Jedro

Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti, ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe.

Nikjer ni določeno, da bi imeli pri dokazovanju prednost listinski dokazi, zato je dolžnost sodišče, da se opredeli do vseh izvedenih dokazov. Ravno dejstvo, da nek dokaz nasprotuje drugemu, terja natančnejšo obrazložitev zakaj sodišče verjame ravno določenemu dokazu, ne pa drugemu, ki mu nasprotuje.

Razlogi, zakaj je sodišče nepremičnino v k. o. H. štelo za premoženje nezakonitega izvora, niso jasni, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

◦ Pritožba stranske intervenientke A. A. se zavrže. ◦ Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v I.d točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v preostanku izpodbijanega dela se sodba (preostanek točke I. ter v celoti točke II., III. in VI.) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

◦ Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da so: a) nepremičnine: parcela št. 1587, k. o. A., katere lastnik ie toženec do 1/3, v tem deležu; parcela št. 880/3, k. o. B., katere lastnik je toženec do 1/1, v celoti: parcela št. *174, k. o. C., katere lastnik je toženec do 21/160, v tem deležu; parcela št. 602, k. o. C., katere lastnik je toženec do 21/160, v tem deležu; del 22 stavbe 1431, k. o. D., katerega lastnik je toženec do 1/1, v celoti; parcela št. 68/43, k. o. E., katere lastnik je toženec do 1/1, v celoti; parcela št. 221/4, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu; parcelo št. 236/6, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu; parcela št. 236/15, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu; parcela št. 471, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/12, v tem deležu; parcela št. 472, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/12, v tem deležu; parcela št. 473, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/12, v tem deležu; parcela št. 573/22, k. o. G., katere lastnik je toženec do 1/1, v celoti; del 1 stavbe 297, k. o. H., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu; del 2 stavbe 297, k. o. H., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu; del 11 stavbe 1560, k. o. I., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu; b) osebno vozilo Audi A4, reg. št. ..., leto izdelave 2005, št. šasije ..., v lasti toženca; c) denarna sredstva na bančnem računu SI56 ..., odprtem pri Banki, v lasti toženca in d) toženčeva denarna sredstva 221.385,83 EUR, premoženje nezakonitega izvora. Nadalje je razsodilo (II.), da se premoženje navedeno v točkah I.a do I.c tožencu odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last Republike Slovenije; premoženje, navedeno v točki I.d pa se (III.) tožencu odvzame tako, da je dolžan tožeči stranki plačati 221.385,83 EUR, saj s pravnomočnostjo sodbe navedeno postane last Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila. V preostalem delu se je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavil (IV.). Glede ugotovitve, da so premoženje nezakonitega izvora tudi nepremičnine parcela št. 221/4, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu; parcela št. 236/6, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu; parcela št. 236/15, k. o. F., katere lastnik je toženec do 1/2, v tem deležu, je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (V.). Na koncu je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v 15 dneh tožeči stranki povrne pravdne stroške 9.384,45 EUR, če zamudi s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka.

2. Zoper navedeno odločbo so vložili pritožbo toženec ter stranska intervenienta J. J. in K. K., ki pa sta nato 20. 1. 2023 pritožbo z dne 6. 1. 2023 umaknila, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s sklepom z dne 6. 3. 2023 in pritožbeni postopek ustavilo. J. J. je po umiku pritožbe še v pritožbenem roku sama vložila novo pritožbo, ki je bila predložena pritožbenemu sodišče v reševanje.

O PRITOŽBI STRANSKE INTERVENIENTKE:

3. Pritožba stranske intervenientke ni dovoljena.

4. Kot pojasnjeno, je J. J. pritožbo z dne 6. 1. 2023 umaknila, zatem pa (še vedno znotraj pritožbenega roka) vložila drugo pritožbo. Za odločitev je pomembno, da je pravica do pritožbe izčrpana z enkratnim dejanjem vložitve pritožbe, saj je pritožbeni rok le časovna omejitev te pravice, ne pa obdobje njenega trajanja. V pritožbenem roku je mogoče izkoristiti pravico do pritožbe, ko je ta vložena, pa to pravico izčrpa: govorimo namreč o pravici do pritožbe, in ne o pravici do pritoževanja (v trajanju pritožbenega roka).1 Pritožba stranske intervenientke zato ni dovoljena in jo je treba zavreči (352. člen Zakona o pravdnem postopku,2 v nadaljevanju: ZPP) O PRITOŽBI TOŽENCA:

5. Toženec v pravočasni pritožbi na podlagi vseh zakonskih pritožbenih razlogov izpodbija I., II. III. in VI. točko odločbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

6. Pritožba toženca je utemeljena.

7. Pritožba pravilno izpostavi kršitev materialnega prava, s katero je obremenjena I. d točka izpodbijane sodbe. Toženec tako opozarja, da mora biti premoženja nezakonitega izvora tudi obstajati in da ne zadošča, da je samo določeno, saj je nadomestni odvzem (naložitev v plačilo) mogoč le zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, ki onemogočajo odvzem v naravi, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala. Nadalje pritožba opozarja, da sta izrek in obrazložitev v tem delu v nasprotju: izrek pravi, da Republika Slovenija postane lastni, obrazložitev (56. točka) pa, da zneska ni več.

8. Drugi odstavek 34. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora3 (v nadaljevanju: ZOPNI) določa, da lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke spremeni tožbo tako, da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Po prepričanju pritožbenega sodišča je ta določba jasna: naložitev zneska (ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora) je dopustna le, če je to premoženje v trenutku vložitve tožbe obstajalo, kasneje pa so nastopile okoliščine, ki onemogočajo odvzet takega premoženja. Takšno je tudi bolj ali manj enotno stališče sodne prakse. V zadevi VSL Sklep I Cpg 558/2017 je tako pojasnjeno, da ne drži, da bi bilo namen ZOPNI (prvi in drugi odstavek 2. člena) v praksi mogoče učinkovito zagotoviti samo z dopustitvijo možnosti (subsidiarnega) odvzema bodisi nadomestnega premoženja bodisi z naložitvijo denarnega zneska v plačilo. Takšna možnost je uveljavljena pri odvzemu protipravne premoženjske koristi v kazenskem postopku, kar pa ne pomeni, da je tako tudi v ZOPNI. Kot je to izčrpno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, česa takega ZOPNI ne določa. Šele novela ZOPNI-A je prinesla ureditev, po kateri se lahko odvzame premoženje, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, vendar še to le pod pogoji iz navedenega člena in tudi v tem primeru se odvzame "premoženje nezakonitega izvora" - ki pa je ponovno razumljeno kot posamezni konkretni premoženjski predmeti ali denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, ne pa kot nekakšen negativni saldo premoženja, za plačilo katerega naj bi nastala terjatev države. Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti, torej ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe (na primer odsvojitev premoženja).4 Res je, kar opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS o tem vprašanju še ni, a praktično iz vseh objavljenih sodnih odločb, ki so se izrecno ukvarjale z vprašanjem naložitve denarnega zneska v plačilo, izhaja zgoraj predstavljeno stališče, ki pritrjuje pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu (1.d točka sodbe) spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

9. Pritožba pa je utemeljena tudi v preostalem delu. Tako glede pridobitve več nepremičnin opozarja, da je sodišče dokazno oceno sprejelo zgolj na ugotovitvi, da so trditve in izpovedbe v nasprotju z listinskimi dokazi - gre za nepremičnine v k. o. B., k. o. C. in k. o. F. 10. Glede nepremičnine v k. o. B. in C. tako sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve dokazno oceni pojasni, da so določila prodajnih pogodb v nasprotju s trditvami odgovora na tožbo in toženčevo izpovedbo oz. v 38. točki, da je toženec zatrjeval neodplačno pridobitev, kar je v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Glede nepremičnine v k. o. F. sodišče pojasni, da je toženec zatrjeval financiranje nakupa s strani tretjih oseb, kar je v neskladju z listinsko dokumentacijo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je opisana dokazna ocena preskopa. Nikjer ni določeno, da bi imeli pri dokazovanju prednost listinski dokazi, zato je dolžnost sodišče, da se opredeli do vseh izvedenih dokazov. Ravno dejstvo, da nek dokaz nasprotuje drugemu, terja natančnejšo obrazložitev zakaj sodišče verjame ravno določenemu dokazu, ne pa drugemu, ki mu nasprotuje. Takšna pomanjkljiva dokazna ocena predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek prvega odstavka na 22. strani izpodbijane sodbe pa pomeni tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje glede nepremičnine v k. o. F. ugotovi, da sta K. K. in J. J. tožencu resnično izročila denar za nakup solastnih deležev nepremičnin, kljub temu pa sodišče za isti solastniški delež ugotovi, da predstavlja premoženje nezakonitega izvora.

11. Pritožba oporeka tudi odločitvi glede nepremičnine posamezni del 22 v stavbi 1431, k. o. D., in opozarja, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da sta nepremičnini k. o. L. in k. o. D. isti, da nepremičnina ni imela vpliva na izračun nesorazmerja, ker je bila kupljena v letu 2012 in prodana v 2015. V 38. točki obrazložitve potem sodišče prve stopnje ugotovi, da ni izkazana povezava med prodajo nepremičnine v k. o. L. in nakupom nepremičnine v k. o. D. oz. da ni izkazano, da je za nakup porabljena prav ta kupnina. V zvezi s tem pritožba opozarja, da se je toženec skliceval ravno na nakazila na TRR, ki datumsko in vrednostno sovpadajo in ustrezajo nakupu v k. o. D. 12. Pritožba ima prav, da v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da toženec ni uspel izkazati povezave med prodajo nepremičnine v k. o. L. in nakupom nepremičnine v k. o. D. Končno je glede na prvi stavek 35. točke obrazložitve nejasno tudi ali gre pri tem za dve različni nepremičnini, oz. kaj pomeni zapis v oklepaju poleg zapisa k. o. D. V tem delu gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Nadalje pritožba utemeljeno opozarja, da glede nepremičnin v k. o. H. sploh ni dokazne ocene. Poleg tega pa je v 36. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil nakup nepremičnine v k. o. H. opravljen v letu 2019 in zato ne vpliva na izračun nesorazmerja ter da je bil financiran s prodajo nepremičnine v k. o. M. (parc. št. 383/3), katere lastnik pa je bil toženec že pred začetkom finančne preiskave. Razlogi, zakaj je kljub temu sodišče prve stopnje nepremičnino v k. o. H. štelo za premoženje nezakonitega izvora, niso jasni, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

14. Podobno pritožba tudi glede nepremičnine v k. o. G. opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno. Opozarja, da je toženec zatrjeval, da je nepremičnino kupil iz sredstev, ki jih je prejel od N. N., da pa je sodišče v 38. točki obrazložitve zapisalo, da ni izkazal, da je kupnino za nepremičnino plačal prav s sredstvi, prejetimi s strani N. N. Pritožba meni, da ZOPNI zahteva le dokazovanje vira premoženja. Nadalje pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe toženca in do potrdil o nakazilu s strani N. N., ki časovno in po višini potrjujejo navedbe toženca, da je ravno to vir za nakup nepremičnine v k. o. G. 15. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje pritožbi, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov zakaj ne verjame toženčevi izpovedbi oz. dokazilu o nakazilu denarnih sredstev s strani N. N. Tudi to predstavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Toženec v pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na nepremičnine v k. o. E., A. in G. ter avtomobil, zapiše, da je kupnina za te nepremičnine oz. avtomobil predstavljala manjše zneske, ki jih je z lahkoto plačeval (kupnino za avtomobil po obrokih).

17. Sodišče prve stopnje je glede tega v 38. točki zapisalo, da je toženec zatrjeval financiranje nepremičnin k. o. A., E. in G. iz pokojnin, česar pa ni uspel dokazati. Več od tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Ob tem velja opozoriti, da sta npr. kupnini za nepremičnini v k. o. A. znašali 22,95 EUR oz. 5,80 EUR, kupnini za nepremičnini v k. o. E. pa 112 EUR oz. 150 EUR. V pritožbi toženec trdi, da prejema pokojnino 1.210 EUR mesečno - zakaj ob taki pokojnini toženec ne bi zmogel iz tega vira plačati zapisanih zneskov oz. zakaj mu ne verjame, da je iz pokojnine plačal kupnino za navedene nepremičnine in avtomobil, sodišče ni obrazložilo.

18. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na nejasnost izreka v točki II.c, kjer je zapisano, da so premoženje nezakonitega izvora tudi sredstva na bančnem računu toženca. Prav ima pritožba, da je lahko predmet odvzema le določno premoženje in to bi moralo biti navedeno v tožbi. Če bi npr. v tožbi tožeča stranka zapisala, da so premoženje nezakonitega izvora sredstva na bančnem računu toženca v višini 1.000 EUR, pa jih kasneje ne bi bilo več na računu, bi bile podane okoliščine za (priviligirano) spremembo tožbe,5 da bi se plačilo tega zneska tožencu naložilo v plačilo. Zgolj zapis "sredstva na računu" pa namreč ni dovolj določen - toženec lahko npr. na račun pridobi določena povsem zakonita denarna sredstva tik pred pravnomočnostjo sodbe, pa bi v primeru, da bi bilo odločeno, da predstavljajo sredstva nezakonitega izvora (vsa) denarna sredstva na toženčevem računu, tudi ta povsem zakonita denarna sredstva postala last Republike Slovenije. V tem delu je tožbeni zahtevek nedoločen, na kar bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno opozoriti tožečo stranko.

19. Pritožba opozarja še na nejasnost glede razlike med vrednostjo premoženja toženca na začetku finančne preiskave in ob njenem zaključku. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve zapisalo, da je imel toženec na začetku finančne preiskave nepremičnine v vrednosti 51.790 EUR, ob koncu pa 162.410,13 EUR, kot navaja pritožba, pa je spregledalo, da je tožeča stranka sama popravila bilance in na 11. strani tretje pripravljalne vloge zapisala, da je imel toženec na začetku finančne preiskave za 99.790 EUR nepremičnin, ob koncu pa za 53.715,13 EUR, torej manj kot na začetku. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi trditvami ugotavlja še, da je sodišče prve stopnje v 36. točki obrazložitve zapisalo tudi, da je tožnik upošteval, da je imel toženec 1. 1. 2012 v lasti nepremičnine v skupni vrednosti 112.790 EUR, kar je spet tretji podatek.

20. Vse navedeno je terjalo razveljavitev sodbe v preostanek točke I. (razen I.d) ter v celoti točk II., III. in VI. ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljenih procesnih kršitev ne more odpraviti samo. Kot je bilo pojasnjeno, v več točkah obrazložitve ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo, kot se je, zato teh zaključkov ni mogoče preveriti, ponovna dokazna ocena pa se nanaša na zelo obširen del trditev. Končno bo treba opraviti tudi materialno procesno vodstvo, tudi zato je primerneje, da o zadevi ponovno odloči sodišče prve stopnje. Poleg tega zaradi razveljavitve ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

21. Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje najprej opravi materialno procesno vodstvo in tožečo stranko pozove k ustrezni prilagoditvi zahtevka, da premoženje nezakonitega izvora predstavljajo tudi sredstva na toženčevem bančnem računu. V nadaljevanju naj ponovno odloči v zadevi, pri čemer naj opravi temeljito dokazno oceno in pazljivo pojasni razloge, zakaj šteje, da določeno toženčevo premoženje predstavlja premoženje nezakonitega izvora. Po potrebi naj sodišče prve stopnje tudi ponovno oceni vrednost morebitnega ugotovljenega premoženja nezakonitega izvora in presodi, če so bili sploh podani pogoji za uvedbo finančne preiskave (3. člen ZOPNI).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 J. Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba in Uradni list RS, 2009, str. 344. 2 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami. 3 Uradni list RS, št. 91/2011, s spremembami. 4 VSL Sodba in sklep II Cp 1470/2018, podobno tudi VSL Sodba in sklep I Cp 977/2018. 5 Drugi odstavek 34. člena ZOPNI.