Jedro

Če delavcu delovno razmerje ni prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije, ni bilo mogoče uporabiti določbe, ki ureja višino predčasne pokojnine v takih primerih. Spremenjeni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je v četrtem odstavku 24. člena namreč mimo splošnih predpisov priznal izjemno možnost samo tistim delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika, delavcev zaposlenih v drugih organizacijah pa ni zajel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano odločbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (predlagateljice), da bi se ji predčasna pokojnina izračunala in izplačevala v višjem znesku, ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji, da bi se ji predčasna pokojnina zmanjševala samo za 0,5 % za vsako leto predčasnega odhoda v pokoj, ampak da je prav, da se ji za vsako manjkajoče leto do dopolnjene starosti (55 let) zmanjšuje za 1,5 % in za vsako manjkajoče polno leto pokojninske dobe (do 35 let) še za 0,5 %, ker do njene upokojitve ni prišlo zaradi stečaja ali redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča potem, ko je sprejelo vse njegove dejanske ugotovitve in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku, ker so razlogi odločbe o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Napačno uporabo materialnega prava pa je sodišče storilo, ker ni upoštevalo, da bi morale posledice prenehanja delovnega razmerja za tožnico biti enake, kot za delavce, ki so delali v tedanjih temeljnih organizacijah. Prenehanje katerekoli pravne osebe je bilo urejeno z enim samim predpisom, ki je urejal stečaj oziroma likvidacijo. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo razveljavi in jo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani odločbi razveljvi in zadevo vrne v novo sojenje in revizijske stroške naloži v plačilo toženi stranki.

Tožnica je vložila tudi prošnjo za taksno oprostitev, z obrazložitvijo, da je tožnica upokojena in prejema precej nizko pokojnino, tako da plačila sodne takse ne bi zmogla.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ. št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti, prav tako pa ni ugotovilo, da bi sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tako, kot jih zatrjuje revizija.

Revidentka v reviziji navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe (odločbe) o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. V obrazložitvi nato ne pojasni, katera dejstva naj bi bila nejasna ali med seboj v nasprotju, ampak samo ponavlja svoja stališča in pravne poglede ter v bistvu graja dokazno oceno v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Vendar pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih odločbah. Zato zatrjevane in samo formalno uveljavljane procesne kršitve, v revizijskem postopku ni moglo upoštevati.

Neutemeljeno pa je tudi revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava, na kar revizijsko sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), ki je bil pravilno uporabljen v revidentkinem primeru, v 295. členu določa, da zavarovanci, ki so do 31.3.1992 uživali pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ali je z dokončnim sklepom podjetja oziroma organizacije zaradi nujnih operativnih razlogov postalo njihovo delo trajno nepotrebno, ali so ostali nezaposleni brez svoje krivde in jim je ob uveljavitvi tega zakona manjkalo največ pet let do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine ali največ eno leto pokojninske dobe do izpolnitve 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma 35 let pokojninske dobe (ženska), lahko uveljavijo pravico do pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992. Zato sta v revidentkinem primeru tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče kot pravno osnovo svoje odločitve uporabili določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90, 30/90 44/90 in 10/91). Temu sta bila z drugo novelo v letu 1987 (Uradni list SRS, št. 48/87) dodana v 24. členu še nova četrti in peti odstavek, ki sta določala, da se delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja ali redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika, in mu ni možno zagotoviti druge ustrezne zaposlitve, predčasna pokojnina odmeri tako, da se starostna pokojnina, do katere bi imel pravico glede na pokojninsko dobo, zmanjša za vsako leto predčasnega odhoda v pokoj pred izpolnitvijo starosti 60 let (moški) oziroma 55 let (ženske) za 0,5 %, pri čemer mora zahtevi za uveljavitev pravice do tako odmerjene predčasne pokojnine predložiti potrdilo pristojne skupnosti za zaposlovanje, da mu ni možno zagotoviti ustrezne zaposlitve. Te določbe so se razlikovale od splošnih določil statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS (Uradni list SRS, št. 40/83, 10/86 in 43/89, ki je za ostale primere v 33. členu določal, da se predčasna pokojnina odmeri tako, da se starostna pokojnina, do katere bi imel pravico zavarovanec glede na pokojninsko dobo, če bi dopolnil starost 60 let oziroma zavarovanka, če bi izpolnila starost 55 let, zmanjša za vsako manjkajoče leto do dopolnjene starosti 60 let (moški) oziroma 55 let (ženska) za 1,5 %, za vsako manjkajoče polno leto pokojninske dobe do 40 let (moški) oziroma 35 let (ženska) pa 0,5 %.

