Jedro

Sklep Vlade RS iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ le dopolnjuje dogovor, vendar ne pomeni izvršilnega predpisa Vlade, ki bi kot takšen določal pravice in obveznosti partnerjev v zdravstvu.

Sredstva, pridobljena s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje, niso sredstva, s katerimi razpolaga in jih upravlja država, temveč ZZZS, ki je samostojni pravni subjekt. Ni utemeljeno sklepanje tožeče stranke, da je Vlada RS oziroma Ministrstvo za zdravje RS dolžno zagotoviti sredstva, saj za to ni nobene pravne podlage. Takšna obveznost ne izhaja niti iz ZZVZZ niti iz koncesijske pogodbe.

Vlada RS v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZZVZZ odloči dokončno in ni predvideno sodno varstvo v smislu preverjanja odločitve glede ustreznosti programov in pravilnosti določene cene, s katero Vlada nadomesti (manjkajočo) voljo partnerjev v javnem zdravstvu. Sodna praksa je zavzela stališče, da o vplivu odločitve Vlade iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ na pogodbeno ceno oziroma pogodbeno razmerje z ZZZS, če je ta pogodba sklenjena, odloča redno sodišče v okviru uveljavljenih zahtevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: - v umaknjenem delu tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna zagotoviti financiranje zdravstvenega varstva in zdravstvene nege v domu za starejše na lokaciji X, za starejše osebe 24 ur dnevno, za 150 uporabnikov, vse dni v letu od 1. 11. 2011 do 31. 12. 2011, tako da v roku 15 dni Vlada Republike Slovenije sprejme ustrezen sklep o zagotovitvi dodatnih sredstev za povečane zmogljivosti domov za starejše za zagotavljanje zdravstvenega varstva in zdravstvene nege v Domu za starejše na lokaciji X, za starejše osebe 24 ur dnevno, za 150 uporabnikov; in

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 106.307,20 EUR ter zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov, razvidnih iz 2. točke tega izreka, do plačila, v roku 15 dni," (II. točka izreka), - naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 4.021,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo (točka II. in III. izreka) pravočasno pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške za pritožbo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/06 - UPB-3 in naslednji, ZZVZZ) v 63. členu določa, da se Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oz. storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci (prvi odstavek tega člena). Če izhodišča iz prejšnjega odstavka niso sprejeta do konca decembra za naslednje leto, odloči o njih najpozneje v enem mesecu arbitraža, ki jo sestavlja enako število predstavnikov zavoda, predstavnikov pristojnih zbornic in združenj zdravstvenih zavodov ter predstavnikov ministrstva, pristojnega za zdravstvo. Če v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, odloči o spornih vprašanjih Vlada Republike Slovenije (drugi odstavek tega člena).

6. Država na podlagi 63. člena ZZVZZ partnerje v javnem zdravstvu pooblašča, da vsako leto s splošnim dogovorom za tekoče pogodbeno leto medsebojno uredijo razmerja v obveznem zavarovanju. Tega iz prispevkov financira edini nosilec obveznega zavarovanja, to je ZZZS (prim. mag. Urška Grm in mag. Jaka Slokan, Kolektivni socialni spori, Pravna praksa, št. 6-7/2012, stran 26 in naslednje, GV Založba). Vsako leto se tako ZZZS, Lekarniška zbornica Slovenije, Zdravniška zbornica Slovenije, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč, Skupnost organizacij za usposabljanje Slovenije in Ministrstvo za zdravje RS v pogajanjih dogovorijo za skupen obseg programov zdravstvenih storitev in potrebnih sredstev za plačilo programa iz obveznega zavarovanja na državni ravni. Rezultat teh pogajanj je splošni dogovor za tekoče pogodbeno leto, ki je pravna podlaga za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev (javni zavodi in zasebni izvajalci). Splošni dogovor za tekoče pogodbeno leto je pravni akt sui generis, ki vsebuje elemente civilnega in upravnega prava, pri čemer lahko opazimo tudi nekatere elemente, ki so značilni za kolektivne pogodbe (isto tam). V primeru, ko ni mogoče doseči soglasja pri sprejemanju splošnega dogovora za tekoče pogodbeno leto, o vsebini spornih vprašanj odloča arbitraža na način, kot je to predvideno v ZZVZZ, oziroma v primeru neuspeha arbitraže, Vlada. (Pravna teorija je sicer opozorila, da je institut partnerskega dialoga v slovenskem zdravstvenem sistemu zakonsko neustrezno urejen oz. podnormiran (prim. Jaka Slokan, Partnerski dialog v zdravstvu, Pravna praksa, št. 10/2010, stran 6-8, GV Založba; dr. Martin Toth, Partnerski postopki pri financiranju zdravstvenih storitev, Pravna praksa, št. 12/2012, stran 17, GV Založba)).

