Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ne gre niti za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za poklicno invalidnost. Tožnik je še vedno v okviru III. kategorije invalidnosti, ob določenih razbremenitvah, zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 1. 2014 in št. ... z dne 11. 6. 2013 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 9. 1. 2013 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od 1. naslednjega dne po prenehanju obveznega zavarovanja, tožencu pa naloži, da v 30 dneh izda posebno odločbo o višini in izplačevanju invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se prej omenjeni odločbi odpravita ter da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti od 9. 1. 2013 dalje in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine. Sodišče je nadalje odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma iz listin izhajajo drugačni razlogi, kot pa so navedeni v razlogih sodbe. Sodišče namreč ni obrazložilo, zakaj meni, da je tožnik še vedno zmožen opravljati organizirano pridobitno delo oziroma, zakaj pri njemu delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 %. Nezmožnost za delo je tožnik dokazoval z izvidom z dne 22. 3. 2016, ki ga je predložil v spis in na podlagi tega izvida tudi zahteval izdajo dopolnilnega mnenja. S tem izvidom tožnik dokazuje, da za pridobitno delo ni bil zmožen že v času izdaje izpodbijanih odločb. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, da ima zmanjšano zmožnost za pridobitno dejavnost in sicer zaradi ortopedskih težav, težav s pljuči in težav z ostrino vida. Vsaka od teh težav zmanjšuje tožnikovo delovno zmožnost. Vsa zmanjšanja je potrebno sešteti ter šele tako ugotoviti ustrezen odstotek zmanjšanja. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tako zmotno ugotovilo, da je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Strokovnjak s področja ortopedije je namreč jasno zapisal, da tožnik za delovna opravila ne bo več sposoben. To pa se je vedelo že v letu 2012 in 2013. V posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Pri razčiščevanju dejanskega stanja bi moralo sodišče uporabiti tudi določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki sodišče napotuje, da samo izvede določene dokaze v smislu načela materialne resnice. Sodišče bi moralo dopustiti izvedbo na novo predlaganega dokaza, to pa je izvid z dne 22. 3. 2016 in s tem v zvezi zahtevati izdajo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 14. in 15. člena drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tudi da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v svoji obrazložitvi oprlo na mnenje izvedenskega organa, ki ga je podrobno povzelo. Ker je bilo z izvedbo tega dokaza dejansko stanje ustrezno razčiščeno, sodišče prve stopnje drugih dokazov ni izvajalo. Tudi iz listin ne izhajajo drugačni razlogi, kot pa so navedeni v razlogih sodbe. Listine, ki jih je predložil tožnik, je po nalogu sodišča preučil izvedenski organ in se do njih tudi opredelil. Sodišče namreč nima znanja s področja medicine, zato je utemeljeno dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo izvedenskega organa v sestavi, katerega so sodelovali izvedenci s področja medicine. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje izhajajo iz ugotovitev izvedenskega organa.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 6. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 28. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje in so razvidna tudi iz dokumentacije v spisu, izhaja, da je bil tožnik s sodbo I Ps 2291/2009 z dne 26. 9. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez pogoste stoje in vsaj dve tretjini delovnega časa fiziološko sede, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez čepenja in klečanja, brez hoje po neravnem, po lestvi, ne za delo, kjer je potrebno premagovanje stopnic, brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu (na primer: dela na višini, lestvah, odrih itd.) s polnim delovnim časom od 28. 1. 2009 dalje.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, nadalje, ali je pri tožniku, kot je to uveljavljal s tožbo, podana I. oziroma podredno II. kategorija invalidnosti in s tem v zvezi, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. V predmetni zadevi se je postopek začel pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)(2). V prvem odstavku 390. člena je določeno, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. V drugem odstavku pa je nadalje določeno, da se v primerih iz prvega odstavka 390. člena pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Glede na navedeno predstavlja pravno podlago za ugotovitev invalidnosti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(3). Skladno s prvim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A., Univerze v B. Kot člani komisije so sodelovali specialist ortoped, specialistka oftalmologinja in specialistka pulmologinja. Zaključek vseh teh izvedencev pa je, da pri tožniku ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, glede na ugotovitve, kot so bile podane že v času, ko je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje podrobno povzema izvedensko mnenje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tožnik, ki je nekvalificirani delavec in je nazadnje delal kot izolater (vse do poškodbe v letu 2007, kot je to sam izpovedal zaslišan na glavni obravnavi), ima predvsem bolečine v kolenih. Sodni izvedenec specialist ortoped je pri podaji mnenja upošteval tudi izvid ortopeda z dne 31. 3. 2015. Lečeči ortoped meni, da je funkcionalni status obeh kolen definitiven ter da tožnik ni sposoben za nobeno terensko delo, vzpenjanje po lestvah ter kakršnokoli daljšo hojo, posebej po neravnem terenu. Upoštevaje tudi navedeni izvid sodni izvedenec meni, da gre pri tožniku za stanje po politravmi, s tem da je tožnik utrpel tudi poškodbo obeh kolen s kronično nestabilnostjo. Razvija se začetna artroza, tako da pri hoji nastajajo bolečine. Tožnik je zmožen za lažje delo z omejitvami, vendar pa poslabšanja glede na stanje, kakršno je obstajalo v času, ko je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, objektivno ni mogoče ugotoviti. Sodna izvedenka oftalmologinja enako ugotavlja, da tudi na očeh ni poslabšanja. Vidna ostrina je še vedno 100 % s korekcijo (z očali), prav tako ni patoloških sprememb na očesnem ozadju. Tudi specialistka pulmologinja ugotavlja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 11. 6. 2013 ni prišlo do poslabšanja tožnikove invalidnosti glede na funkcionalno stanje respiratornega sistema. Tožnik ima zmanjšano funkcijo pljuč za okoli 30 %. Potrebne so omejitve pri delu. Njegova delovna zmožnost je zmanjšana za manj kot 50 %.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenci so odgovorili na zastavljena vprašanja sodišča. Pri podaji mnenja so upoštevali tako tožnikov poklic ter obremenitve pri delu, ki ga je nazadnje opravljal in pa že priznano pravico do premestitve, kjer so bile določene stvarne razbremenitve pri delu. Po mnenju izvedenskega organa pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako ne gre niti za popolno izgubo delovne zmožnosti, niti za poklicno invalidnost, saj je tožnik še vedno v okviru III. kategorije invalidnosti, ob določenih razbremenitvah, zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu.

11. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče upoštevati izvid z dne 22. 3. 2016, še posebej glede na načelo materialne resnice, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo za odločitev v sporni zadevi odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, torej do 28. 1. 2014. Vse morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki. Kot to izhaja iz obvestila tožene stranke, se je ta postopek očitno tudi že začel. Nenazadnje pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, ker je presodilo, da je dejansko stanje že z izvedbo drugih dokazov ustrezno razčiščeno. Tožnik pa morebitne kršitve določb postopka po določbi 286. b člena ZPP niti ni uveljavljal. 12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.