, prav tako ne v času izbrisa in tudi ne po izbrisu, prav tako naj ne bi iskal zaposlitve. Zmoten je materialno pravni zaključek sodišča, da tožnik ni mogel dobiti delovnega dovoljenja, ker v času 90 dni od uveljavitve Zakona o zaposlovanju tujcev1 ni bil zaposlen, saj je bil pogoj za pridobitev delovnega dovoljenja odvisna od potrebe po delavčevem delu. Tožena stranka meni tudi, da je napačno tolmačenje Zakona o tujcih,2 da si je tujec lahko uredil dovoljenje za začasno bivanje le na podlagi zaposlitve (16. točka obrazložitve). Prav tako ne drži, da bi bil, če ne bi bil izbrisan, tožniku omogočen dostop do trga dela pod enakimi pogoji kot slovenskim državljanom. Pritožba opozarja, da gre za dva različna statusa: tujec je za zaposlitev moral pridobiti delovno dovoljenje, kar pomeni, da bi moral tožnik kot tujec (tudi, če ne bi bil izbrisan iz RSP) za zaposlitev pridobiti delovno dovoljenje.

Nepravilen je nadalje zaključek, da je izguba statusa stalnega prebivalca za tožnika pomenila, da mu je bilo dostopno samo zdravljenje v okviru plačljivih storitev. Ugotovitev, da od izbrisa do leta 2000 tožnik ni bil zdravstveno zavarovan, po prepričanju tožene stranke presega trditveno podlago. V zvezi s tem je sodišče v 23. točki obrazložitve zapisalo, da je izvedenec ugotovil, da od 1992 do 2000 ni v zdravstvenem kartonu nikakršnih zapisov. Tožena stranka v zvezi s tem opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izvedenčeve ugotovitve, saj je ta zapisal, da od leta 1992 do 20. 9. 2000 v tožnikovem zdravstvenem kartonu ni zapisov, ki bi kazali na stres, da pa je v tem času nekaj zapisov o težavah z očmi in da so mu bile kot terapija prepisane kapljice za oči. Tožena stranka sicer priznava, da toženec ni bil zdravstveno nezavarovan od 31. 8. 1998 do 12. 10. 2000, pa še to ne po njeni krivdi, saj je 14. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju3 določal, da so zavarovane osebe zavarovanci in njihovi družinski člani. Pa tudi sicer tožena stranka zagotavlja nujno zdravstveno varstvo vsem. Pogoj za zdravstveno zavarovanje torej ni bila le zaposlitev ali prejemanje denarne pomoči kot edinega vira preživljanj.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je prekoračilo trditveno podlago tudi v delu, ko obravnava zatrjevano uničenje tožnikovih dokumentov. Tožnik je izpovedoval, da mu je bil potni list uničen že pred 26. 2. 1992, sodišče pa potem zaključi, da je pač pomešal datume. Pritožba opozarja, da tožnika nihče ob zaslišanju ni vprašal, če bi bilo možno, da se je zmotil glede datuma, zato pritožba sklepa, da bi lahko bilo preluknjanje dokumenta posledica česa drugega in ne izbrisa. Če te navedbe tožnika držijo, pa je del odškodninske terjatve zastaral. Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva4 je namreč predpisal podaljšanje zastaralnih rokov le za zahtevke iz naslova izbrisa iz RSP, pred 26. 2. 1992 pa dokumenti zaradi izbrisa niso mogli biti uničeni.

Glede škode, ki naj bi bila v tem, da tožnik ni mogel potovati, pritožba opozarja, da je tožnik sam zatrjeval in izpovedoval, da nikamor ni potoval in tudi ni želel, zato mu iz tega naslova tudi škoda ni mogla nastati.

Tožena stranka nadalje opozarja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo zaključka, da se z oddaljenostjo dogodkov slabe stvari iz preteklosti pozabljajo. Sodišče nečesa, kar tožnik ni izpovedoval, ne more nadomestiti s svojim sklepanjem.

Po prepričanju tožene stranke tožnik ni izkazal nobenih posebnih okoliščin, ki bi potrjevale, da je utrpel nematerialno škodo, ki presega odškodnino, ki jo je že prejel v upravnem postopku in znaša 50 EUR na mesec. Sodišče prve stopnje odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ni umestilo v okvir obstoječe sodne prakse, zato tožena stranka meni, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo napačna tako po temelju kot po višini.

Pritožba nasprotuje obstoju vzročne zveze med izpadom socialno varstvenih prejemkov in izbrisom iz RSP. Izbrisana oseba je lahko vstopila na trg dela, tožnik pa niti ni zatrjeval, da bi aktivno iskal zaposlitev, tožena stranka pa je na to tudi opozarjala. Do socialno varstvenih prejemkov pa tožnik po prepričanju tožene stranke sploh ne bi bil upravičen: bil je vzdrževana oseba, v gospodinjstvu sta bila le dva, žena je bila zaposlena, v lasti sta imela nepremičnino, v kateri sta prebivala, od leta 1985 ni iskal zaposlitve. Dokazno breme o izpolnjevanju pogojev iz 25. in 26. člena Zakona o socialnem varstvu5 je na strani tožnika, ki pa teh pogojev ni zatrjeval, na kar je tožena stranka opozarjala. Upravičenost do denarne socialne pomoči se presoja glede na določila ZSV, sama brezposelnost pa takšne pravice še ne utemeljuje.6 Končno tožena stranka navaja, da je sodba popolnoma brez razlogov glede višine prisojene odškodnine. Sodišče v ničemer ni pojasnilo kako je prisodilo dodatno odškodnino 60 € za posamezen mesec izbrisa, prav tako ne, ali ta predstavlja izgubljen dohodek, socialnovarstveni prejemek ali kaj drugega (sodišče navede le, da gre za izgubo dohodka, dajatev oz. pomoči).

3. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Najprej pritožbeno sodišče opozarja na nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izrekom, kar je absolutna bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v 42. točki obrazložitve zapisalo, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, iz izreka sodba pa je razvidno, da je bilo ugodeno samo delno. Kot pravilno opozarja tožena stranka, o delu tožbenega zahtevka ni odločeno (ni izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vtoževanih 1.000 EUR), a je iz izreka razvidno, da je bilo ugodeno le za 9.200 EUR od zahtevanih 10.200 EUR, torej delno (ne v celoti, kot je obrazloženo). Pa tudi sicer odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti (kar tudi predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je namreč metodološko napačno lotilo dela: najprej bi moralo na podlagi trditev in izvedenih dokazov ovrednotiti, kolikšna je odškodnina (za posamezno vrsto zatrjevane škode), do katere je upravičen tožnik in nato od celotno ugotovljene odškodnine odšteti znesek, ki ga je pridobil v upravnem postopku.

6. Pritožbeno sodišče nadalje opozarja, da je v sodni praksi sicer najti nekaj sodnih odločb, ki dopuščajo, da se odškodnina oškodovancu za škodo, ki je višja od pavšalnega zneska po ZPŠOIRSP, lahko prisodi tudi po prostem preudarku (216. člen ZPP)7, vendar morajo biti za to izpolnjeni zakonski pogoji: da se višina ne da ugotoviti, ali bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami. Poleg tega pa je seveda predpogoj ta, da je podan temelj, na podlagi katerega je oškodovanec upravičen do odškodnine. V zvezi s tem je treba pritrditi pritožbi, ko opozarja, da samo dejstvo, da se upravičenost do denarne socialne pomoči presoja glede na določila ZSV in da sama brezposelnost takšne pravice še ne utemeljuje. Prav ima pritožba tudi, ko pravi, da je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev iz 25. in 26. člena ZSV na strani tožnika. Seveda je na njem tudi trditveno breme, da izkaže, do katerih prejemkov bi bil glede na svoje socialno stanje upravičen. Ko pridemo do te točke, pa seveda ni več mogoče govoriti, da se višina ne da ugotoviti, ali da bi bilo ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami. Če se torej ugotovi, da je oškodovanec po temelju upravičen do odškodnine zaradi izgube socialnih transferjev, je treba jasno ugotoviti tudi katerih socialnih transferjev ni mogel pridobiti in v kakšni višini. Res je, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da od oškodovanca ni mogoče zahtevati, da bi imel za vsa leta shranjeno dokumentacijo in zahtevke za pridobitev pravic po ZSV, a za odločitev to tudi ne bo potrebno. Zadošča namreč že ugotovitev, ali bi bil oškodovanec upravičen do teh transferjev, ki pa jih zaradi izbrisa iz ZSV ni mogel pridobiti. Sklicevanje na prosti preudarek za ugotovitev višine tovrstne odškodnine pa ne zadošča, saj je podatke o višini socialnih transferjev mogoče pridobiti, prav tako tudi oceniti odškodovančeve socialne razmere.

7. Na koncu je treba opozoriti še, da izpodbijana sodba ne vsebuje izreka odločitve o stroških, čeprav iz 45. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo tudi o stroških. Tudi v tem delu je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je glede na vse pojasnjeno moralo ugoditi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj napake ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP); ne more namreč vedeti, kaj je sodišče prve stopnje v resnici mislilo in odločilo, hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa to tudi ne bo povzročilo, saj postopka ni treba dopolnjevati. Sodišče prve stopnje mora upoštevaje gornje napotke le ponovno napisati sodbo, v kateri ne bo nasprotij, da bo možen njen pritožbeni preizkus. Ker je bilo že na podlagi teh ugotovitev treba sodbo razveljaviti, pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list RS, št. 33/1992, s spremembami, v nadaljevanju: ZZT. 2 Uradni list RS, št 1/1991-I, s spremembami, v nadaljevanju: ZTuj. 3 Uradni list RS, št. 9/1992, s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ. 4 Uradni list RS, št. 99/2013, s spremembami, v nadaljevanju: ZPŠOIRSP. 5 Uradni list RS, št. 54/1992, s spremembami, v nadaljevanju: ZSV. 6 VSL II Cp 531/2020. 7 Tako npr. VSL Sklep II Cp 625/2021.