Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je določba 25.b Splošnih pogojev nična. Ta določba predstavlja zgolj dogovor o izračunu poslovne škode, ki nastane leasingodajalcu v primeru enostranskega odstopa od pogodbe pred potekom pogodbenega roka in obveznosti leasingojemalca, da nastalo škodo povrne. Pravno podlago njegove obveznosti predstavljajo določbe o poslovni odškodninski odgovornosti.

Okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po tretjem oziroma četrtem odstavku 243. člena OZ, mora zatrjevati in dokazovati pogodbena stranka, ki sicer (po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti) odškodninsko odgovarja (odgovorna oseba, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožb.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54023/2011 z dne 12. 5. 2011 ostane v veljavi v dajatvenem delu oziroma v delu, v katerem je bilo dolžnikoma (sedaj tožencema) naloženo, da poravnata glavnico v višini 4.998,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2009 dalje do plačila in v odločitvi o plačilu izvršilnih stroškov v znesku 98,46 EUR. Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 517,67 EUR.

2. Toženca sta zoper sodbo sodišče prve stopnje vložila pravočasni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da jima pritožbeno sodišče ugodi in spremeni izrek sodbe tako, da se sklep o izvršbi razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Pritožbi, ki sta ju vložila toženca sta povsem identični, zato ju pritožbeno sodišče povzema skupaj. Sodišču prve stopnje očitata, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je obravnavalo predmetni spor kot spor majhne vrednosti. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni se opredelilo do ugovora, zakaj se tožeča stranka ni odzvala na zavrnitve fiktivnih oz. zmotnih računov, ki jih je tožena stranka prejela za operativni najem za obdobje od prekinitve pogodbe do 27. 4. 2010. Navaja, da tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno, saj jih je z molkom držala v zmoti, da še niso evidentirali prekinjenega leasinga. Zaradi te možnosti niso bili pozorni na morebitno dražbo oz. so bili prepričani, da te ne bo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je določba 25.b člena Splošnih pogojev nična, ker omogoča tožeči stranki povzročanje denarne škode, ko lahko ta brez kakršnekoli obveščenosti in sodelovanja s pogodbeno stranko proda predmet leasinga na riziko in stroške pogodbene stranke. Dolžnost tožeče stranke je, da toženo stranko obvesti o dražbi in ji nudi možnost sodelovanja. Pred prodajo vozila mora leasingodajalec obvestiti leasingjemalca o višini obveznosti in mu ponuditi možnost, da dobi boljšo ponudbo za odkup vozila. Sodišče se tudi ni opredelilo do sklicevanja na sodno prakso I Cp 2045/2012. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ne drži pritožbena trditev, da je prvostopenjsko sodišče zadevo obravnavalo po posebnih pravilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti (trideseto poglavje ZPP), zato je navedeni pritožbeni očitek kršitev določb postopka neutemeljen.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka kot leasingodajalec s prvo toženko kot leasingojemalcem 27. 11. 2011 sklenila Pogodbo o operativnem leasingu št. 76363. Predmet pogodbe je bilo vozilo VW Transporter Krpan plus 1,9 TDI, dogovorjena doba leasinga 60 mesecev, zadnji obrok pa bi v plačilo zapadel 1. 11. 2012. Drugi toženec se je zavezal kot porok in plačnik. Prva toženka svojih obveznosti ni redno poravnavala, 5. 1. 2010 pa je vrnila vozilo tožeči stranki in s tem predčasno prekinila pogodbo. Tožeča stranka ji je zaradi predčasnega zaključka pogodbe po njeni krivdi obračunala obveznost tako, kot sta pogodbeni stranki določili v 25.b točki Splošnih pogojev za operativni leasing. Ta določa, da se ob prekinitvi pogodbe naredi obračun na podlagi finančno-matematičnega modela, kar pomeni, da je leasingojemalec poleg vseh že zapadlih obveznosti dolžan plačati tudi diskontirano vrednost še nezapadlih obrokov leasinga in da krije razliko med tako obračunano vrednostjo pogodbe in kupnino, ki jo leasingodajalec pridobi s prodajo predmeta leasinga. Neto diskontirana vrednost še nezapadlih obrokov je znašala ob prekinitvi pogodbe 14.803,70 EUR. Tožeča stranka je vozilo v okviru dražbe marca 2010 prodala za 10.638,33 EUR neto in odštela to vrednost od neto ostanka diskontirane vrednosti še nezapadlih obrokov. Tako je dolžna tožena stranka iz tega naslova tožeči stranki povrniti še 4.998,44 EUR.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je določba 25.b Splošnih pogojev nična. Ta določba predstavlja zgolj dogovor o izračunu poslovne škode, ki nastane leasingodajalcu v primeru enostranskega odstopa od pogodbe pred potekom pogodbenega roka in obveznosti leasingojemalca, da nastalo škodo povrne. Pravno podlago njegove obveznosti predstavljajo določbe o poslovni odškodninski odgovornosti. Če dolžnik ne izpolni obveznost ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (prvi odstavek 243. člena OZ). Višina škode ustreza upnikovemu pozitivnemu pogodbenemu interesu – to je premoženju, ki bi mu pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nekorektnem postopanju tožnice, ker tožene stranke ni obvestila o prodaji vozila oziroma javni dražbi. Toženca navajata, da ju je tožeča stranka zavajala, ko je prvi toženki po prekinitvi pogodbe pošiljala račune za obračun operativnega leasinga in da zato ta ni bila pozorna na dražbo. Prva toženka je morala pričakovati, da bo tožeča stranka ob prekinitvi poskušala vozilo čimprej prodati. Da se vozilo ob prekinitvi pogodbe proda, izhaja tudi iz 25.b določbe Splošnih pogojev. Pravočasna prodaja vozila tretji osebi je v korist tožene stranke, saj vozilo tekom časa izgublja na vrednosti. Tudi če je tožnica po odstopu od pogodbe toženki še vedno pošiljala račune za poslovni najem, tožena stranka na podlagi tega ni mogla sklepati, da je pogodba še vedno v veljavi in da dražbe ne bo. Te trditve toženke so v nasprotju z njenim ravnanjem. Neutemeljeno izdane račune po 5. 1. 2010 za poslovni najem je zavrnila z navedbo, da je vozilo vrnila in s tem prekinila pogodbo o operativnem leasingu.

9. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnica ravnala z dolžno skrbnostjo pri vnovčenju predmeta leasinga. Vozilo je dala oceniti izvedencu avtomobilske stroke, ga na dražbi prodala v razumnem času po prenehanju pogodbe, prodala pa ga je tudi za višjo ceno, kot je bilo vozilo ocenjeno s strani izvedenca. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi morala tožnica pozvati prvo toženko, da pridobi boljšo ponudbo za odkup vozila. Takšen očitek bi bil relevanten v primeru, če bi toženca zatrjevala in tudi dokazovala, da je bilo vozilo prodano pod njegov tržno ceno. Okoliščine, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine po tretjem oziroma četrtem odstavku 243. člena OZ, mora zatrjevati in dokazovati pogodbena stranka, ki sicer (po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti) odškodninsko odgovarja (odgovorna oseba, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek). Tožena stranka tekom postopka ni zatrjevala ne dokazovala, da je opustitev obvestila o višini obveznosti, obvestila o dražbi ali poziva prvi toženi stranki naj ponudi boljšo možnost za odkup vozila, vplivala na višino nastale škode. Toženca niti ocene vrednosti vozila, ki jo dal izvedenca avtomobilske stroke, nista prerekala.

10. Ker tako uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (350. člen ZPP), je treba neutemeljeni pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Toženca s pritožbama nista uspela, zato sta dolžna sama kriti stroške, ki so jima nastali v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).