Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – hiša tožnikov je od ceste oddaljena 28 metrov, prva tožnica je bila v zanjo relevantnem obdobju, t. j. od konca avgusta 2004 do konca oktobra 2008, zaradi zaposlitve dnevno odsotna po 9 ur, v relevantnem obdobju za drugo tožnico in tretjega tožnika, to je od začetka januarja 2004 do konca oktobra 2008, je bila druga tožnica, ki je bila delno upokojena in vmes 13 mesecev v bolniškem staležu, prisotna pretežni čas, tretji tožnik pa je bil kot zaposlen dnevno odsoten po 8 ur.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja:

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je njena vsebina sedaj naslednja: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati prvi tožnici znesek 2.200 EUR, drugi tožnici znesek 5.000 EUR in tretjemu tožniku znesek 4.500 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2006 dalje do plačila, in jim povrniti pravdne stroške v znesku 1.727,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se tožbeni zahtevki zavrnejo."

2. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožniki so dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 70,23 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti 97,05 EUR revizijskih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine, in sicer prvi tožnici v višini 3.800 EUR, drugi tožnici in tretjemu tožniku pa vsakemu v višini 5.800 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2006 do plačila, in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti za drugo tožnico in tretjega tožnika spremenilo tako, da te od zneskov 5.424,80 EUR tečejo od 7. 11. 2006 do 19. 5. 2008, od zneskov 5.800 EUR pa od 20. 5. 2008 do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 233/2010 z dne 16. 6. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja višine odškodnine.

4. Tožena stranka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila primerna za prvo tožnico za 2.300 EUR, za drugo tožnico in tretjega tožnika pa za vsakega 3.300 EUR nižja odškodnina od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Revidentka se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008 in na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka trdi, da je presoja sodišča o obsegu potrebnih stroškov napačna.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikom, ki so nanjo odgovorili.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki živijo ob regionalni cesti G1-3/366 Pesnica – Lendava in zaradi katerega so prva tožnica v obdobju 31 mesecev, tj. od konca aprila 2006 do konca oktobra 2008, druga tožnica in tretji tožnik pa v obdobju 59 mesecev, tj. od začetka januarja 2004 do konca oktobra 2008, trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost, nervoznost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine.(1) Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Dve od teh zadev sta bili doslej predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. V nekaj deset zadevah so bile dopuščene revizije, ki so ta čas predmet obravnavanja pred tem sodiščem. Revizijsko sodišče je tako dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. Tudi stranki v sporu izpostavljata posamezne izmed njih – vsaka seveda le tiste, ki po njunem prepričanju utemeljujejo bodisi znižanje bodisi ohranitev prisojene odškodnine.

8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjeve in Tišinske ulice v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov.(2) V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve oziroma Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju o obravnavani in tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od regionalne ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2004-2005 presežene kritične vrednosti hrupa dan-večer-noč in nočnega hrupa, v letih 2006-2008 pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene pa so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega primerno odškodnino prvi tožnici, ki sodi v skupino tistih, ki so bili zaradi večje oddaljenosti od ceste, delne dnevne odsotnosti in zaradi krajše dobe izpostavljenosti manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 2.200 EUR, tj. približno dve in pol povprečni neto plači.(3) Primerno odškodnino drugi tožnici, ki sodi v skupino tožnikov, ki so bili ob večji oddaljenosti od ceste, izpostavljenosti pretežni dnevni čas in celotni dobi izpostavljenosti, bolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, predstavlja znesek 5.000 EUR, tj. približno pet in pol povprečnih neto plač. Za tretjega tožnika, ki sodi v isto skupino kot druga tožnica, le da je bil delno dnevno odsoten in zaradi tega v primerjavi s tožnico manj obremenjen z nedovoljenimi imisijami, pa primerno denarno odškodnino predstavlja znesek 4.500 EUR, tj. približno pet povprečnih neto plač. Hiša tožnikov je od ceste oddaljena 28 metrov, prva tožnica je bila v zanjo relevantnem obdobju, tj. od konca avgusta 2004 do konca oktobra 2008, zaradi zaposlitve dnevno odsotna po 9 ur, v relevantnem obdobju za drugo tožnico in tretjega tožnika, tj. od začetka januarja 2004 do konca oktobra 2008, je bila druga tožnica, ki je bila delno upokojena in vmes 13 mesecev v bolniškem staležu, prisotna pretežni čas, tretji tožnik pa je bil zaradi zaposlitve dnevno odsoten po 8 ur.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine prvi tožnici zmanjšalo na 2.200 EUR, drugi tožnici na 5.000 EUR in tretjemu tožniku na 4.500 EUR, v presežku pa je tožbene zahtevke zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Glede na to, da je spremenjen uspeh v pravdi narekoval tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščema prve in druge stopnje, Vrhovno sodišče ni posebej v izreku odločilo o zavrženju sicer nedovoljene revizije zoper ta del odločitve nižjih sodišč. Sklep o stroških namreč ni sklep, s katerim bi bil postopek končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

15. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Glede na spremenjeni pravdni uspeh tožnikov, ki sedaj znaša 67 %, jim je tožena stranka po medsebojnem pobotanju dolžna povrniti 1.727,33 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Stroški postopka pred sodiščem druge stopnje, do povračila katerih je upoštevaje 24 % pritožbeni uspeh upravičena tožena stranka, pa znašajo 70,23 EUR. Pri stroških prvostopenjskega postopka je revizijsko sodišče upoštevalo odmero sodišča prve stopnje, drugostopenjske stroške, priglašene v pritožbi, je v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.) odmerilo samo.

16. Tožena stranka je z revizijo uspela v 41,5 %, uspeh tožnikov pa predstavlja preostanek. V skladu z Odvetniško tarifo je revizijsko sodišče revizijske stroške tožnikov odmerilo na 365,18 EUR, ob upoštevanju merila uspeha in po pobotanju z revizijskimi stroški tožene stranke pa jim jih je prisodilo v višini 97,05 EUR.

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 9. 7. 2008. Op. št. (3): Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je Vrhovno sodišče pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni.