Jedro

Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti dokaze, na katere jo je oprlo (četrti odstavek 338. člena ZPP), in če ob tem ne polemizira z vsemi dokazi, ki jih je izvedlo, so pa nekateri med temi tako pomembni, da utegnejo izključevati ugotovitve, temelječe na obravnavanih dokazih, ali pa pomeniti podlago za utemeljenost zahtevkov, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Takšni sodbi namreč manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, manjka eden izmed temeljnih kamnov v zgradbi sodbe.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 10.560.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000,00 SIT od 7.5.1993 dalje, za ostali znesek glavnice pa od izdaje sodbe 15.11.1995 dalje, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik 21.1.1993 padel v nezavarovan jašek ob objektu tožene stranke, ko je hodil po neosvetljeni tlakovani površini in nezavarovani pred jaškom (po nesreči ga je tožena stranka zavarovala z žično ograjo). Podana je objektivna in krivdna odgovornost tožene stranke.

Pritožbi obeh strank proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni. Tožena stranka po mnenju tega sodišča niti ni navedla, za katere procesne kršitve naj bi šlo, uradno upoštevanih pa ni. Ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo kot popolno in pravilno, razlike v izpovedih tožnika kot stranke in prič pa se glede bistvenih okoliščin ne razlikujejo. Ugotovljene dejanske okoliščine tudi ne utemeljujejo sklepanja o tožnikovi sokrivdi. Odškodnine za posamezne postavke so primerno odmerjene.

Proti tej sodbi sta vložili reviziji obe stranki, tožeča proti zavrnilnemu in tožena proti obsodilnemu delu. Obe uveljavljata vse revizijske razloge po prvem odstavku 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), ob tem pa predlaga tožeča stranka spremembo sodbe tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa razveljavitev prvostopne sodbe v obsodilnem delu in drugostopne sodbe v zavrnilnem delu, kar zadeva njeno pritožbo.

Tožeča stranka navaja, da bi moralo sodišče ob odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevati poleg izvedenčevega mnenja tudi tisto, kar je izpovedal tožnik, tega razloga pa pritožbeno sodišče ni preizkusilo. Sodišče tudi ni upoštevalo v tej postavki tožnikove začasne skaženosti. Sodbi teh trditev nista preizkusili in tudi obrazložitve ni o tem. Pravkar povedano velja tudi glede tožnikovih trditev, da bi moralo sodišče ob odmeri odškodnine za skaženost upoštevati časovno odmaknjenost, tožnikovo mladost in dejstvo, da je neporočen. Tudi v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti niso bile upoštevane posledice, ki jih je navedel tožnik, zaslišan kot stranka. Sodbi očita, da nima razlogov o tem, da ima tožnik zaradi skaženosti in trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti veliko manjše možnosti za poroko, upoštevano pa tudi ni bilo v zadostni meri, da je bil tožnik star ob poškodbi 39 let, sploh nič pa, da je fizični delavec in da bo kot invalid zelo težko dobil drugo službo.

Tožena stranka pa vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v tem, da je pritožbeno sodišče le delno preizkusilo prvo sodbo v mejah pritožbenih razlogov (nasprotja med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi, s čimer je uveljavljala kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP), zaradi česar je kršilo določbo prvega odstavka 354. člena v zvezi s 365. členom ZPP. Vsa uveljavljena nasprotja je v pretežni meri pavšalno zavrnilo, češ da ni nasprotij glede odločilnih dejstev. V zvezi s kršitvijo materialnega prava pa meni, da tudi če se je tožnik ponesrečil na zatrjevanem mestu, je bil sam (pretežno) kriv, ker se je odločil za tako nenavadno pot. Sodišči tako neutemeljeno nista upoštevali določb 125. in 205. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče druge stopnje je pri oceni prisojene odškodnine upoštevalo kot element za njeno odmero "čas, v katerem je moral tožnik čakati na plačilo odškodnine", česar ne poznata ne sodna praksa ne zakon. Odškodnine v vseh postavkah znatno presegajo dosedanjo prakso. Sodišči nista upoštevali premoženjskega stanja tožene stranke, ki je zavod in neprofitna organizacija.

Tožena stranka na revizijo tožeče stranka ni odgovorila, slednja pa je na revizijo tožene stranke, češ da je v neki zadevi ministrstvo izplačalo za neprimerno lažjo poškodbo visoko odškodnino, v zvezi z novo trditvijo tožene stranke povezano s 191. členom ZOR, pa poudarja, da je bil vzrok za tožnikovo nesrečo velika malomarnost tožene stranke, za katero tudi v časopisih pišejo, da razmetava denar.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročenih mu revizijah ni izjavilo.

Reviziji sta utemeljeni.

Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti dokaze, na katere jo je oprlo (četrti odstavek 338. člena ZPP), in če ob tem ne polemizira z vsemi dokazi, ki jih je izvedlo, so pa nekateri med temi tako pomembni, da utegnejo izključevati ugotovitve, temelječe na obravnavanih dokazih, ali pa pomeniti podlago za utemeljenost zahtevkov, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Takšni sodbi namreč manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, manjka eden izmed temeljnih kamnov v zgradbi sodbe. Na te kršitve sta stranki opozorili že v svojih pritožbah.

Tako z vidika tožnikove revizije nimata ne sodba sodišča prve stopnje ne sodba sodišča druge stopnje, in to kljub pritožbenemu opozorilu, razlogov o bolečinah in nevšečnostih v zvezi s katetrom, za katerega trdi tožnik, da ga je moral imeti. Nadalje ni razlogov o tem, ali gre tožniku v okviru odškodnine za skaženost tudi odškodnina za začasno skaženost in za zatrjevane okoliščine o občasnih bolečinah na podplatu, mravljincih v prstu ter pekočih bolečinah v hrbtenici.

Tožnikovi reviziji torej velja pritrditi v tem pogledu. Ne pa tudi trditvam v zvezi z nošnjo bergel, ker je prvostopna sodba upoštevala to okoliščino in drugostopna sodba to sprejela. Pravkar povedano velja tudi za upoštevanje brazgotin v zvezi z odškodnino za skaženost. Nižji sodišči tudi nista bili dolžni zavzemati stališča o prvič v pritožbi zatrjevani okoliščini - manjših možnostih za poroko, ker pač tega poprej tožeča stranka ni uveljavljala, sodišče pa je vezano na postavljene zahtevke (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Z vidika toženčeve revizije je slejkoprej ključnega pomena dejstvo, da sodbi nimata razlogov o zatrjevanem in ob ogledu ugotovljenem 10-centimetrskem robu nad tlakovano površino, po kateri je hodil tožnik. Bržkone gre za oviro ob normalni hoji in torej okoliščino, mimo katere ni mogoče iti ob ugotavljanju kraja, kje je prišlo do tožnikovega padca. Nadalje sodišče ni odgovorilo na opozorilo na neskladnost tožnikove izjave, da zabojnika ni bilo in da je hodil po sredini prostora pod nadhodom, to pa naj ne bi bilo mogoče, ker je čez sredino segal zabojnik. Brez odgovora je ostalo opozorilo, da priča Z. ob ogledu, ki ga je opravila, ni videla zabojnika, potrditvah tožene stranke pa bi moral biti tam.

Opisane pomanjkljivosti, zaradi katerih ni mogoče v vsem preizkusiti sodb nižjih sodišč tako glede lokacije samega škodnega dogodka kakor tudi glede višine prisojene odškodnine, so narekovale razveljavitev obeh sodb in novo sojenje na prvi stopnji (prvi odstavek 394. člena ZPP). Ob tem bo moralo sodišče najprej razrešiti vprašanje omenjenega 10-centimetrskega roba in če se bo ob tem izkazalo kot potrebno, tudi pritegniti ustreznega izvedenca, ki bo podal mnenje o vplivu takšne ovire oziroma kaj utegne povzročiti, in o mehanizmu tožnikovega padca v danih okoliščinah glede na zadobljene poškodbe. Nadalje bo moralo poiskati odgovore še na druga našteta odprta vprašanja in potem o stvari vnovič odločiti. Pri tem bo moralo pojasniti v obrazložitvi sodbe svoje stališče do vseh pomembnih, v tej odločbi naštetih, okoliščinah in še od drugih revizijskih trditvah obeh strank materialnopravne narave, na katere tu zaradi razpleta zadeve na procesnem področju ni bilo odgovora.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.