Jedro

Tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču, da je njegova pravica do dodatnih 5 dni letnega dopusta za leti 2018 in 2019 ugasnila z iztekom 15-mesečnega obdobja za prenos. Skladno s prakso SEU, ki ji sledi tudi naša sodna praksa, je 15-mesečno obdobje za prenos, ki sledi referenčnemu obdobju za izrabo letnega dopusta, ustrezno dolgo obdobje za prenos, po izteku katerega v izogib kopičenju letnega dopusta pravica do letnega dopusta ugasne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 10. 5. 2021 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe ... z dne 10. 6. 2021, za priznanje in odmero dodatnih petih dni letnega dopusta za leti 2018 in 2019 ter v zvezi s temi dodatnimi dnevi letnega dopusta obračun denarnega nadomestila namesto izrabe v višini 100 % nadomestila tožnikove bruto plače v višini po 374,10 EUR na leto, odvod predpisanih dajatev ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške delovnega spora in predhodnega postopka pri toženki, ki ji je dolžan povrniti vse njene stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je bil s sodbo z dne 13. 1. 2021 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, da je bil neprekinjeno odsoten z dela od 27. 7. 2016 do 22. 3. 2019 ter da mu za leti 2018 in 2019 ni bilo odmerjenih dodatnih 5 dni letnega dopusta iz naslova invalidnosti. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je njegova pravica do dodatnih 5 dni letnega dopusta za leti 2018 in 2019 ugasnila najkasneje z iztekom 15-mesečnega obdobja za prenos, kot ga na podlagi določb Direktive 2003/88/ES šteje sodišče EU. Trdi, da mu pravica do letnega dopusta ni prenehala 31. 3. 2020 oziroma 31. 3. 2021, zaradi česar naj ne bi bil upravičen do nadomestila oziroma odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Navaja, da je bil šele v letu 2021 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, ta pravica pa velja za nazaj od 27. 8. 2018 dalje, zaradi česar ima pravico do dodatnih dni letnega dopusta oziroma do izplačila nadomestila za neizrabljen letni dopust. Nasprotuje stališču toženke, da zgolj zaradi poteka časa ni upravičen do dodatnega dopusta oziroma dodatne odmene namesto njegove izrabe, do katere naj bi bil upravičen le v primeru prenehanja delovnega razmerja. Za nerelevantno šteje vprašanje morebitne protipravnosti ravnanja toženke kot elementa civilnega delikta, saj gre za pravico "per se". Navaja, da do pravnomočnosti sodbe v letu 2021 pri toženki ni mogel zahtevati dodatnih dni dopusta, saj o tej pravici sploh še ni bilo odločeno, zato je tudi izgubiti ni mogel. Tudi sicer pa ni mogel planirati svoje bolniške odsotnosti oziroma eventualnega dopusta. Opozarja na različen namen pravice do dopusta in odsotnosti zaradi bolniškega staleža. Nasprotuje ozkemu tolmačenju ZDR-1, saj je to v nasprotju z varstvom interesov delavcev v delovnem razmerju, dostojanstvom pri delu in pravico do svobode dela. Zatrjuje tudi kršitev prepovedi diskriminacije oziroma neenakopravno obravnavo glede na zdravstveno stanje. Nasprotuje izgubi pravic zaradi zdravstvenega stanja. Sklicuje se na sodbo sodišča EU št. C214/2010, s katero je odločilo, da je člen 7(1) Direktive 2003/88/ES treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, v skladu s katero pravica do plačanega minimalnega letnega dopusta ugasne po preteku referenčnega obdobja ali obdobja prenosa, tudi če je delavec dalj časa nezmožen za delo. Za tožnika je sporno predvsem tolmačenje, ali je imel v obdobju 15-ih mesecev po poteku koledarskega leta, za katero je odobren dopust, možnost njegovega koriščenja, oziroma ali je to obdobje, po katerem izgubi pravico do koriščenja dopusta in s tem tudi do plačila za neizkoriščen dopust. Nasprotuje stališču toženke, da ob poteku referenčnega obdobja za koriščenje letnega dopusta (s 30. 6. za preteklo leto) izgubi pravico zahtevati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, četudi ga iz objektivnih razlogov ni mogel izkoristiti (dolgotrajna bolniška odsotnost oziroma kot v konkretnem primeru retroaktivno priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja). Sklicuje se na zadevo C‑214/2010 SEU, po kateri je treba pri vsakem obdobju prenosa upoštevati specifične okoliščine delavca, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, da bi bila spoštovana pravica do dopusta, katere cilj je varstvo delavcev. Navaja, da sodišče EU šteje, da mora obdobje prenosa bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katero je določena možnost koriščenja letnega dopusta, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, nasprotuje pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico. Navaja, da se nadomestilo za neizrabljen letni dopust izplača le ob prenehanju delovnega razmerja, če delavcu pred iztekom delovnega razmerja ni bilo mogoče zagotoviti izrabe letnega dopusta. Sklicuje se na 164. člen ZDR-1, ki sledi zahtevam iz drugega odstavka 7. člena Direktive 2003/88/ES, da bi izplačilo denarnega nadomestila zaradi neizrabljenega dopusta med delovnim razmerjem nasprotovalo namenu letnega dopusta. Opozarja, da je tožnik še v delovnem razmerju pri njej. Zatrjuje zmotno povzemanje sodbe C-214/2010 SEU ter da sploh ne gre za enako situacijo, tj. nezmožnost izrabe letnega dopusta zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti, saj se je tožnik na delo vrnil v marcu 2019, kar pomeni, da bi v primeru, če bi mu bili za leti 2018 in 2019 že dodeljeni dodatni dnevi letnega dopusta, te lahko izkoristil do konca prenosnega obdobja iz tretjega odstavka 162. člena ZDR-1 (30. 6. 2019 in 30. 6. 2020). Poudarja, da je tožnik priznanje dodatnih dni letnega dopusta zahteval po izteku 15-mesečnih obdobij za prenos obeh dopustov. Pove, da navedeno velja zgolj za minimalni plačani letni dopust (20 dni), ki pa ga je tožnik za navedeni leti izrabil. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, tudi do razmerja med trajanjem obdobja za prenos letnega dopusta in referenčnega obdobja, drugačno zatrjevanje pritožbe pa ni utemeljeno.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o priznanju in odmeri dodatnih 5 dni letnega dopusta za leti 2018 in 2019 ter o plačilu denarnega nadomestila namesto izrabe teh dni letnega dopusta na podlagi določb drugega odstavka 39. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/1990 in nasl. – ZDDO), 164. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) ter drugega odstavka 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Zavzelo je pravilno stališče, da tožnik, ki mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ni upravičen do denarnega nadomestila zaradi dodatnih dni letnega dopusta, ki bi mu zaradi s sodbo za nazaj ugotovljene invalidnosti od 27. 8. 2018 pripadali iz naslova invalidnosti za leti 2018 in 2019. 8. Kot izhaja iz neprerekanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je bila tožniku s sodbo socialnega sodišča z dne 15. 1. 2021 priznana III. kategorija invalidnosti od 27. 8. 2018, priznanje dodatnih dni letnega dopusta iz naslova priznane invalidnosti (po 5 letno) pa je tožnik zahteval 3. 4. 2021. Razlog za tožnikovo neizrabo dodatnih 5 dni letnega dopusta letno za leti 2018 in 2019 tako ni bila njegova odsotnost z dela zaradi bolezni od 27. 7. 2016 do 22. 3. 2019. Nenazadnje je tožnik izrabil ves letni dopust, ki mu je bil na podlagi tedaj znanih podatkov odmerjen za leti 2018 in 2019 (25 oziroma 27 dni). Glede na navedeno ter glede na dejstvo, da je tožnik še v delovnem razmerju pri toženki, so za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe pravno nepomembne odločitve nacionalnih sodišč in Sodišča Evropskih skupnosti (SEU), ki se nanašajo na nezmožnost koriščenja letnega dopusta zaradi bolniške odsotnosti delavca ter izplačilo denarnega nadomestila zaradi njegove neizrabe. Pritožbeno sodišče jih zato ne presoja.