7. V skladu s 45. členom ZZVZZ se sredstva za obvezno zavarovanje zagotavljajo s prispevki, ki jih ZZZS plačujejo zavarovanci, delodajalci in drugi, s tem zakonom določeni zavezanci. Po določilu prvega odstavka 69. člena ZZVZZ je izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja javna služba, ki jo opravlja ZZZS kot javni zavod.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 2. 2. 2010 sklenili Pogodbo o koncesiji, s katero je tožeča stranka kot koncesionar prejela od tožene stranke (Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS) kot koncedenta koncesijo za opravljanje storitev institucionaliziranega varstva v domovih za starejše za dobo 40 let za 150 uporabnikov, ki glede na 2. člen zajema osnovno oskrbo, socialno oskrbo in zdravstveno varstvo za starejše osebe, 24 ur dnevno, vse dni v letu, na lokaciji X (priloga A2, v nadaljevanju koncesijska pogodba). V 8. členu koncesijske pogodbe je določeno, da osnovno in socialno oskrbo, ki je predmet pogodbe, plača uporabnik oziroma drug zavezanec v skladu z določili Zakona o socialnem varstvu. Člen 7 navedene koncesijske pogodbe določa, da se storitve zdravstvenega varstva iz 2. člena te pogodbe izvajajo po predpisih s področja zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja. Tudi za izvajanje nadzora in plačila teh storitev veljajo določbe teh predpisov. Storitve iz prejšnjega odstavka ureja koncesionar po pogodbi, ki jo sklene z ZZZS (prim. 7. člen koncesijske pogodbe). Po prepričanju prvostopenjskega sodišča tako iz koncesijske pogodbe ne izhaja obveznost tožene stranke glede plačila storitev zdravstvenega varstva in zdravstvene nege, temveč je to obveznost, ki jo tožeča stranka ureja s pogodbo z ZZZS. Prav tako iz koncesijske pogodbe ne izhaja nikakršna druga neposredna obveznost tožene stranke v zvezi z zagotavljanjem sredstev za zdravstveno varstvo in zdravstveno nego. Sodišče prve stopnje ugotavlja še, da tudi določba 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katero se sklicuje tožeča stranka, ne vzpostavlja neposrednega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, saj kljub zatrjevanemu obstoju utečene prakse sama tožeča stranka navaja, da je pogodbe za zagotavljanje sredstev zdravstvenega varstva in nege sklepala z ZZZS, kar pomeni, da je utečena praksa sklepanja pogodb obstajala med tožečo stranko in ZZZS in ne s toženo stranko. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da glede denarnega zahtevka terja odškodnino zaradi kršitev določil koncesijske pogodbe s strani tožene stranke, ker slednja ni zagotovila sredstev, da bi lahko tožeča stranka sklenila pogodbo z ZZZS, sodišče prve stopnje zaključuje, da očitane protipravnosti na strani tožene stranke ni, saj taka obveznost tožene stranke s pogodbo ni določena. Sodišče prve stopnje ni ugodilo niti nedenarnemu zahtevku tožeče stranke, saj je tožena stranka svojo obveznost na podlagi drugega odstavka 63. člena ZZVZZ glede zagotavljanja sredstev za zdravstveno dejavnost izpolnila svojo zakonsko obveznost, in sicer je to storila Vlada RS dne 27. 6. 2012 s sklepom št. 17200-2/2012/2 v 42. sklepu (priloga B2). Neposredno zagotavljanje sredstev za izvajanje zdravstvenih storitev pa ni obveznost tožene stranke, temveč je to kvečjemu predmet pogodbenega razmerja tožeče stranke z ZZZS. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek materialno pravno ni utemeljen.

