Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1) A. A. v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in (2) jo zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike do vključno 11. 6. 2025.

2.Zoper navedeni sklep se pravočasno in laično pritožuje zadržana oseba A. A.1 Pritožbenih razlogov ne opredeli, prav tako ne v kakšen obsegu sklep izpodbija. Navaja, da je sama sposobna zase skrbeti, redno jemati predpisane tablete, kuhati, peči, skrbeti za osebno higieno in hoditi v trgovino. Dobro se počuti, lepo prosi, da gre čim prej iz bolnice, s predpisanimi zdravili se bo zdravila doma. Ni razloga, da mora biti v bolnici. V izjavi hčerke so neresnice.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilen ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja zadržane osebe, zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. B. B. zanesljivo ugotovilo obstoj vseh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in svojo odločitev prepričljivo obrazložilo.

6.Zadržana oseba je 70 letna gospa, ki je od 19. 2. 2025 prvič hospitalizirana v UPK2 zaradi poslabšanega psihičnega stanja v okviru organske razpoloženjske motnje ter kognitivnega upada v sklopu demence. Ob sprejemu je s sprejemom soglašala. V zadnjem obdobju zdravljenja v odprti enoti pa je prišlo do znatnega poslabšanja njenega psihičnega stanja. Svojega vedenja ni uspela obvladovati, hišnega reda ni spoštovala. Zato je bila premeščena na oddelek pod posebnim nadzorom. Do svojega stanja ostaja nekritična.

7.Izvedenka je v mnenju na podlagi osebnega pregleda in medicinske dokumentacije zadržane osebe ugotovila, da gre pri zadržani osebi za pravi in hudi duševni bolezni (organsko razpoloženjska motnja in pridružen blag kognitivni upad v okviru demence). Zaradi duševnih bolezni je pri zadržani osebi hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Zadržana oseba ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje zaradi nestabilnosti, številnih padcev in ker samostojno ni sposobna jemati zdravila za sladkorno bolezen (posledično obstaja tveganje hudih zapletov - hiper ali hipoglikemije). Zaradi kronične narave duševne bolezni samostojnega življenja ni več sposobna. Po sklepu Okrajnega sodišča v Trbovljah Pr 2/2025 bo nameščena v varovano enoto DSO. Do sprejema pa potrebuje akutno bolnišnično zdravljenje s stalnim 24 urnim nadzorom, ki ga je mogoče zagotoviti le na oddelku pod posebnim nadzorom UPK. Izvedenka ocenjuje, da takšno namestitev potrebuje za obdobje dveh mesecev, milejši ukrepi pa zaradi narave duševne motnje niso zadostni. Zaradi napredovanega kognitivnega upada ne more sodelovati v drugih oblikah zdravljenja, ker te ne omogočajo 24 urnega nadzora. V odrejenem času na oddelku pod posebnim nadzorom bodo lahko (ponovno) uvedli in prilagodili ustrezno terapijo za vedenjske znake z zdravili, ki potrebujejo več časa, da izrazijo svoje delovanje na znake bolezni, kot so prisotni pri obravnavani še dobro pokretni osebi. Potrebno je spremljanje učinkov terapije in ustrezno prilagajanje odmerkov, kar je možno le na oddelku pod posebnim nadzorom in v ocenjenem trajanju dveh mesecev.

8.Na podlagi dokaznega postopka, predvsem strokovno utemeljenega izvedenskega mnenja, na katerega nihče ni imel pripomb, na podlagi izpovedi zadržane osebe ter vtisa, ki ga je sodišče ob tem lahko dobilo, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za zadržanje A. A. na oddelku pod posebnim nadzorom, kot jih določa 53. člen ZDZdr v zvezi z 39. členom istega zakona.

9.Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obstaja realna nevarnost ponovnega hudega ogrožanja zdravja in življenja drugih in tudi same osebe zaradi organske blodnjave motnje v povezavi z vedenjsko simptomatiko v okviru kognitivnega upada ob demenci v okolju, kjer zadržana oseba biva. V primeru nezdravljenja bolezni je v takem okolju povsem verjetno, da bi pod vplivom blodnjavosti življenjsko ogrožala sebe in druge - predvsem v primeru občutka ogroženosti pod vplivom blodenj (preganjalnih, nanašalnih, veličavskih), ko bi ponovno lahko prišlo do padcev in posledičnih poškodb. Izkazano je, da si je že izpahnila ramo, zvila gleženj, da se hitro kam udari, da bi lahko tudi neustrezno rokovala z aparati in elektriko, kot tudi, da se neustrezno oziroma dezorganizirano vede. Pred sprejemom je na primer v hiši, kjer biva v neustreznih bivanjskih razmerah, povzročila poplavo in s tem huje premoženjsko ogrožala sebe in druge stanovalce. Sama je do tega povsem brez uvida in dogajanje interpretira po svoje, kot nagajanje soseda. Potencialno je heteroagresivna. Nepredvidljiva je tudi v prometu. V primeru odtavanja v stanju zmedenosti bi se ogrožala tudi zaradi dehidracije ali bila izpostavljena neugodnim vremenskim razmeram. Ima še več resnih telesnih bolezni, za katere tudi potrebuje redno jemanje zdravil (sladkorna bolezen, onkološko zdravljenje). Glede na podatke svojcev je zdravila celo opuščala oziroma jih neredno jemala. Sama je na zaslišanju povedala, da ni mogla spiti kozarca zdravil. S tem se je brez dvoma huje zdravstveno ogrožala, pri čemer pa je povsem nekritična in brez uvida do svojega stanja. Po ugotovitvah izvedenke je zlasti okrnjena njena sposobnost presoje in ocena tveganj.

10.Do vseh navedenih ključnih ugotovitev sodišča prve stopnje se zadržana oseba ne opredeli in se z njimi v pritožbi ne sooči. Zgolj z zagotavljanjem, da je sposobna skrbeti sama zase in zagotavljanjem, da bo zdravila redno jemala, ne prepriča. V postopku se je zanesljivo izkazalo, da temu ni tako. Tudi z izražanjem želje po odhodu domov ter prepričanja, da zdravljenja v bolnišnici ne rabi, zanesljivih ugotovitev sodišča prve stopnje o potrebni medikamentalni terapiji in potrebnem 24 urnem nadzoru ne more izpodbiti. Neupoštevne so tudi pavšalne navedbe o tem, da so v izjavi hčerke neresnice, saj jih v pritožbi niti primeroma ne opredeli.

11.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ob odsotnosti kršitev, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

-------------------------------

1Pritožba je na več mestih težko berljiva in tudi nerazumljiva.

2Univerzitetna psihiatrična klinika.

Zveza:

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 53

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.