Jedro

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenja ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in odločitvi o stroških (točka I. in III. izreka sodbe) potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka roka za prostovoljno plačilo dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 10. 2020 razsodilo: - pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v 15. dneh plača 10.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2016 dalje do plačila; - pod točko II. izreka zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnice za plačilo še nadaljnjih 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2016 dalje; - pod točko III. izreka tožencu naložilo, da tožnici v 15. dneh povrne 3.894,34 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal prisodilni del sodbe in izrek o stroških (torej točko I. in III. izreka sodbe), saj za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (točka II. izreka ne bi imel pravnega interesa. V pritožbi je uveljavljal pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ugotovi, da ni podane toženčeve odgovornosti oziroma, da je podan najmanj 50 % soprispevek oziroma da zniža odškodnino za nepremoženjsko škodo in pravilno odmeri pravdne stroške, oziroma da v tem delu sodbo razveljavi.

V pritožbi je navajal, da tožnici ni uspelo dokazati obstoja neznanega vozila in njegove vožnje kot vzroka za nastanek škodnega dogodka. Obstoja neznanega vozila razen tožnice in njenega moža ni potrdil nihče in so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je priča P. S. v svoji izpovedbi potrdila način nastanka škodnega dogodka. Okoliščine domnevnega nastanka nesreče so bile opisane zgolj na podlagi izjave tožnice. Tudi v kolikor je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo udeleženo drugo domnevno neznano vozilo, pa bi moralo ugotoviti vsaj 50 % soodgovornost tožnice za nastanek nesreče, saj je do te prišlo zaradi njene vožnje z neprilagojeno hitrostjo glede na svoje sposobnosti in razmere na cestišču in njene nepravočasne reakcije na bližajoče se nasproti vozeče vozilo ter zaradi slabega stanja vozišča in prečnega padca desne obcestne bankine. Vsi ti predstavljajo okoliščine, za katere ne more biti odgovoren toženec. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek zavrniti oziroma ugotoviti zgolj 50 % temelj. Sodišče prve stopnje je tožnici iz vseh naslovov odmerilo za nepremoženjsko škodo previsoke denarne odškodnine. Glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin, še zlasti trajanja telesnih bolečin pri tožnici, je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 5.000,00 EUR bistveno previsoka in odstopa od odškodnin za primerljive poškodbe, kot jih priznava sodna praksa (npr. v zadevah II Cp 3313/2011, I Cp 3678/2011 in II Cp 3205/2015). Primerna odškodnina bi po mnenju pritožnika znašala 2.000,00 EUR. Glede na kratkotrajnost utrpelega primarnega strahu, ki ni porušil tožničinega duševnega ravnovesja, bi moralo sodišče zahtevek tožnice iz naslova strahu zavrniti oziroma glede na celoten ugotovljen obseg strahu in primerljivost s sodno prakso (I Cp 254/2019) tožnici prisoditi največ 500,00 EUR. V zvezi z ugotovljenimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa bi sodišče, glede na izvedenčeve ugotovitve, kakšni funkcionalni deficit je ostal tožnici in ki se nanaša na zelo specifična opravila, moralo ugotoviti, ali tožnica takšna opravila sploh opravlja. Tožnica niti v svojih trditvah niti v izpovedbi ni zatrjevala, da bi takšna opravila, pri katerih bi lahko glede na izvedenčev taksativni opis prišlo do omejitev, opravljala. Zato pa tožnica, upoštevajoč njeno starost, posledično ni prikrajšana pri nobenih opravilih, ki jih opravlja oziroma mogoče le pri opravilih, ki jih opravlja občasno. Sodišče prve stopnje bi zato moralo njen zahtevek in odškodnino iz tega naslova zavrniti oziroma ji prisoditi zgolj odškodnino v znesku 500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno odmerilo pravdne stroške tožnici, ko je tej neutemeljeno priznalo stroške odškodninskega zahtevka in stroške pritožbe na njegovo zavrnitev. Ti stroški niso nastali v teku pravdnega postopka in zanj niso bili potrebni. Sodišče prve stopnje pa je tožnici priznalo kot potrebne pravdne stroške tudi stroške za pripravljalne vloge, pri katerih pa ni navedlo, za katere vloge ji je te stroške priznalo. Tožnica je vložila večje število vlog, ki po mnenju toženca ne ustrezajo pojmu pripravljalne vloge, niso pa tudi bile kot takšne potrebne.

3. Tožnica je obrazloženo odgovorila na pritožbene trditve, da so te neutemeljene, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo tako glede ugotovitve podanosti temelja tožbenega zahtevka kot glede odmere denarnih odškodnin za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno izpostavljene zadeve se sicer ne nanašajo na primerljive poškodbe oziroma škode. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo ter zahtevala njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obstoj in udeležbo neznanega nasproti vozečega tovornega vozila bele barve v času tožničine vožnje in padca ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice, potrjene z izpovedbo priče P. S. (ki je videl zadnji del takšnega tovornega vozila, ki je peljalo mimo po cesti, takoj za tem pa po padcu se pobirajočo tožnico), priče B. P. (ki je kot voznik kolesa, ki je na isti cesti vozil pred tožnico, potrdil, da mu je nasproti pripeljalo belo tovorno vozilo), uradnimi zaznamki policistov (v katerih so vsi ti to isto izpovedali tudi policistom, ki so preiskovali okoliščine te prometne nesreče) in izpovedbami policistov M. F., M. Š. in L. P. (ki so sodelovali v policijski obravnavi tega dogodka in potrdili takšne izpovedbe tožnice ter prič P. S. in B. P. policistom). Same konkretne okoliščine tožničinega padca pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnice, potrjene s strokovnimi pojasnili izvedenca za raziskave prometnih nezgod mag. S. H., pa tudi s strokovnim mnenjem slednjega, ki je izpovedbo tožnice ne samo strokovno preveril ampak tudi nadgradil z ugotovitvami podrobnejših okoliščin tožničine vožnje in vožnje nasproti vozečega znanega tovornega vozila pred in ob njunem srečanju ter načinom in vzrokom tožničinega padca. Tako je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca ugotovilo, da če tožnici v zatrjevanih okoliščinah in na zatrjevan način ne bi pripeljalo nasproti vozeče vozilo, bi bilo njeno ostro zavitje desno na obcestno bankino in posledični padec, zelo neobičajno in da je bila tožničina hitrost vožnje pred reagiranjem na nasproti vozeče neznano vozilo z ostrim zavijanjem in delnim zaviranjem 23,32 km/h, kar je glede na konfiguracijo vozišča, bankin in obcestnih elementov bila primerna in običajna hitrost. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca pa je sodišče tudi ugotovilo, da tožnica takrat, ko je na 3,6 m širokem asfaltnem vozišču, ki glede na širino obeh vozil (tovornega vozila 2,3 m in tožnice kot kolesarke 1,0 m in nujno bočno varnostno širino takšnih vozil ob srečanju (0,74 m)) sicer ni omogočalo njunega varnega srečanja ne da bi oba zmanjšala hitrost vožnje ali vozila ustavila in zavila na desni bankini, videla, da nasproti vozeče tovorno vozilo ne zmanjšuje hitrosti in se ne umika na svojo desno stran vozišča, ni mogla uporabiti drugega manevra za preprečitev neposrednega stika z nasproti vozečim vozilom kot skrajno zavitje v desno in umik na desno bankino. Zaradi takšnega ostrega zavitja na desno bankino pa je zaradi prečnega padca bankine prišlo do zdrsa sprednjega kolesa kolesa ter porušitve ravnotežja tožnice na kolesu in posledičnega padca po vozišču ali bankini. Takšna dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje, tako glede obstoja nasproti vozečega tovornega vozila kot glede konkretnih okoliščin njune vožnje pred, med in po njunem srečanju in tožničinem padcu, so življenjsko logični in prepričljivi in jih pritožnik s pritožbenimi protispisnimi trditvami, da je sodišče zmotno štelo, da je priča P. S. z izpovedbo potrdila tožničin padec, ter da so bile okoliščine prometne nesreče ugotovljene zgolj na podlagi izjave tožnice, ne morejo omajati. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o neutemeljenosti toženčevih trditev o tožničinem soprispevku k nastali škodi, saj ta pred reagiranjem na nasproti vozeče neznano vozilo ni vozila z neprimerno in neprilagojeno hitrostjo, po ugotovitvah izvedenca pa se je na nasproti vozeče vozilo odzvala pravilno in pravočasno, ko je videla, da se to nanjo ne bo odzvalo z nujnim zmanjšanjem hitrosti in zavitjem v desno, njena hkratna reakcija z ostrim zavitjem na desno na obcestno bankino pa je bil tudi edini možni način za preprečitev neposrednega stika med njima na vozišču, ki brez zmanjšanja hitrosti oziroma ustavitve in zavitja v desno obeh udeležencev, srečanja ni omogočala. Zaradi nujnosti takšnega ostrega zavitja v desno, zaradi katerega je prišlo do zdrsa kolesa in tožničinega posledičnega padca, sicer pa ob zavijanju na isto bankino pod manjšim kotom do zdrsa kolesa in tožničinega padca ne bi prišlo, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je (ne glede na stanje bankine) podana vzročna zveza s tožničinim padcem in posledično škodo in nepravilno vožnjo neznanega nasproti vozečega tovornega vozila. Pritožbeni očitki toženca o materialnopravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje (o nepodanosti tožničinega soprispevka in o vzročni zvezi), so tako neutemeljeni.

6. Ob zaključku, da je do tožničinega padca in posledične škode prišlo zaradi nepravilne vožnje voznika nasproti vozečega neznanega tovornega vozila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o toženčevi odgovornosti za tožnici nastalo škodo (drugi odstavek 131. člena, 150. člen, prvi in drugi odstavek 153. člena OZ, 39. člen Zakona o obveznih zavarovanjih o prometu).

7. Sodišče prve stopnje je v točki 22. obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče takšnemu pravnemu razlogovanju le še dodaja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenja ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami1. 8. Sodišče prve stopnje je (na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca splošne kirurgije in travmatologije dr. Č.) ugotovilo, da je tožnica, ki je bila v času prometne nesreče stara 53 le, utrpela zlom glavice leve koželjnice in udarnino levega zapestja. Zaradi navedenih je utrpela in bo trpela tudi v bodoče telesne bolečin in sicer kumulativno 5 dni stalne srednje hude bolečine, kumulativno 3 tedne občasne srednje hude bolečine, do mesec dni lahke stalne bolečine, 2 meseca občasne lahke bolečine, nekoliko intenzivnejše ob izvajanju vaj, za tem in tudi v bodoče pa občasne lahke bolečine (npr. pri težkih obremenitvah, zasukih roke). Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je utrpela 5 obiskov in pregledov pri specialistu, 2 pregleda pri izbranem zdravniku, RTG sevanje, 3-tedensko nošnjo doramenskega mavca, intenzivno rehabilitacijo s tremi cikli fizikalnih terapij, hlajenje predelov udarnin, jemanje tablet proti bolečinam in izvajanje vaj skupno do 3 mesece, 2 meseca je bila znatno ovirana pri vsakodnevnih in službenih opravilih. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca tudi ugotovilo, da je tožnica utrpela tik pred in med padcem kratkotrajen intenziven primarni strah, nekaj urni srednje intenziven sekundarni strah, nato pa še do dokončanja zdravljenja kumulativen enomesečen blažji sekundarni strah. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v višini 5.000,00 EUR, iz naslova strahu pa 1.450,00 EUR. Glede na ugotovljen obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki sicer niso bile zelo intenzivne, bodo pa glede na njihovo trajnost in tožničino starost ob škodnem dogodku trajale kar dolgo obdobje, odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ne odstopa od kriterijev, kot jih določa 179. člen OZ. Glede na že zgoraj izpostavljeno potrebno primerljivost enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, pritožbeno izpostavljene odškodnine za to obliko škode ne morejo biti odločilne, sicer pa izpostavljene zadeve ne predstavljajo odškodnin za oškodovanki primerljivo škodo in poškodbe2. Dejansko podlago za odmero pravične denarne odškodnine iz naslova strahu predstavlja strah kot celota, torej primarni in sekundarni strah skupaj. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje tožnici iz naslova primarnega strahu odškodnine ne bi smelo odmeriti. Glede na celotno ugotovljen utrpel strah tožnice odmerjena denarna odškodnina tožnici sicer spada med višje odmerjene odškodnine iz takšnega naslova, upoštevajoč odškodnino kot celoto, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa ne pomeni odstopa od načela objektivizacije.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. Č. ugotovilo, da je poškodba tožničine leve roke tej pustila trajni funkcionalni deficit v smislu nekoliko (skupno 10 stopinj) omejene njene gibljivosti (skrčitve in iztegnitve). Zato je ovirana pri opravilih, ki zahtevajo polno iztegnitev ali pokrčitev levega komolca, specialnih del nošnje težkih bremen z iztegnjeno roko in pri dolgotrajnih, predvsem statičnih obremenitvah z iztegnjenim ali polno skrčenim komolcem. Na podlagi takšnih ugotovitev, ki potrjujejo tožničine tožbene navedbe (pod točko III. na strani 6), da zaradi posledic poškodbe tožnica ne more več dvigovati vnuka, se ukvarjati s smučanjem in pohodništvom, s katerima se je prej z uporabo pohodniških palic ukvarjala, nositi stvari iz trgovine in izpovedbo tožnice, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da so takšne, po izvedencu potrjene posledice poškodbe, vplivale na zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnice, saj so vplivale tako na tožničine pred škodnim dogodkom izvrševane športne aktivnosti (kolesarjenje, pohodništvo in smučanje), ki jih je tožnica opustila in na tožničine družinske aktivnosti (gospodinjska dela in skrb za vnuka), ki jih sedaj opravlja s povečanimi napori. Pritožbeni očitki, da tožnica konkretnih omejitev življenjskih aktivnosti, ki bi jih naj glede na ugotovitve izvedenca utrpela, ni niti zatrjevala niti izpovedovala, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, ali so vplivale oziroma vplivajo na življenjske aktivnosti tožnice, tako niso utemeljeni. Glede na takšne ugotovljene trajne omejitve tožničine življenjske aktivnosti, upoštevajoč pri tem tožničino starost v škodnem dogodku in pričakovano dolžino trajanja takšnih omejitev v bodoče, pa po presoji pritožbenega sodišča tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena denarna odškodnina v višini 4.000,00 EUR ni previsoka.

10. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova nepremoženjske škode odmerilo denarno odškodnino v višini 10.450,00 EUR, kar upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavlja približno 8,9 povprečnih neto plač. Takšna odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami, ki jih sodna praksa prisoja za primerljivo škodo3, v ustreznem razmerju pa je tudi z odškodninami, prisojenimi oškodovancem za hujše poškodbe in škodo, kot jo je utrpela tožnica4. 11. Po določbi 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, obsegajo pa tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Tožnica je v tožbi (pod točko II. navedb) podala obsežne navedbe o njenem predpravdnem uveljavljanju odškodninskega zahtevka pri tožencu in pritožbi zoper njegovo primarno zavrnitev tožničinega zahtevka ter nadaljnjo neuspešnost njene pritožbe. Toženec v odgovoru na tožbo takšnih navedb tožnice ni prerekal (člen 214/2 ZPP). Glede na takšne ugotovitve in dejstvo, da Odvetniška tarifa v tar. št. 38/1 in 3 izrecno opredeljuje nagrado, ki gre odvetniku za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici (tar. št. 38/1) in za pravno sredstvo v zvezi z njim (tar. št. 38/3), je sodišče prve stopnje pravilno tožnici priznalo kot potrebne pravdne stroške tudi takšne priglašene stroške.

12. Kot izhaja iz podatkov spisa je bil tožencu tožničin stroškovnik, v katerem je ta priglašene stroške specificirano opredelila, med temi pa priglašene stroške vsake pripravljalne vloge opredelila z opredelitvijo vrstnega reda vložitve pripravljalne vloge, z datumom pripravljalne vloge in glede na Odvetniško tarifo opredeljenim številom točk za konkretno vlogo, vročen 1. 10. 2020. Torej preden je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, v kateri je v obrazložitvi priznane potrebne pravdne stroške tožnice v zvezi s prvo in drugo pripravljalno vloge tožnice izrecno izpostavilo in točno opredelilo, priznane stroške nadaljnjih petih pripravljalnih vlog pa opredelilo zgolj s skupnim opisom in z točkovno opredelitvijo stroška (250 točk OT) posamezne vloge. Zato pa so neutemeljeni sicer smiselni pritožbeni očitki toženca o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj zaradi takšne opredelitve priznanih stroškov sestave pripravljalnih vlog naj ne bi bila možna preveritev njihove odmere. Ob pavšalnih tožbenih trditvah o neustreznosti pripravljalnih vlog oziroma nepotrebnosti stroškov njihove sestave pritožbeni odgovor nanje tudi ni mogoč.

13. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožnice predstavljajo stroški vloženega odgovora na pritožbo in znašajo 373,32 EUR. Te stroške predstavlja nagrada za sestavo odgovora na tožbo (tar. št. 21 OT) 500 točk (1 točka je 0,6 EUR), materialni stroški po drugem odstavku 11. člena OT 10 točk, 22 % DDV v znesku 67,32 EUR. Odločitev o prisoji zakonskih zamudnih obresti je v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, sprejetim na seji 13. 12. 2006. 1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in drugih. 2 V zadevi VSL II Cp 3313/2011 je oškodovanec utrpel povsem drugačne poškodbe, v zadevi VSL I Cp 3678/2011 že 11 let starejša oškodovanka, sicer utrpela zlom desne koželjnice v zapestju, naknadno v zvezi s katero pa oškodovanki niso ostale trajne telesne bolečine, v zadevi VSL II Cp 3205/2015 pa je oškodovanec utrpel drugačne poškodbe - večkratni sklepni zlom oddaljenega dela koželjnice in odkrušenje trnastega nastavka podlahtnice, obtolčenino in odrgnino hrbta in obtolčenino in podplutbo na zatilju. 3 Primerjaj zadevo VS RS II Dor 145/2011. 4 Primerjaj zadeve VS RS II Ips 21/2003, II Ips 475/2000, II Ips 62/2209, II Ips 582/2007, II Ips 1079/2007.