Jedro

Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v 1. odstavku 5. člena določa, da pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Aneks torej ne določa, da mora biti razdalja posameznega dela poti daljša od dveh kilometrov, ampak govori o celotni poti na delo in o celotni poti z dela (od kraja bivališča do delovnega mesta in z delovnega mesta do kraja bivališča). Namen določbe je, da javni uslužbenec stroške poti na delo in poti z dela do razdalje dveh kilometrov krije sam, stroške za razdaljo nad dvema kilometroma pa mu povrne delodajalec. Aneks v 2. odstavku istega člena določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti takega prevoza, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. V 3. odstavku tega člena pa opredeljuje, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen in med drugim prevoz ni možen tudi, če ne obstaja.

Ker nasprotna udeleženka javnim uslužbencem razdalj od bivališča oz. od kraja, od katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, ki so krajše od dveh kilometrov ne priznava, s tem krši določbe 5. člena Aneksa in sicer od dneva njegove veljavnosti t.j. od 1. 6. 2012 dalje. Zaradi navedenega je dolžna od 1. 6. 2012 dalje upravičenim javnim uslužbencem izplačati kilometrino (nad dva kilometra v eno smer) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „ 1. Ugotovi se, da je nasprotni udeleženec kršil določbe 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/2012), s tem ko ni priznaval in obračunal povračila stroškov kilometrine za prevoz na delo in z dela zaposlenim javnim uslužbencem, ki za prihod od kraja bivališča do kraja delovnega mesta in nazaj nimajo možnosti uporabe javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na razdaljah, ki skupno znašajo več kot dva kilometra v eno smer.

2. Nasprotni udeleženec je dolžan v skladu z določbami 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/2012) zaposlenim javnim uslužbencem, ki za prihod od kraja bivališča do kraja delovnega mesta in nazaj nimajo možnosti uporabe javnega prevoza z javnimi sredstvi na razdaljah skupno več kot dva kilometra v eno smer, za čas od 1. 6. 2012 dalje priznati in izplačati povračilo stroškov prevoza za celotno razdaljo, na kateri nimajo možnosti uporabe javnega prevoza, in sicer kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina 95-oktanov na kilometer, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega izplačila povrnitve potnih stroškov dalje, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni.“

