Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je zakonska zveza trajala preko 30 let, zakonca otrok nista imela, dohodek je ustvarjal izključno mož, žena pa je skrbela za urejen dom in možu znatno pomagala pri izpolnjevanju njegovih študijskih obveznosti vse do doktorata, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prispevek žene na skupnem premoženju tretjinski.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 1/3 stanovanja v Ljubljani, vpisanega v vl. št. X, 1/3 garaže štev. Y v pritličju IV. niza garažne hiše „triplex“ v Ljubljani, 1/3 osebnega avtomobila Opel Kadet, letnik 1998, 1/3 sredstev na žiro računu pokojnega A. Č. in 1/3 sredstev na tekočem računu pokojnega A. Č. štev. Z ne spadajo v zapuščinsko maso po pokojnem, ker so last tožnice R. Ž. Č.. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in prva tožena stranka.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in navaja, da bi sodišče pritožnici moralo priznati polovičen delež na skupnem premoženju, ki ga je ustvarila s pokojnim možem A. Č.. Slednji brez njene imaterialne udeležbe še zdaleč ne bi mogel ustvariti premoženja, kot ga je lahko s pomočjo tožnice. Ta je bila tista, ki je vztrajala, da zakonca kupita lastno stanovanje in garažo. Sodišče je zato napačno uporabilo določbo 2. odstavka 59. člena ZZZDR.

Prva tožena stranka pa v pritožbi opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da tožnica po razvezi zakonske zveze premoženjskopravnega zahtevka sploh ni uveljavljala, ker se je zavedala svojega minimalnega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja. Sodišče bi tudi moralo upoštevati navedbe bivšega moža tožnice iz razveznega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr.št. II P 655/1998, iz katerih je razvidna celotna slika razmerij med bivšima zakoncema. V pritožbi ponavlja izpovedbe pokojnega Č. o tožničinih značajskih lastnostih, zaradi katerih sta bila pogosto sprta. Sodišče bi moralo upoštevati, da bivši mož ni imel možnosti zaslišanja v tem postopku, zato je tožnica lahko navajala neresnične izpovedbe in se sklicevala na izmišljena ali prirejena dejstva. Bivša zakonca nista imela otrok, zato ni mogoče govoriti o družini, prav tako nista imela idealnega zakona. Ne drži, da bi tožnica pokojnemu pomagala pri njegovemu strokovnemu delu. Obe zaslišani priči sta prijateljici tožnice in njuni izpovedbi zato niso nepristrani. Glede na navedeno je sodišču mogoče očitati zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker pa obrazložitev sodišča nima razlogov glede žaljivega in nizkotnega vedenja tožnice v času od začetka razveznega postopka do zapustnikove smrti, gre tudi za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku do 1/6 in v takem obsegu prizna tožeči stranki prispevek k ustvaritvi skupnega premoženja, v preostalem pa tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnica iz zapuščine po pokojnem A. Č. izloča del premoženja, ki predstavlja njen delež v ustvarjenemu skupnemu premoženju, pridobljenemu v zakonski zvezi s pokojnim, ki je trajala od 6.2.1965 do 12.9.1999. Med pravdnima strankama obseg ustvarjenega skupnega premoženja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni sporen, predmet spora je le delež tožnice na tem premoženju. Tožnica v pritožbi vztraja na zakonski domnevi iz določila 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, prvi toženec kot dedič pokojnega Č. pa tožnici v pritožbi priznava 1/6 delež.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo naslednje relevantno dejansko stanje: pravdni stranki sta v zakonski zvezi živeli preko 30 let in nista imeli otrok, pokojni je v tem času materialno skrbel za družino, medtem ko tožnica ni bila zaposlena, tožnica je skrbela za urejen dom, izdatno je pomagala pokojnemu pri njegovemu delu v smislu strokovnih in administrativnih zadolžitev ter tako bistveno pripomogla, da je doktoriral ter posledično imel bolj ugledno delovno mesto, tožnica je bila doma tudi zaradi želje pokojnega Č., ki se je zato lahko intenzivneje posvečal svoji karieri.

Glede na takšne dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj so rezultat logične in prepričljive dokazne sinteze, pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o tretjinskem deležu tožnice na celotnem ustvarjenem premoženju. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je pokojni lahko ustvaril večje premoženje tudi zaradi pomoči tožnice, po drugi strani pa jo je moral preživljati, zato ne zdrži pavšalni pritožbeni ugovor tožnice, da brez nje takšnega premoženja ne bi uspel ustvariti. Glede na čas trajanja zakonske zveze in takratne splošno znane ekonomske razmere v državi ustvarjeno premoženje ne odstopa od povprečnega premoženja, ki si ga je zakonski par, pa tudi posameznik lahko v takem času ustvaril, tako da pritožbene navedbe tožnice, da je premoženje večje predvsem zaradi njene vloge, niso prepričljive. Po drugi strani pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam prvega toženca, da tožnici pripada zgolj šestinski delež na ustvarjenem skupnem premoženju. Ni odločilno, da tožnica premoženjskega zahtevka ob razvezi zakonske zveze ni uveljavljala, saj tak zahtevek ne zastara. Njena odločitev pa je tudi razumljiva glede na takratno zdravstveno stanje zapustnika, ki je zaradi težke bolezni manj kot leto dni po razvezi umrl. Prav tako tudi niso pravno odločilne glede deležev na skupnem premoženju obeh strank navedbe zakoncev v razveznem postopku o njunem medsebojnem odnosu, saj so se te nanašale predvsem na čas ob razvezi zakonske zveze, medtem ko je bilo ustvarjeno premoženje rezultat skupnega dela v več kot 30 let trajajoči zakonski zvezi. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo izpovedbama prič, ki sta opisali način funkcioniranja zakoncev v zakonski zvezi tako glede zaposlitve pokojnega kot tudi tožničine prizadevnosti in skrbi za dom ter kariero moža, ne pa izpovedbi pokojnega Č. v razveznem postopku, ki je običajno obarvan predvsem z negativnimi čustvi do drugega zakonca. Sodišče prve stopnje je zadostno težo dalo tudi dejstvu, da zakonca nista imela otrok in da je dohodke ustvarjal zgolj zapustnik, kar je upoštevalo v tej meri, da je tožnici namesto polovičnega deleža na skupnem premoženju dosodilo zgolj tretjinski delež. S tem je pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev ustrezno argumentiralo z logičnimi razlogi sodbe, ki so med seboj koherentni in ne nasprotujejo izvedenim dokazom.

Glede na navedeno so pritožbeni razlogi obeh pravdnih strank neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP. Zato je višje sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP.