Jedro

Ker toženec v obdobju, ko je bila sanacija strehe dejansko opravljena in izstavljen in plačan račun za popravilo, ni bil več lastnik stanovanja, toženec ni bil obogaten s tem, ko je tožeča stranka založila strošek popravila strehe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0008 I 2003/16903 z dne 12.11.2003 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 1.059,04 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da toženec v času, ko je Republiška stanovanjska inšpekcija lastnikom stavbe na K. 15, Ljubljana naložila sanacijo strehe (16.5.2002) in v obdobju, ko je bila ta dejansko opravljena ter izstavljen in plačan račun za popravilo, ni bil več lastnik stanovanja (toženec je bil lastnik stanovanja samo do 24.4.2002, ko je bila celotna stanovanjska hiša K. 15 v Ljubljani vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu pokojnem O.K. z vzpostavitvijo lastninske pravice), v katerem prebiva, zato tudi ni bil dolžan nositi stroškov popravila strehe. Ker torej teh stroškov tožnica ni založila za toženca in z njenim plačilom toženec ni bil obogaten, tožeča stranka ni upravičena od toženca zahtevati njihovega povračila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v razlogih pravilno ugotovilo, da je toženec z dnem 19.10.1991 z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona po samem zakonu postal lastnik stanovanja, do katerega je prišel s preureditvijo oziroma nadzidavo skupnih prostorov. Dejstvo, da toženec ni poskrbel za vknjižbo svoje lastninske pravice, na samo pridobitev pravice ne vpliva. Zato je tožeča stranka toženca imela v svojih evidencah ves čas pravilno navedenega kot lastnika, toženec pa se je ves čas tako tudi obnašal. Razmerje med pravdnima strankama je bilo jasno – tožeča stranka je bila upravnik, tožena pa lastnik. Problem se je pojavil šele pri plačilu zamenjave strešne kritine. Tožeča stranka v času plačila zamenjave strehe izvajalcu (dne 3.10.2002) ni bila obveščena, da tožena stranka ni več lastnik stanovanja in da torej ni več zavezanec za plačilo stroškov. Nenazadnje to ugotavlja tudi sodišče, saj navaja, da je tožeča stranka šele 29.10.2002 od toženca prejela zavrnitev računa, v katerem jo obvešča, da je denacionalizacijski postopek zaključen. Verzijski zahtevek tožnice do toženca pa je nastal že s tožničinim plačilom izvajalcu 3.10.2002. Opozarja tudi na določilo v sodni poravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v pravdi med B.P. in M. D. kot tožnikoma ter H. in J. K. kot tožencema, v kateri se je toženec v točki 7 zavezal, da stroški stanovanja, tako kot doslej, bremenijo solidarno njega in M. D..

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki v odgovoru meni, da je sodba pravilna, saj toženec nikoli ni bil lastnik stanovanja. Kot lastnik toženec tudi nikoli ni bil obravnavan, saj je pogodbo o upravljanju tožeča stranka sklenila s Skupščino Občine Ljubljana Center (za upravljanje stanovanj, katerih lastnik je bila navedena). Toženec pa te pogodbe, dokler je v spis ni vložila tožnica, niti ni videl niti ni bil z njo kakorkoli seznanjen. Tudi inšpekcijska odločba št. 362-357/2001 z dne 16.5.2002, s katero je bilo MOL-U naložena sanacija strehe, je naslovljena na „lastnico večstanovanjske hiše K. 15, Ljubljana, Mestno občino Ljubljana“. Nepremičnina je bila tudi iz lastništva občine Ljubljana Center vrnjena (prinesena v last) denacionalizacijskemu upravičencu O. K., v zapuščinskem postopku pa prinesena v last J. in H. K.. Tako je dejansko in zemljiškoknjižno stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek zoper toženca utemeljevala s trditvami, da je za toženca kot lastnika stanovanja v stavbi K. 15, Ljubljana založila strošek popravila strehe, s čimer je bil toženec obogaten, tožnica pa prikrajšana. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da toženec v obdobju, ko je bila sanacija strehe dejansko opravljena in izstavljen in plačan račun za popravilo, ni bil več lastnik stanovanja, čemur tožeča stranka v pritožbi ne osporava. Zato je pravno nepomembno, koga je tožeča stranka kot lastnika imela evidentiranega v svojih evidencah, kako se je toženec obnašal ter kdaj in kako je tožeča stranka izvedela, da toženec ni (več) lastnik stanovanja in s tem zavezanec za plačilo stroškov. Take trditve bi utemeljevale tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi, ne pa tisti, na podlagi katere tožeča stranka zahtevek od toženca vtožuje. Drži pritožbena trditev, da je bilo razmerje med pravdnima strankama povsem jasno, le da je nasprotno temu, kar trdi tožeča stranka – tožeča stranka je bila res upravnik, toženec pa ni bil lastnik stanovanja na K. 15 v Ljubljani v času zamenjave strešne kritine in plačila zamenjave strehe izvajalcu (dne 3.10.2002).

Pri pritožbenih trditvah o obveznosti toženca glede bremen stroškov stanovanja v sklenjeni sodni poravnavi pa gre za pravno nedopustno pritožbeno novoto iz 337. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče na navedeno ne bo odgovarjalo. Ker je izpodbijana sodba v okvirih pritožbenih razlogov (2. odst. 350. člena ZPP) pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih ali navrženo zatrjevanih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo in je sodba tudi materialnopravno povsem pravilna, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pritožnik namreč s pritožbo ni uspel, pritožbeni odgovor pa ni bil potreben, saj ni v ničemer doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.