Jedro

Tožeča stranka je svoje obveznosti prelagala in se opravičevala, vendar rezultata, ki je bil določen v medsebojni pogodbi, ni bilo. Odločitev tožene stranke, da odstopi od pogodbe glede na takšno ravnanje in delo tožeče stranke, kot ga je pokazala, je bila zato pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 369,34 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo in sklep o izvršbi opr. št. 0003 Ig 2006/01034 z dne 21. 12. 2006 Okrajnega sodišča v Domžalah v celoti razveljavilo. Po nasprotni tožbi je tožeči stranki naložilo, da plača toženi stranki 2.513,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2005 do plačila in ji povrne pravdne stroške v znesku 1.482,88 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso med seboj v nasprotju, prav tako pa tudi niso v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov.

Kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče sta pravdni stranki dne 13. 12. 2005 sklenili medsebojno pogodbo o delu in prodaji. V pretežnem delu gre za podjemno pogodbo, ki pa vsebuje tudi elemente prodajne pogodbe, saj se je tožena stranka kot naročnik zavezala, da bo od tožeče stranke kot izvajalca kupila tudi vso opremo. Zato je trditev tožeče stranke v pritožbi, da je prvostopno sodišče medsebojno pogodbo kvalificiralo nepravilno, neutemeljeno. Sicer pa je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbe, ki veljajo za podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Pritožba tudi ne pojasnjuje, na kakšen način bi lahko eventuelna napačna kvalifikacija pogodbe, čeprav to ni bila, vplivala na samo odločitev v navedeni zadevi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo vse določbe medsebojne pogodbe, pri čemer je pravilno upoštevalo ponudbo tudi tožeče stranke, predvsem 1. točko, ki potrjuje izpovedbe zaslišanih prič, da je bilo med strankama dogovorjeno, da mora tožeča stranka dati toženi stranki konkretne napotke in navodila za njeno pripravo, „strukture referenčnih spletnih strani in grafičnih predlogov“. To je tudi povsem razumljivo, saj tožena stranka ni strokovnjak na tem področju, ampak je to ravno tožeča stranka, ki se je tudi zavezala, da bo zanjo izdelala celotni sistem za upravljanje spletne vsebine in ga tudi vzpostavila. Zato je lahko tožena stranka zagotovila tožeči stranki strukturo referenčnih spletnih strani le v primeru njenih konkretnih napotkov in navodil. Navedeno izhaja tudi iz listinskih dokazov – medsebojnih dopisov strank, ki nasprotno kot navaja tožeča stranka v pritožbi, potrjujejo, da je bila tožeča stranka tista, ki se projektu po medsebojni pogodbi ni dovolj posvetila, saj toženi stranki ni pravočasno poslala listin, po katerih bi lahko tožena stranka sama izdelala tako „strukturo referenčnih spletnih strani kot grafične predloge referenčnih strani“.

Stališče tožeče stranke v pritožbi, da takšnega dogovora ni bilo, ni sprejemljivo, saj je v nasprotju tako z izpovedbami zaslišanih prič kot tudi z samo njeno ponudbo, ki jo je pred sklenjeno pogodbo poslala toženi stranki. Pri tem tudi ne drži, da je tožena stranka plačala cenejši paket, zaradi česar bi morala sama pripraviti strukturo in grafične predloge. Iz ponudbe izhaja enaka cena kot v pogodbi, torej 1.004.000,00 SIT brez DDV, vendar je v ponudbi v 1. točki zajeta tudi priprava načrta spletnega mesta (v višini 75.000,00 SIT). Sicer pa je povsem razumljivo, da je morala tožeča stranka pri omenjeni pogodbi glede na to, da je strokovnjak na tem področju, toženi stranki kot naročniku in laiku zagotoviti tudi vso pomoč pri pripravi struktur in grafičnih predlogov, saj brez ustreznih napotkov in navodil tega tožena stranka sama ne mogla pripraviti. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z izpodbijano sodbo, da tožena stranka ni bila v zamudi s pripravo posameznih dokumentov, saj ji je tožeča stranka smernice in navodila posredovala prepozno, ne pa v skladu s pogodbenimi roki.

Predviden rok za končno izvedbo 31. 1. 2006 iz 8. člena pogodbe sicer ni bil bistvena sestavina obveznosti. Tako se je pogodba vseeno nadaljevala tudi po preteku tega roka, kar je razvidno iz predloženih listin – posameznih dopisov strank. Iz teh dopisov pa je tudi razvidno, da je tožena stranka (utemeljeno) dne 27. 2.2 006 od pogodbe odstopila po 106. členu OZ, saj iz dosedanjega ravnanja tožeče stranke ni izhajalo, da bo svoje obveznosti v dodatnem roku izpolnila. Tožeča stranka je dejansko kot izhaja iz dopisov in izpovedb prič svoje obveznosti prelagala in se opravičevala, vendar rezultata, ki je bil določen v medsebojni pogodbi ni bilo.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbena navedba, da pogoji za odstop po 106. členu OZ niso bili upravičeni, neutemeljena. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila odločitev tožene stranke, da odstopi od pogodbe glede na takšno ravnanje in delo tožeče stranke kot ga je pokazala, pravilna. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, ki je glede na razvezo pogodbe v skladu s 111. členom OZ zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in ugodilo nasprotni tožbi, pravilna.

Določba 9. člena medsebojne pogodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka ne pride v poštev, ker tožena stranka s svojimi izpolnitvami, kot je bilo zgoraj že navedeno ni zamujala, pač pa je zamuda nastala zaradi nesodelovanja tožeče stranke. Ker gre za podjemno pogodbo, je bistven končni rezultat, ki pa ga v tem primeru ni bilo.

Glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje tudi ne pride v poštev 648. člen OZ. Tožena stranka kot naročnik ni odstopila od pogodbe kar tako brez razloga, čeprav posel še ni bil končan, ampak samo zato, ker je spoznala, da tožeča stranka sklenjene pogodbe ne bo izpolnila tudi v dodatnem roku, predviden rok po pogodbi pa je tudi že potekel. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP v celoti potrditi.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo v višini 237,98 EUR in stroške takse v skladu z Zakonom o sodnih taksah v višini 131,36 EUR, torej skupaj 369,34 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.