Jedro

1. Zaznamba spora se dovoli, če se tožba glasi na neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ne da bi sodišče predhodno raziskovalo obstoj aktivne in pasivne legitimacije.

2. Sodišče zaznambo spora ne more vezati na položitev ustrezne varščine s strani tožeče stranke za morebitno škodo, ki naj bi jo utrpela tožena stranka.

Izrek

Pritožbi druge in tretje tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v P. dovolilo zaznambo spora pri vložku št. ...

k.o. I. in pri vložku št. ... iste k.o. zaradi spora o ničnosti pogodb o prodaji funkcionalnih objektov na parcelah št. ..., ..., ...

in ... k.o. I. ter pri vložku št. ..., ... in ... k.o. I. zaradi spora o ničnosti pogodb o pridobitvi predkupne pravice na parcelah št. ..., ..., ..., ... in ... vpisanih v vložku št. ... I. na parcelah št. ..., ... in ... vpisanih v vložku št. ... iste k.o. in na funkcionalnem objektu na parcelah št. ... in ..., vpisanih v vložku št. ... k.o. I. zaradi spora o ničnosti istih pogodb in predpogodb ter neveljavnosti vknjižb in vzpostavitve prejšnjega stanja v zemljiški knjigi.

Zoper ta sklep se pritožujeta druga tožena stranka in tretja tožena stranka po svojih pooblaščencih in predlagata, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi.

Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da glede druge tožene stranke sploh ni podana njena pasivna legitimacija v tem sporu, zaradi česar tožeča stranka nima pravnega interesa na taki tožbi in torej tudi ne na zaznambi spora. Če pa bi zaznamba ostala, bi bilo potrebno drugotoženo stranko zavarovati pred bodočo škodo, saj je zaradi predmetne zaznambe v zemljiški knjigi izgubila možnost pridobiti kredit v znesku DEM 300.000 od SIB Banke za izgradnjo nove recepcije.

Sodišče bi torej moralo od tožeče stranke zahtevati ustrezno varščino v znesku 30.000.000,00 SIT.

Tretja tožena stranka pa navaja, da noben od tožnikov ni pogodbena stranka v predpogodbi, tako da ni podana aktivna legitimacija tožnikov za razveljavitev predpogodbe. Zato pa tudi niso izpolnjeni pogoji za dovolitev zaznambe spora po 44. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). Zahtevek se namreč primarno nanaša na ugotovitev ničnosti predpogodbe in podrejeno na njeno razveljavitev, ne pa na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe.

Pritožbi druge in tretje tožene stranke nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo v skladu z določilom 2. odst. 44. čl. ZZK. Po tem določilu se namreč zaznamba spora dovoli tudi, če teče sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Prav tak zahtevek pa je tožeča postavila tudi glede druge in tretje tožene stranke kot je razvidno iz same tožbe. Pri tem v tej fazi ni mogoče odločati o takih materialnopravnih vprašanjih kot sta vprašanje aktivne in pasivne legitimacije strank, za kar se zavzemata druga oziroma tretja tožena stranka v pritožbi. Neutemeljen pa je tudi predlog druge tožene stranke, naj bi sodišče prve stopnje ob dovolitvi zaznambe spora zahtevalo od tožeče stranke položitev ustrezne varščine za bodočo škodo, ki naj bi jo utrpela druga tožena stranka. Določbe ZZK namreč ne poznajo ob dovolitvi zaznambe spora možnosti, da bi se stranki, ki tako zaznambo predlaga, naložila položitev varščine. Ne gre namreč za začasno odredbo po 266. in sledečih čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki v 275. čl. pozna tudi možnost položitve varščine za škodo, ki bi jo nasprotna stranka utegnila utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo druge in tretje tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.