Jedro

Upravni organ je pravilno upošteval po predpisih o stanovanjskih razmerjih kot primerno stanovanje za tričlansko družino 70 m2 veliko stanovanje, kot tudi presežek nad tem normativom primernega stanovanja, površino 77,20 m2, kar glede na vrednost povprečnega m2 stanovanjske površine (514,73 EUR) znaša 39.737,16 EUR. Ta znesek pa presega vrednost, ki je določena v 23. členu ZSV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 1300/2011 je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (dalje bpp) prosilke A.A. (tožnice v tem sporu) kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi navaja, da je prosilka 12. 10. 2010 vložila prošnjo za dodelitev bpp v zadevi Okrožnega sodišča v Celju, številka P 680/2009. Prošnja je bila zaradi preseganja premoženjskega kriterija zavrnjena. Tožena stranka navaja 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, številka 96/04 s spremembami, 23/08, dalje ZBPP), ki določa finančni kriterij za odobritev bpp. Tako mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne sme presegati dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (minimalni dohodek). Od 1. julija 2011 dalje znaša 230,62 EUR, torej znaša dvakratnih osnovnega zneska minimalnega dohodka 461,22 EUR. Ne glede na to določbo, pa se v skladu s 23. členom Zakona o socialnem varstvu bpp ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. V nadaljevanju našteva, kaj se kot premoženje po tem zakonu ne upošteva in nadalje razlaga pravno podlago za razlago pojma primernega stanovanja, ki predstavlja določilo Stanovanjskega zakona (ZS-1), ki v 10. členu opredeljuje primerno stanovanje.

Iz podatkov spisa izhaja, da prosilka v obravnavani stanovanjski stavbi, katere lastnica je, živi skupaj z mld. hčerkama, zato je glede na predstavljena določila ZBPP, ZS-1 ter Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, kot premoženje prosilke potrebno upoštevati površino stavbe v delu, ki presega normativ primernega stanovanja, ki po določbi 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem za tri-člansko družino znaša 70,00 m2. Ker znaša površina obravnavane stanovanjske stavbe 147,20 m2, znaša presežek nad normativom primernega stanovanja 77,20 m2. Ob upoštevanju navedenega in vrednosti povprečnega m2 stanovanjske površine, ki glede na skupno oceno vrednosti stavbe (75.768,00 EUR), znaša 514,73 EUR, je del stavbe, ki presega normativ primernega stanovanja, oceniti na 39.737,16 EUR, kar presega vrednost določeno v 23. členu ZSV.

Ker vrednost premoženja v lasti prosilke presega cenzus 13.836,60 EUR, določen v 23. členu ZSV, prosilka ni upravičena do bpp. Ob ugotovitvi, da prosilka presega premoženjski cenzus za dodelitev bpp, sodišče v nadaljevanju ni presojalo ali prosilka izpolnjuje tudi finančni kriterij po določbi 14. člena ZBPP ter objektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v skladu z določilom 24. člena ZBPP, ki morata biti kumulativno izpolnjen ob premoženjskem kriteriju, zato je prošnjo prosilke kot neutemeljeno zavrnilo (na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP) in v nadaljevanju ni presojalo ali prosilke izpolnjuje še finančni in objektivni kriterij za dodelitev bpp.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Navaja določbe Zakona o socialnem varstvu, ki določajo minimalni dohodek ter napačno vrednost nepremičnine, ki jo ima tožnica v lasti in sicer v izmeri 147,20 m2. Ne strinja se z navajanjem tožene stranke glede podatkov javnega vpogleda v podatke o stavbah in delih stavb Geodetske uprave RS in poenostavljen izračun GURS glede vrednosti nepremičnin. Četudi se tožnica, ki je lahko zoper informativni izračun nepremičnin, ki ne more biti podlaga za odločanje v sodnem postopku, ni pritožila oziroma vložila ugovora, to ne pomeni, da se strinja z izračunom iz poizkusnega vrednotenja nepremičnin. Ne ve koliko znaša dejanska vrednost njene nepremičnine, ne zna si izračunati dejanske bivalne površine, zato takšni izračuni geodetskega organa ne morejo imeti nobene podlage v tem sporu. Če bi bila tako ugotovljena vrednost kot ga je uporabila tožena stranka pravilna, pa je narejen napačen izračun višine vrednosti premoženja tožnice. Tožena stranka je ugotovila, da živi tožnica v gospodinjstvu skupaj z dvema mladoletnima hčerkama v stanovanjski hiši, katere neto tlorisna površina znaša 144,20 m2, njena vrednost pa naj bi znašala 75.768 EUR. Tožena stranka navaja, da je treba stavbo v delu, ki presega normativ primernega stanovanja za tričlansko družino (70 m2) upoštevati kot premoženje prosilke. Vrednost po oceni tožene stranke znaša 39.737,16 EUR, kar presega vrednost 13.771,20 EUR, določeno v 23. členu ZSV. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker bi bilo treba ugotovljeno vrednost premoženja, ki presega normativ primernega stanovanja upoštevati glede na število družinskih članov, torej ugotoviti vrednost glede na posameznega družinskega člana. Tudi v tem delu je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Vrednost premoženja na družinskega člana znaša na način, kot ga je ugotavljala tožena stranka 13.245,72 EUR (39.737,16 / 3 = 13.245,72 EUR in ne presega zneska 23. člena ZSV. Upoštevati bi morala tudi subjektivni kriterij, da ima mladoletna hči B.B. zdravstvene težave, je epileptik, ima status invalida zaradi zmerne motnje v duševnem razvoju. Takšno obravnavanje tožene stranke, da ji bpp ne pripada zgolj zato, ker presega neke vnaprej predpisanega standarde glede primerne bivalne površine pa pomeni kršitev ustavnega načela pravne in socialne države. Podatek o površini stanovanjske hiše je prav tako napačen. Hiša mora imeti več pomožnih prostorov, da lahko služi kot primerno stanovanje, imeti mora kurilnico, prostor za kurjavo, kar v stanovanju ni potrebno. V površini stanovanja se tudi ne prištevajo skupni hodniki in stopnišča, kolesarnica in podobno. V stanovanjski hiši se v površino stanovanja prišteva vsak pokrit m2 površine, kar v stanovanjskih blokih ni. Po naravi stvari mora imeti stanovanjska hiša podstrešje, ki pa ga je GURS prav tako upošteval pri površini stavbe. Kršena je tudi tožničina ustavna pravica do enakosti pred zakonom. Tožena stranka je ugotovila, da znaša vrednost nepremičnine 75.768,00 EUR in s tem vrednost m2 površine hiše je 514,73 EUR. Povprečna vrednost m2 stanovanja v Velenju znaša 1.100 EUR, to pomeni, da znaša vrednost 70 m2 velikega stanovanja približno 77.000 EUR, pri čemer pa je vrednost novih stanovanj še višja. Minimalna potreba potrebne kvadrature stanovanja, ki še omogoča dostojno življenj za tričlansko družino je 70 m2. Tako znaša minimum vrednosti dostojnega stanovanja vsaj 77.000 EUR, to je več ko znaša vrednost ocene stanovanja tožnice po ugotovitvi tožene stranke. Prosilec s 70 m2 velikim stanovanjem bi imel tako pravico do bpp, ker se to premoženje, ki naj ne bi presegalo površine določene v 14. členu Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ne glede na to, da bi bila cena tega stanovanja višja od vrednosti tožničine hiše, ne bi upoštevalo. Tožnica je bila s tem postavljena v neenak položaj z takšnimi prosilci v okviru odločanja o upravičenosti do bpp. Predlaga, da se tožbi ugodi in da se odločba tožene stranke odpravi in sodišče razsodi, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva in enakosti pred zakonom. Predlaga, da se prošnji tožnice ugodi in se ji odobri bpp v pravdnem postopku okrožnega sodišča, številka P 680/209 pred sodišči prve in druge stopnje, in da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v 15. dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega roka do plačila, da ne bo izvršbe. Podredno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je Organ za BPP utemeljeno zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev bpp iz razloga po 23. členu ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP, po katerih se bpp kljub dejstvu, da so sicer drugi pogoji izpolnjeni, ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, katerega višina presega (cenzus) 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar v obravnavanem primeru (na dan vložitve prošnje) znaša 13.836,60 EUR. Kot izhaja iz določbe 23. člena ZSV se torej ugotavlja skupno premoženje in prihranki cele družine, ne pa posameznega družinskega člana, kot to navaja tožnica v tožbi. Iz listin v spisu zadeve je razvidno in je med strankama nesporno, da je tožnica lastnica stanovanjske stavbe, ki je v velikosti 147,20 m2 vredna po izračunu GURS, 75.768 EUR. Takšnemu, sicer informativnemu vrednotenju, tožnica ni ugovarjala. Organ za BPP je pravilno upošteval po predpisih o stanovanjskih razmerjih kot primerno stanovanje za tričlansko družino 70 m2 veliko stanovanje, kot tudi presežek na tem normativom primernega stanovanja, površino 77,20 m2, kar glede na vrednost povprečnega m2 stanovanjske površine (514,73 EUR) znaša 39.737,16 EUR. Ta znesek pa presega vrednost, ki je določena v 23. členu ZSV. Glede na to, da se upošteva vrednost celotnega premoženja nad vrednostjo primernega stanovanja in ne vrednost, ki jo ima posamezen družinski član, je bila odločitev Organa za BPP po opravljenem izračunu pravilna. Glede na upravnosodno prakso sodišče tudi ne more upoštevati tožbenih ugovorov, da se v površino stanovanjske stavbe nepravilno štejejo prostori, ki so nujno potrebni, in ki jih dejansko ima tudi stanovanje v stanovanjskem bloku kot skupne prostore, ki pa se tam ne upoštevajo. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi Organ za BPP pri presoji kršil ustavno zagotovljene pravice do enakega obravnavanja in se v celoti sklicuje na razloge navedene v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 71 člena Zakona o upravnem sporu, dalje ZUS-1).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.