Jedro

Obsojenec je s prodajo oškodovankinega stanovanja (zaradi poplačila lastnih dolgov) brez soglasja centra za socialno delo ravnal v nasprotju z oškodovankinimi koristmi, saj je s tem prekoračil oziroma zlorabil pooblastila, ki jih je imel kot oškodovankin začasni skrbnik na podlagi odločbe centra za socialno delo, s čimer je storil kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem sojenju spoznalo obsojenega M.S. za krivega kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let, obsojenca pa v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP); uveljavlja kršitev 1. "odstavka" 372. člena ZKP (pravilno: točke), 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter 1. odstavka 395. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) meni, da ta ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, v čem so znaki očitanega kaznivega dejanja, ustrezno pa se je opredelilo tudi do vseh ostalih pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da dejanje, kot je opisano, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 220. členu KZ, s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Meni, da obsojenec za izvršitev dejanja, ki se mu očita, "ni potreboval odločbe o skrbništvu kot pooblastilo", zaradi česar takšnega pooblastila ni mogel niti uporabiti in tudi ne zlorabiti. Navaja tudi, da "o pritožbenih navedbah v tej smeri" izpodbijana drugostopenjska sodba naj ne bi imela razlogov, zato naj bi bile podane tudi kršitve 1. odstavka 395. člena ter 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kršena pa naj bi bila tudi določba 25. člena Ustave RS (Ustave), ker v obrazložitvi naj ne bi bili navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji.

Kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po 220. členu KZ je pri zastopanju premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbovanju njenega premoženja mogoče storiti na dva načina, bodisi z neizpolnjevanjem (zakonskih, pogodbenih) dolžnosti ali tako kot v obravnavanem primeru, z zlorabo pooblastil, ki jih ima skrbnik nasproti varovancu. Storilec zlorabi pooblastilo, če presega njegove meje oziroma upravičenja, ki iz njega izhajajo. Tudi izvajanje pooblastila na način, ki škoduje varovancu oziroma ki ni v njegovem interesu, predstavlja zlorabo pooblastila.

Prvostopenjsko sodišče v izreku in razlogih sodbe ugotavlja, da je obsojenec v okoliščinah, kot so podrobneje navedene v opisu kaznivega dejanja, s prodajo oškodovankinega stanovanja (zaradi poplačila lastnih dolgov) brez soglasja centra za socialno delo ravnal v nasprotju z oškodovankinimi koristmi. S tem je prekoračil oziroma zlorabil pooblastila, ki jih je imel kot oškodovankin začasni skrbnik na podlagi odločbe Centra za socialno delo L.-V. z dne 11.2.1997. Po tej odločbi je bil med drugim dolžan skrbno upravljati oškodovankino premoženje in brez poprejšnje odobritve centra za socialno delo ni smel storiti ničesar, kar bi presegalo okvire rednega poslovanja in upravljanja oškodovankinega premoženja; iz odločbe tudi izhaja, da je bila tudi za odtujitev ali obremenitev varovančevih nepremičnin potrebna odobritev centra.

Pravnomočna sodba pravilno ugotavlja, da opisano ravnanje po vsebini pomeni izvršitev kaznivega dejanja zlorabe zaupanja na način, ki pomeni zlorabo pooblastil v že opisanem pomenu in da so v takšnem opisu zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ. Z navedbami, da obsojenec za sklenitev pogodbe o prodaji stanovanja ni potreboval pooblastila centra za socialno delo, vložnik zahteve v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, zato teh navedb Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe na drugi in tretji strani presodilo vse konkretne pritožbene navedbe v zvezi z odločilnimi dejstvi. Med drugim je obrazloženo in argumentirano zavrnilo tudi pritožbene navedbe zagovornika, s katerimi je z vsebinsko enakimi razlogi kot v zahtevi za varstvo zakonitosti zanikal protipravnost obsojenčevega ravnanja. S takšno obrazložitvijo je sodišče druge stopnje v celoti zadostilo navedenim ustavnim in zakonskim kriterijem, ki zagotavljajo presojo pravilnosti izpodbijane odločbe.

Neutemeljeno je tudi zagovornikovo uveljavljanje "enakih bistvenih kršitev določb ZKP", ker se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo do pritožbenega opozorila da, kot izhaja iz listinskih dokazov, dne 1.9.1997 B.S. ni overila svojega podpisa pri notarju, kar se zatrjuje v opisu dejanja, pač pa je tega dne podpis na pogodbi pri notarki overil S.B., oškodovankin pooblaščenec.

Najprej je treba ugotoviti, da je zatrjevano nasprotje med listinskimi dokazi in trditvijo v izreku sodbe zgolj navidezno, saj po ugotovitvah pravnomočne sodbe ni prav nobenega dvoma, da je omenjenega dne svoj podpis na kupoprodajni pogodbi pri notarki oškodovanka overila preko svojega pooblaščenca S.B. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe izrecno pritrdilo ugotovitvam prvostopenjske sodbe, da je obsojenec peljal B.S. k notarju zaradi overitve pooblastila in da ji je pri podpisovanju pomagal tako, da je vodil njeno roko. Smiselno pa je pritrdilo tudi ostalim ugotovitvam prvostopenjske sodbe, torej tudi v tistem delu, ko ugotavlja, v kakšnih okoliščinah in na kakšen način sta bila podpisana pooblastilo in kupoprodajna pogodba.

Ker niso bile ugotovljene kršitve, na katere se sklicuje vložnik, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (1. odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo obseg uveljavljanih kršitev zakona ter obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v prvostopenjski sodbi.