Jedro

Tožeči stranki je bila pravilno odmerjena še odškodnina v višini 3.860,01 EUR za priznan status političnega zapornika in status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, saj seštevek odškodnin priznanih s prvo in drugo odločbo ter izpodbijano odločbo predstavlja maksimalni znesek 8.345,85 EUR-a, ki ga določa 9. člen ZSPOZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno odločbo je Slovenska odškodninska družba, d.d. Ljubljana priznala tožeči stranki, na podlagi sklepa Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, št. 130-830/10 z dne 22.3.2011, s katerim ji je bil priznan status političnega zapornika in status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, odškodnino v višini 3860,01 EUR-a. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeči stranki, na podlagi pravnomočno priznanega statusa žrtve vojnega nasilja, izdana odločba, številka 110437/ZZVN, s katero ji je bila določena odškodnina v višini 834,59 EUR-ov. Dne 15.2.2011 pa je bila izdana še dopolnilna odločba številka 110758/ZPKRI, s katero ji je bila priznana odškodnina v višini 3651,25 EUR-a za pravnomočno priznan status po Zakonu o popravi krivic. Z navedenima odločbama pa ji ni bila priznana odškodnina določena za status žrtve povojnega nasilja, ki ga ima tožeča stranka pravnomočno priznanega s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, številka 130-830/10 z dne 22.3.2011. Zaradi navedenega ji pripada še odškodnina na podlagi 1. točke 1. alinee 1. odstavka 10. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, ki določa, da političnemu zaporniku za mesec prestanega nasilja pripada 146,05 EUR-a in odškodnina za status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Pri tožeči stranki je nasilno dejanje trajalo 146 mesecev, zato ji pripada odškodnina v višini 21.323,30 EUR-a, ker pa 9. člen Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po navedenem zakonu, ne more presegati višino 8.345,85 EUR-a, ji pripada odškodnina v višini 3.860,01 EUR-a. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v izpodbijani odločbi prišlo do napake, saj bi ji morala biti priznana odškodnina na podlagi sklepa Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, št. 130-830/2010 z dne 22.3.2011, s katerimi ji je bila priznana pravica svojca žrtve po vojni pobitega očeta A.A. Tako bi ji morala biti priznana pravica oziroma status bivšega političnega zapornika za čas od 15.5.1945 do 2.7.1947, ko je dopolnila 18 let. Torej gre za odškodnino za 12 let, zato bi morala biti določena odškodnina v najvišjem možnem znesku, to je 8.345,85 EUR-a. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 111/01, 67/02, 54/04 in 97/09 – ZSPOZ) v 6. členu določa, da so upravičenci do odškodnine po tem zakonu določeni z Zakonom o žrtvah vojnega nasilja, Zakonom o popravi krivic in z Zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. V 10. členu navedenega zakona so določene višine odškodnin glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa. V 9. členu pa je določeno, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po citiranem zakonu ne more presegati višine 2.000.000,00 tolarjev, kar je skladno s 13. členom Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/06) 8.345,85 EUR-a. Ker je tožeča stranka že prejela odškodnino v višini 834,59 EUR-a za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja in 3.651,25 EUR-a za priznan status po Zakonu o popravi krivic, ji je bila v skladu za navedenimi določbami Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, pravilno odmerjena še odškodnina v višini 3860,01 EUR, za priznan status političnega zapornika in status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, priznanih s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, številka 130-830/2010 z dne 22.3.2011, saj seštevek odškodnin priznanih s prvo in drugo odločbo ter izpodbijano odločbo predstavlja maksimalni znesek 8.345,85 EUR-a, ki ga določa 9. člen ZSPOZ.

Glede na povedano je nesporno, da pri odmeri odškodnine ni prišlo do pomote, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka, saj se odškodnina določena z izpodbijano dopolnilno odločbo nanaša na sklep Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, številka 130-830/2010 z dne 22.3.2011, ki je tožeči stranki priznala status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po povojni pobitem očetu in priznanje statusa bivšega političnega zapornika zaradi uničenja otroštva za čas odvzema prostosti od 15.5.1945 do 2.7.1957, torej v trajanju dobrih 12 let oziroma 146 mesecev, kot je navedeno v izpodbijani dopolnilni odločbi.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa da kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.