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek zmotno utemeljuje z navedbami, da je obveznost tožene stranke, da neposredno zagotovi financiranje zdravstvenega varstva in nege. Navedeno ne drži. Kot izhaja iz zgoraj navedene zakonske ureditve, se pravice iz obveznega zavarovanja, tako glede programa storitev kot glede obsega sredstev, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZZVZZ uredijo v okviru partnerskega dialoga v zdravstvu (splošni dogovor za tekoče pogodbeno leto). Tega iz prispevkov financira edini nosilec obveznega zavarovanja - ZZZS (prim. prvi odstavek 45. člena in prvi odstavek 69. člena ZZVZZ). V primeru, da ne pride niti do sklenitve splošnega dogovora po določbi člena 63/I ZZVZZ niti do odločitve arbitraže po določilu člena 63/II ZZVZZ, ker ni doseženo soglasje arbitraže, ki je za to potrebno, je naloga tožene stranke (Vlade RS) zgolj ta, da na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ odloči o spornih vprašanjih. Na tej podlagi Vlada RS s svojo odločitvijo nadomesti voljo strank iz prvega odstavka 63. člena ZZVZZ, ki niso uspele skleniti dogovora. Sklep Vlade RS iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ le dopolnjuje dogovor, vendar ne pomeni izvršilnega predpisa Vlade, ki bi kot takšen določal pravice in obveznosti partnerjev v zdravstvu (prim. Ustavno sodišče RS, sklep U-I-251/09). Zoper odločitev Vlade na podlagi drugega odstavka 63. člena ZZVZZ sodno varstvo ni predvideno (prim. Upravno sodišče RS, sklep I U 178/2012).

10. Po stališču pravne teorije je država dolžna zagotoviti ustrezno zdravstveno varstvo in varnost v okvirih materialnih možnosti ter v zvezi s tem sprejemati ustrezne zakona in druge predpise. Naloga države je zagotoviti ustrezne zdravstvene zmogljivosti in določiti izvajalce oziroma nosilce javnega zavarovanja ter način njegovega upravljanja in financiranja v narodno gospodarskih sprejemljivih okvirih. Nosilci obveznih zavarovanj so izvajalci tega zavarovanja. V nalogah, ki jih po zakonu imajo nosilci obveznih zdravstvenih zavarovanj, so ti avtonomni in se v njihovo uresničevanje državni organi ne vmešavajo (omejena avtonomija). Oziroma bi to bilo utemeljeno le, če nosilec zavarovanja ne bi opravil svojih nalog ter bi prišlo do motenj v izvajanju zavarovanja in uresničevanju splošnega družbenega interesa (prim. dr. Martin Toth, Partnerski postopki pri financiranju zdravstvenih storitev, kot zgoraj).

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da sredstva, pridobljena s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje, niso sredstva, s katerimi razpolaga in jih upravlja država, temveč ZZZS, ki je samostojni pravni subjekt. 12. Pritožnica vztraja, da naj bi tožena stranka ravnala protipravno, ker naj bi kršila zakonodajo, koncesijsko pogodbo in med strankama vzpostavljeno prakso. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, saj po nobeni od zgoraj navedenih pravnih podlag ni bila dolžnost Ministrstva za zdravje RS, da mora poskrbeti, da bi bilo financiranje zdravstvene nege in zdravstvenega varstva v domu za starejše na lokaciji X, vključeno v splošni dogovor. Navedeno ni niti logično, saj je splošni dogovor v prvi vrsti rezultat partnerskih postopkov pri financiranju zdravstvenih storitev. Ker partnerji niti pri dogovarjanju niti pri arbitražnem postopku niso bili uspešni, je Vlada RS sprejela sklep iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni utemeljeno sklepanje tožeče stranke, da je Vlada RS oziroma Ministrstvo za zdravje RS dolžno zagotoviti sredstva, saj za to ni nobene pravne podlage. Takšna obveznost ne izhaja niti iz ZZVZZ niti iz koncesijske pogodbe. Da so trditve tožeče stranke o vzpostavljeni praksi med strankama nesklepčne, je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

13. Glede na obrazloženo pritožbene navedbe glede neusklajenosti med Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve RS in Ministrstvom za zdravje RS niso pravno pomembne za odločitev v tej zadevi.

14. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi izvajanjem tožeče stranke, da je bilo zanjo nesprejemljivo, da je v zvezi z zagotavljanjem sredstev za november in december 2011 Vlada RS v okviru 32. spornega vprašanja dne 16. 11. 2011, ko je odločala o spornih vprašanjih v zvezi z Aneksom št. 3 k splošnemu dogovoru za leto 2011, odločila, da se sredstva za povečanje kapacitete tožeče stranke zagotovijo na tak način, da se za ustrezen znesek znižajo cene zdravstvene nege I, II in III v ostalih enotah tožeče stranke. Kot že rečeno, Vlada RS v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZZVZZ odloči dokončno in ni predvideno sodno varstvo v smislu preverjanja odločitve glede ustreznosti programov in pravilnosti določene cene, s katero Vlada nadomesti (manjkajočo) voljo partnerjev v javnem zdravstvu. Sodna praksa je zavzela stališče, da o vplivu odločitve Vlade iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ na pogodbeno ceno oziroma pogodbeno razmerje z ZZZS, če je ta pogodba sklenjena, odloča redno sodišče v okviru uveljavljenih zahtevkov (prim. VSL sodba I Cpg 665/2013, sodba I Cpg 1910/2014 in druge). Tožeča stranka pa ne more vsiliti določenega programa in cene zanj, če za to ni ustreznih pravnih podlag.

15. Pritožnica navaja, da je bilo v koncesijski pogodbi določeno, na kateri podlagi se zagotavlja financiranje zdravstvenega varstva in zdravstvene nege in nikjer ni bilo določeno, da bo to morala financirati tožeča stranka sama. Tožeča stranka prezre, da je bilo na njej trditveno in dokazno breme, da izkaže pravno podlago, na podlagi katere je financiranje dolžnost tožene stranke. Tožeča stranka pa trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla.

16. Pritrditi je sicer treba pritožbeni graji, v kolikor je izvajanja sodišča prve stopnje mogoče razumeti v smislu, da je po koncesijski pogodbi vtoževano plačilo storitev zdravstvenega varstva in zdravstvene nege pogodbena obveznost, ki bremeni ZZZS. Naloga sodišča je namreč rešiti spor med pravdnima strankama, ne pa odločiti o odgovornosti tretje osebe, ki ni stranka tega postopka. Vendar eventualno nepotrebne pripombe sodišča prve stopnje ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

17. Pritožnica vztraja pri navedbah, ki se nanašajo na povračilo stroškov zdravstvene nege za november in december 2011 in na zagotovitev pravne podlage za ureditev financiranja za november in december 2011 s sprejemom ustreznega sklepa, z navedbami, da sklep za to obdobje še vedno ni sprejet. Pritožnica si s temi navedbami prihaja sama s seboj v nasprotje, saj priznava, da je Vlada RS odločila o spornih vprašanjih v zvezi z Aneksom št. 3 k splošnemu dogovoru za leto 2011 (na način, da se sredstva za povečanje kapacitete tožeče stranke zagotovijo tako, da se za ustrezen znesek znižajo zdravstvene nege I, II in III v ostalih enotah tožeče stranke), ampak naj način za tožečo stranko ne bi bil sprejemljiv. Vendar s temi navedbami glede na zgoraj obrazloženo ne more uspeti. Ker za leto 2011 ni bilo zagotovljene širitve programa za ambulanto v domu za starejše v X (saj širitve programa ni določil niti splošni dogovor niti arbitraža niti sklep Vlade RS), tožeča stranka tudi za ta zahtevek nima podlage. Kot že rečeno širitve sprejetega programa ne more enostransko vsiliti.

18. Ni utemeljeno sklepanje tožeče stranke, da bi sredstva za zdravnika za oskrbovance doma za starejše morala zagotoviti tožena stranka že ob odprtju doma v X, saj naj bi bila z datumom odprtja doma seznanjena, ker je podpisala koncesijsko pogodbo. Kot je že obrazloženo, iz koncesijske pogodbe ne izhaja obveznost tožene stranke, da zagotovi financiranje zdravstvenega varstva in nege, saj je po ZZVZZ to predmet partnerskih postopkov v zdravstvu. Tožena stranka je tudi prepričljivo obrazložila, da ni odgovorna, da pogoji za financiranje zdravstvenega varstva in zdravstvene nege v domu starejših na lokaciji X niso bili zagotovljeni ob odprtju doma, saj Vlada RS lahko o tem odloča šele, če predhodna dogovarjanja s partnerji in pred arbitražo niso uspešni. Tožena stranka pravilno opozarja, da je partner dogovarjanja v okviru splošnega dogovora oz. aneksa k splošnemu dogovoru, ki uveljavlja interese socialno varstvenih zavodov (torej tudi tožeče stranke), Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Tako ne držijo pritožbeni očitki, da naj bi tožena stranka kršila koncesijsko pogodbo in povzročila tožeči stranki škodo, saj je njena obveznost glede zagotovitve pravne podlage za sklenitev pogodbe z ZZZS vezana na zgoraj navedene zakonske pogoje in postopke.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zamude tožene stranke oziroma glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti v višini 6.738,97 EUR. ZZVZZ namreč v 63. členu ne določa časovnice, do kdaj mora Vlada RS sprejeti odločitev (kot to določa za arbitražo - če do konca decembra za naslednje leto ni sprejet splošni dogovor, mora arbitraža odločiti v enem mesecu). Zato je edino logično sklepati, da bi bila Vlada RS s sprejetjem sklepa iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ v zamudi le, če ta ne bi bil sprejet pred iztekom tekočega leta (kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo - prim. sklep št. 17200-2/2012/2 z dne 27. 6. 2012, priloga B2). Za leto 2011 pa tožeča stranka ne trdi, da splošni dogovor ne bi bil sprejet, pač pa da v aneks ni bila ustrezno vključena širitev programa, s čimer pa ne more uspeti, saj je bilo že pojasnjeno, da širitve ne more enostransko vsiliti.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču tožene stranke, da lahko uporabniki domov za starejše kljub nezagotavljanju nege in ambulante v domu starejših, vse zdravstvene storitve koristijo tako, kot vsi ostali državljani Republike Slovenije, kar pomeni, da uporabniki domov starejših pri izvajanju pravic iz naslova javnega zdravstvenega varstva niso prizadeti.

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi obravnavalo le del zahtevka, ki se nanaša na zdravstveno nego, ker ne loči med zdravstveno nego in zdravstveno oskrbo, saj vtoževani zahtevek izhaja iz različnih podlag. Tožeča stranka je namreč poleg povračila stroškov za zdravstveno nego uveljavljala tudi povračilo stroškov financiranja zdravnika oskrbovancev, to je povračilo stroškov, ki jih je imela z zagotovitvijo zdravnika iz zasebne ambulante, ker naj ne bi bilo podlage za zagotovitev zdravnika iz javne mreže. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče po temelju zavrnilo vse zahtevke, ki se nanašajo na zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Iz konteksta točk 12 in 13 obrazložitve namreč izhaja, da so vsi zahtevki tožeče stranke neutemeljeni. Pri tem je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz besedila 7. člena koncesijske pogodbe, katere kršitev se zatrjuje (ki uporablja zgolj termin zdravstveno varstvo), in ZZVZZ. Da so z zavrnitvijo zahtevkov iz zdravstvenega varstva zajeti vsi zahtevki tožeče stranke iz tega naslova, potrjuje tudi drugi odstavek 1. člena ZZVZZ, po katerem zdravstveno varstvo po tem zakonu obsega sistem družbenih, skupinskih in individualnih aktivnosti, ukrepov in storitev za krepitev zdravja, preprečevanje bolezni, zgodnje odkrivanje, pravočasno zdravljenje, nego in rehabilitacijo zbolelih in poškodovanih. Zdravstveno varstvo v tem smislu obsega tako zdravstveno nego kot zdravstveno oskrbo, na katere se nanaša zavrnitev tožbenega zahtevka.

22. Ker je tožbeni zahtevek zavrnjen že po temelju, je logično, da ni utemeljen niti akcesorni zahtevek na plačilo zamudnih obresti niti odvetniških stroškov. Glede zamudnih obresti je obrazloženo že zgoraj, da do zamude tožene stranke pri izvajanju njenih obveznosti ni prišlo, zato je zahtevek tožeče stranke materialno pravno neutemeljen. Glede odvetniških stroškov pa sodišče pojasnjuje še, da je zahtevek tudi nesklepčen, ker posamezne storitve niso specificirane niti opredeljene v skladu z odvetniško tarifo niti ni predložen dokaz o njihovem plačilu. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opraviti materialno pravdnega vodstva zaradi nesklepčnosti, saj je to smiselno storila že tožena stranka z opozarjanjem na nekonkretiziranost tega dela zahtevka.

23. Dejstvo, da je bil po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe sprejet sklep Vlade RS št. 17200-2/2012/2 (priloga B2), še ne pomeni, da je sklep posledica vložene tožbe oz. predloga za izdajo začasne odredbe. Nasprotno, iz podatkov v spisu je razvidno, da je sprejeti sklep rezultat dolgotrajnih dogovarjanj, kar končno potrdi tudi sama tožeča stranka. Poleg tega tožeča stranka trdi, da je plačilo prejela od ZZZS in ne od tožene stranke. V konkretnih okoliščinah zato sprejetje sklepa in naknadno plačilo ne more imeti stroškovne posledice. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je razlog za delno izpolnitev zahtevka v vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je bila izdana že po tem, ko je Vlada RS sprejela sklep št. 17200-2/2012/2 (priloga B2). Zaradi umika predloga pa ni prišlo do odločitve o utemeljenosti ugovora zoper začasno odredbo. Na stroškovno odločitev ne more vplivati naknadni umik predloga tožeče stranke, saj sprejem omenjenega sklepa Vlade ni posledica začasne odredbe, pač pa zaključek zakonskega postopka po 63. členu ZZVZZ, ki je bil začet po izjalovitvi predhodnih postopkov partnerskega dialoga in arbitraže. 24. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek glede napačne odmere pravdnih stroškov tožene stranke. Ne drži, da je bil na koncu predmet obravnavanja le zmanjšan denarni zahtevek, saj je sodišče odločalo tudi o ustavitvi postopka v umaknjenem delu tožbe ter obravnavalo (in zavrnilo) tudi tožničin nedenarni zahtevek. Končno je enako nagrado za postopek in narok, kot jo je sodišče priznalo toženi stranki, priglasila tudi tožeča stranka v svojem stroškovniku.

25. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti, saj niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

26. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.