Pogoje za izvedbo in postopek stečaja ali redne likvidacije je v času uveljavljanja revidentkine pravice urejal zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89). Ta je v 4. členu taksativno naštel, da se lahko kot dolžnik po določbah tega zakona šteje podjetje, zadruga, banka, organizacija premoženjskega in osebnega zavarovanja ter drugi subjekti, določeni z zakonom. Zato sta v revidentkinem primeru, ko je bila ta pred prijavo na skupnost za zaposlovanje zaposlena v delovni skupnosti ZKS-SPD, obe nižji sodišči pravilno ugotovili, da v njenem primeru ni mogoče upoštevati določbe četrtega noveliranega odstavka 24. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Za delovno skupnost politične stranke se določbe zakona o prisilni poravnavi, stačaju in likvidaciji neposredno niso mogle uporabljati, saj v tem zakonu ni bila našteta kot možna dolžnica. To tudi ni bilo določeno s kakšnim drugim tedaj veljavnim zakonom. Ker ni bilo ustreznega predpisa, ki bi določal pogoje za prenehanje takšne delovne skupnosti, tudi ni mogoče zaključevati, da je lahko prenehala samo zaradi stečaja ali redne likvidacije. Če pa delavcu delovno razmerje ni prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije, ni bilo mogoče uporabiti določbe, ki ureja višino predčasne pokojnine v takih primerih. Spremenjeni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je v četrtem odstavku 24. člena namreč mimo splošnih predpisov priznal izjemno možnost samo tistim delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika, delavcev zaposlenih v drugih organizacijah pa ni zajel. Izjeme je vedno treba ozko tolmačiti. Zato v primeru, ko zakon taksativno določa, katere pravne osebe so lahko dolžniki po določbah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, za revizijsko sodišče ni sprejemljiva navedba revidentke, da bi morale veljati za vse delavce enake pravne posledice prenehanja delovnega razmerja. Enakost je res ena od človekovih pravic, ki jo določa ustava, vendar lahko velja samo v okviru ostalih enakih pogojev in enakega dejanskega stanja (na primer za vse delavce v združenem delu, za vse delavce v družbenih dejavnostih, za vse delavce pri privatnih delodajalcih, za vse delavce delovnih skupnosti političnih organizacij), ne more pa se raztezati tudi na ostale skupine, če so pogoji in tudi dejanska stanja različno določeni.

Zato revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna in da ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijanih odločbah materialno pravo zmotno uporabljeno. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

V zvezi z revizijskimi navedbami revizijsko sodišče še posebej poudarja, da so sodišča neodvisna in pri sojenju vezana samo na ustavo in zakon, pri čemer je upoštevanje splošnih načel mednarodnega prava in ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb ustavna kategorija. To pa pomeni, da morajo odločitve sodišča biti usklajene z ustavnimi in zakonskimi določbami. Taka odločitev pa ne bi bila možna, če bi sodišče moralo upoštevati take ali drugačne rešitve v drugih podobnih primerih. Zato revizijsko sodišče pri svojem odločanju ni moglo upoštevati očitka revidentke, da so bile v podobnih zadevah, kot je njena, sprejete različne odločitve glede priznanja pravic.

O predlogu za oprostitev plačila takse revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).

Sodišče je bivše zvezne predpise uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).