9. Tožnik neutemeljeno nasprotuje stališču, da je njegova pravica do dodatnih 5 dni letnega dopusta za leti 2018 in 2019 ugasnila z iztekom 15-mesečnega obdobja za prenos (to je 31. 3. 2020 za leto 2018 in 31. 3. 2021 za leto 2019). Skladno s prakso SEU, ki ji sledi tudi naša sodna praksa, je 15-mesečno obdobje za prenos, ki sledi referenčnemu obdobju za izrabo letnega dopusta, ustrezno dolgo obdobje za prenos, po izteku katerega v izogib kopičenju letnega dopusta pravica do letnega dopusta ugasne (sodbi VSRS VIII Ips 83/2019 in VIII Ips 23/2022, sodba SEU C-214/2010). Tudi sicer pa se varstvo po Direktivi nanaša zgolj na pravico do minimalnega plačanega letnega dopusta, kar ni predmet tega postopka.

10. Ni mogoče slediti niti vsebinski pritožbeni navedbi, da delodajalec tožniku ni pravilno omogočil izrabe letnega dopusta za leti 2018 in 2019, kar bi lahko privedlo do priznanja pravice zahtevati izrabo letnega dopusta ali ustrezne odškodnine zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v času trajanja delovnega razmerja, ne da bi prišlo tudi do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženki (prim. sodbi VSRS VIII Ips 42/2019 in VIII Ips 38/2021). Tožnik namreč ni bil prikrajšan za 5 dni letnega dopusta za vsako od navedenih let zaradi nezakonite odpovedi ali druge nezakonitosti toženke (tega niti ne zatrjuje), zato ni podlage, da bi toženka nosila posledice v smislu priznanja tožnikove pravice do izrabe dodatnih 5 dni letnega dopusta za vsako od navedenih let po poteku referenčnega obdobja. Tožnik v zadevi ni zatrjeval predpostavk odškodninske odgovornosti toženke (v pritožbi celo navaja, da niso relevantne), niti njegove izredno skope navedbe v postopku ne vsebujejo nobenega pravno relevantnega dejstva glede tega, zato sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo odškodninske odgovornosti toženke za to, da tožnik ni mogel izrabiti dodatnih dni letnega dopusta.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

12. Na podlagi prvega odstavka 165. v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek.