Jedro

Vprašanje dejanske vloge dolžnika v družbi je odločilnega pomena za presojo, ali in v kakšni meri je bil dolžnik seznanjen s finančnim stanjem glavnega dolžnika, oziroma za presojo, ali je bilo ravnanje dolžnika pri prevzemanju obveznosti lahkomiselno in neodgovorno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti stečajnega dolžnika.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se odpust obveznosti zavrne ter postopek odpusta obveznosti ustavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pritožnikov ugovor zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je upnik ugovor, s katerim je uveljavljal, da je dolžnik odsvojil 100% poslovni v družbi A. d.o.o. kupcu A. U. za neznatno plačilo, vložil prepozno, to je po poteku šestmesečnega roka od oklica začetka postopka odpusta obveznosti, zaradi česar ga sodišče vsebinsko ni preverjalo. Ker po zaključku sodišča prve stopnje upnik tudi ni dokazal, da bi dolžnik pri prevzemanju obveznosti ravnal lahkomiselno ali neodgovorno in ni zavajal upnika, niso podane okoliščine iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, zaradi česar je sodišče prve stopnje upnikov ugovor zavrnilo.

5. Višje sodišče uvodoma soglaša s pritožbenim opozorilom, da navedb upnika v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 2. 12. 2014, in sicer glede dolžnikove namerne opustitve lastništva v družbi A. d.o.o. oziroma odsvojitvi 100% poslovnega deleža za neznatno vrednost 1.000,00 EUR, ni mogoče šteti kot samostojnega ugovora v smislu razpolaganja s premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (4. točka 399. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je te navedbe zmotno štelo kot samostojni ugovor, čeprav jih je upnik podal v podkrepitev svojih navedb, da je bil dolžnik nedobroveren oziroma nevesten pri vodenju poslov glavnega dolžnika oziroma kot (dodaten) argument, da se je dolžnik zavedal položaja glavnega dolžnika.

6. Ni sporno, da je bil dolžnik v času sklepanja posojilne pogodbe, s katero se je zavezal kot solidarni porok (prim. tretji odstavek 1019. člena OZ), (le) prokurist družbe in ne njen direktor. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da prokurist nima pooblastil za upravljanje družbe oziroma poslovodskih upravičenj (prim. 33. - 38. člen ZGD-1), vendar pa ni odgovorilo na navedbe pritožnika, in sicer, da dolžnikov položaj v družbi ni bil omejen zgolj na funkcijo prokurista. V zvezi s tem je upnik navajal, da je bil direktor družbe dolžnikov sin, kljub temu pa je bil dolžnik tisti, ki je s pritožnikom v imenu glavnega dolžnika podpisal sporno posojilno pogodbo (ter tudi druge pogodbe z drugimi upniki). Iz navedb dolžnika v postopku na prvi stopnji izhaja, da je „vse življenje delal za družbo in storil vse, da bi preživela ter nikoli ni izplačeval dobičkov ali kako drugače opustošil družbe“. Tudi zaradi takšne osebne povezanosti z družbo, upoštevajoč, da je bil dolžnik edini družbenik družbe A. d.o.o., direktor družbe pa njegov sin, ni mogoče pritrditi zaključku izpodbijanega sklepa, da upnik ni uspel izkazati dolžnikove dejanske večje funkcije v družbi, kot jo zatrjeval dolžnik sam. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, zaključek o nedokazanosti pritožnikovih navedb pa je oprlo zgolj na zakonsko opredelitev prokure. Vprašanje dejanske vloge dolžnika v družbi je odločilnega pomena za presojo, ali in v kakšni meri je bil dolžnik seznanjen s finančnim stanjem glavnega dolžnika, oziroma za presojo, ali je bilo ravnanje dolžnika pri prevzemanju obveznosti lahkomiselno in neodgovorno, kot to zatrjuje in dokazuje pritožnik.

7. Glede ustreznosti zavarovanja, ki naj bi ga ob prevzemanju obveznosti zagotovil glavni dolžnik, pritožnik utemeljeno opozarja, da je zatrjeval in dokazoval, da zavarovanje ni bilo ustrezno ne glede vrednosti ne glede narave (zaloge). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je bilo zavarovanje ustrezno, saj je svoje zaključke oprlo zgolj na s strani dolžnika zatrjevano ustrezno vrednost zalog ob sklepanju pogodbe. V odsotnosti navedb o njihovi vrednosti, preizkus izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoč. Sodišče prve stopnje je v posledici posplošene ugotovitve o vlogi dolžnika kot „zgolj“ prokurista, tudi preuranjeno zaključilo, da dolžnik ni bil odgovoren za zmanjšanje vrednosti predmetov zavarovanja.

8. Standard, zapisan v 4. točki 399. člena ZFPPIPP, in sicer "da je dolžnik prevzemal obveznosti nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem" ni strogo objektiven. Namen navedene določbe je predvsem zaščititi upnike, ki so bili žrtve dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, pri čemer pa je potrebno upoštevati, ali so morebiti tudi upniki pri tem sami ravnali neodgovorno in lahkomiselno. V zvezi s slednjim sodišče prve stopnje pritožniku očita, da bi kot profesionalna inštitucija ob primerni skrbnosti lahko vpogledal v javne podatke o nepremičninah in se tako neposredno prepričal o bremenih. Čeprav višje sodišče izhodišču izpodbijanega sklepa v tem delu pritrjuje, pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pritožnikove navedbe, in sicer, da ga dolžnik ob podpisu poroštvene zaveze ni seznanil z insolventnostjo glavnega dolžnika. Pritožnik je trdil, da insolventnosti glavnega dolžnika iz letnih poročil ni bilo mogoče ugotoviti, saj tudi v primeru, da letna poročila izkazujejo pozitivno stanje, to še ne dokazuje, da družba ni insolventna (prim. 14. člen ZFPPIPP). Iz bilanc stanja izhajajo le obveznosti družbe, ne pa tudi zapadlost, zaradi česar zgolj na podlagi bilanc pritožnik ni mogel oceniti, da je glavni dolžnik insolventen. Preuranjen je zato očitek sodišča prve stopnje pritožniku, da je tudi sam opustil profesionalno skrbnost pri oceni ustreznosti zavarovanja ter presoji, ali bosta glavni dolžnik in porok sposobna odplačati prevzete obveznosti. Pritožnik je tudi zatrjeval in dokazoval, da ga dolžnik ni seznanil s tem, da so obveznosti do upnice R.C. zapadle in v celoti neplačane, o čemer pa izpodbijani sklep nima razlogov.

9. Ker je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sledilo predvsem navedbam dolžnika, ne da bi v navedlo razloge, zakaj ni upoštevalo navedb in dokazov pritožnika, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, višje sodišče pa ne more odgovoriti na pritožbene očitke. S tem je podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Višje sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo potrebno opisane pomanjkljivost odpraviti tako, da se bo sodišče določno opredelilo glede navedb obeh strank.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.