3. Nasprotna udeleženka je dolžna predlagatelju povrniti 677,64 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ Nasprotna udeleženka je dolžna predlagatelju povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.122,40 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, s katerim je predlagatelj zahteval, da se ugotovi, da je nasprotni udeleženec kršil določbe 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti s tem, ko ni priznaval in obračunal povračila stroškov kilometrine za prevoz na delo in z dela zaposlenim javnim uslužbencem, ki za prihod od kraja bivališča do kraja delovnega mesta in nazaj nimajo možnosti uporabe javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi na razdaljah, ki skupno znašajo več kot dva kilometra v eno smer; da je nasprotni udeleženec dolžan v skladu z določbami 5. člena aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti zaposlenim javnim uslužbencem, ki za prihod od kraja bivališča do kraja delovnega mesta in nazaj nimajo možnosti uporabe javnega prevoza z javnimi sredstvi na razdaljah skupno več kot dva kilometra v eno smer, za čas od 1. 6. 2012 dalje priznati in izplačati povračilo stroškov prevoza za celotno razdaljo, na kateri nimajo možnosti uporabe javnega prevoza, in sicer kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina 95-oktanov na kilometer, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega izplačila povrnitve potnih stroškov dalje, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni. Odločilo je, da predlagatelj sam krije svoje stroške tega postopka, nasprotni udeleženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti 1.020,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Predlagatelj se pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri razlagi Aneksa v smislu, da mora biti razdalja dveh kilometrov podana neprekinjeno od kraja prebivališča do kraja prvega javnega prevoza oziroma od kraja zadnjega javnega prevoza do kraja delovnega mesta, sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1026/2013 z dne 21. 2. 2014, ki še ni javno objavljena in strankama ni dosegljiva, s tem pa je kršilo predlagateljeve ustavno varovane pravice do enakega varstva pred sodiščem - 22. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje te sodbe, čeprav se nanjo sklicuje, ne povzema. V izpodbijani sodbi sploh ni pojasnjeno, na kakšen način je sodišče prišlo do odločilnih ugotovitev in na kakšen način je te ugotovitve povezalo s pravnimi pravili v pravni sklep. Sodba ni logična celota, v njej ni smiselne povezave med njeno podlago in izrekom in je objektivno sploh ni mogoče preizkusiti, zato se zoper njo tudi ni mogoče pritožiti. Ker v sodbi ni najti odločilnih razlogov za zavrnitev predloga, je sodišče očitno presojalo po prostem preudarku. To so funkcionalne kršitve, ki se nanašajo na temeljne prvine legitimnosti postopka. Vse tisto, kar se oblastno vzpostavi ali o čemer se oblastno odloči, je potrebno utemeljiti in upravičiti, saj brez tega ni legitimnosti sodnih odločb. Sodišče prve stopnje se do predlagateljevih argumentov in logične razlage sporne določbe sploh ni opredelilo in jih ni presojalo. Vse to pa je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je zaradi razlage relevantnih določb Aneksa tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Najprej je navidezno poizkušalo uporabiti jezikovni razlagalni argument, ki ga je s tem, ko je zaključilo, da mora biti 2 km poti neprekinjen del poti, zavrnilo. Z jezikovnim razlagalnim argumentom pa tudi z argumentom namenske redukcije do takšnega zaključka ni mogoče priti. V Aneksu kot normativne meje nimamo nikjer določeno neprekinjenost ali prekinjenost poti, ampak le mejo 2 kilometra. Pritožba tudi opozarja, da se pomanjkljive določbe delovnopravnih aktov na morejo razlagati in izvajati v škodo šibkejše strani delovnopravnega razmerja - delavcev. Tako da razlaga spornega določila ne sme biti v škodo predlagatelja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlogu predlagatelja v celoti ugodi in nasprotnemu udeležencu naloži povrnitev stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, da pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je predlog predlagatelja zavrnilo. Ugotovilo je, da med udeležencema ni bilo sporno, da nasprotna udeleženka priznava in izplačuje stroške prevoza na delo in z dela v višini predpisane kilometrine za del poti med krajem bivališča javnega uslužbenca in krajem prvega javnega prevoznega sredstva ter krajem zadnjega prevoznega sredstva in krajem delovnega mesta, če gre za razdalji večji od 2 km. Med udeležencema pa je sporno, ali je nasprotna udeleženka po določbah Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks; Ur. l. RS, št. 40/2012) dolžna povrniti stroške v višini predpisane kilometrine tudi v primeru, kadar posamezni del ne presega razdalje 2 km, njihov seštevek v eno smer pa to razdaljo presega. V zvezi s tem je ugotovilo, da: - Aneks v 1. odstavku 5. člena z razdaljo 2 km med krajem bivališča prvenstveno razmejuje med tistimi, ki so upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in tistimi, ki do tega niso upravičeni; - Aneks v nobeni določbi ne določa, da javni uslužbenci, ki so po 1. odstavku 5. člena upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, do povrnitve teh stroškov niso upravičeni na katerem delu poti med krajem iz 1. odstavka 6. člena Aneksa in njihovim delovnim mestom; - Aneks v nobeni določbi tudi izrecno ne priznava povrnitve stroškov prevoza za popolnoma vsak del poti in da - Aneks v 5. in 6. členu določa le, v kakšni višini se javnim uslužbencem povrnejo stroški prevoza na delo (kilometrina - 8 % cene neosvinčenega motornega bencina 95-oktanov, stroški javnega prevoza).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je potrebno določbe Aneksa razumeti tako, da mora biti razdalja dveh kilometrov podana neprekinjeno, ne pa s seštevanjem delov poti, ki jih delavec prehodi, in bi tako seštevek presegal dva kilometra. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1026/2013 z dne 21. 2. 2014, kjer je pritožbeno sodišče zavzelo enako stališče. Zaradi navedenega predlogu ni ugodilo.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer skopo obrazložilo razlog, zaradi katerega je predlog zavrnilo, vendar pa iz sodbe izhaja, da je zavzelo enako stališče glede razlage 1. odstavka 5. člena Aneksa kot naj bi ga zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1026/2013 z dne 21. 2. 2014, kar je že navedeno v točki 5 obrazložitve te sodbe. Tako ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče sprejelo odločitev.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče s tem, ko se je sklicevalo na stališče v sodbi višjega sodišča, ki še ni bila javno objavljena, ni kršilo predlagateljeve pravice do enakega varstva pred sodiščem, saj to ustavno načelo iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji) ni bilo kršeno. Predlagatelj in nasprotni udeleženec sta imela zagotovljeno enako sodno varstvo kot je zagotovljeno vsakemu drugemu udeležencu. Sodišče upošteva sodno prakso ne glede na to, ali je javno objavljena ali ne.

V zadevi opr. št. Pdp 1026/2012 z dne 21. 2. 2014, je bilo sporno le, ali je razdalja med železniško postajo in delovnim mestom javnega uslužbenca večja od dveh kilometrov. Tako se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s celotno potjo javnega uslužbenca na delo oziroma z dela in zato ta zadeva ni primerljiva z obravnavano zadevo.

Aneks v 1. odstavku 5. člena določa, da pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Aneks torej ne določa, da mora biti razdalja posameznega dela poti daljša od dveh kilometrov, ampak govori o celotni poti na delo in o celotni poti z dela (od kraja bivališča do delovnega mesta in z delovnega mesta do kraja bivališča). Namen določbe je, da javni uslužbenec stroške poti na delo in poti z dela do razdalje dveh kilometrov krije sam, stroške za razdaljo nad dvema kilometroma pa mu povrne delodajalec.

Aneks v 2. odstavku istega člena določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi sredstvi, če pa javni uslužbenec nima možnosti takega prevoza, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. V 3. odstavku tega člena pa opredeljuje, kdaj se šteje, da javni prevoz ni možen in med drugim prevoz ni možen tudi, če ne obstaja.

Ker nasprotna udeleženka, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 17 obrazložitve), javnim uslužbencem razdalj od bivališča oz. od kraja, od katerega se zaposleni dejansko vozi na delo, do prvega javnega prevoza oziroma od zadnjega javnega prevoza do kraja opravljanja dela, ki so krajše od dveh kilometrov ne priznava, s tem krši določbe 5. člena Aneksa in sicer od dneva njegove veljavnosti t.j. od 1. 6. 2012 dalje. Zaradi navedenega je dolžna od 1. 6. 2012 dalje upravičenim javnim uslužbencem izplačati kilometrino (nad dva kilometra v eno smer) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno napačna, saj je potrebno predlogu ugoditi, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP) tako, da je predlogu ugodilo. Ker pa se je posledično spremenil uspeh strank v pravdi, je nasprotna udeleženka skladno s 154. členom ZPP dolžna predlagatelju povrniti potrebne stroške postopka (155. člen ZPP) in sicer po tar. št. 3420 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) nagrado za postopek v višini 544,70 EUR, po tar. št. 6002 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter po tar št. 6007 20 % DDV v znesku 112,94 EUR skupno tako 677,64 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Predlagatelj je s pritožbo uspel, zato mu je nasprotna udeleženka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti potrebne (155. člen ZPP) pritožbene stroške in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3422 v višini 900,00 EUR, 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 22 % DDV po tar št. 6007 v višini 202,40 EUR, tako da mu je dolžna povrniti skupni znesek 1.122,40 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.