Jedro

Določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 je specialna določba in zato mora sodno takso kot del stroškov najprej nositi družba.

Izrek

I. Pritožba toženca se zavrže. II. Pritožba družbe se zavrne in se potrdi izpodbijana I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki in družba sami krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom naložilo družbi, da v roku 15 dni od prejema sklepa založi predujem za stroške postopka 6.909,83 EUR na transakcijski račun sodišča. Če v postavljenem roku ne bo založila predujma, ga bo sodišče prisilno izterjalo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da znaša sodna taksa za tožbo 2.559,00 EUR in se bo plačala iz založenega predujma (II. točka izreka). Tožeča stranka je kot družbenica družbe vložila tožbo zoper poslovodjo družbe po 503. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1; actio pro socio). Sodišče je odmerilo višino predujma upoštevaje sodno takso, predlagane dokaze in dejstvo, da tožečo stranko zastopa odvetnik. Stroške pooblaščenca je odmerilo glede na minimalno predvideno število vlog in narokov, upoštevaje zahtevnost zadeve.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbo toženec in družba1 po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navajata, da je vprašanje plačila sodne takse in zaveze po plačilu določeno v ZST-1. 3. člen določa, da mora s predmetnim zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Torej je zakonodajalec določil, da se samo v tem primeru kot zavezanec za plačilo sodne takse lahko določi druga oseba. Tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek na institutu splošne odškodninske odgovornosti. Razlog za družbeniško tožbo so samo obveznosti, povezane s pristojnostmi poslovodje, ki se nanašajo na vodenje in zastopanje družbe, med katere ne spada odškodninska odgovornost. Ni izpolnjen pogoj, da se družbi naloži v plačilo predujem za postopek in je drugačen zaključek sodišča materialnopravno napačen. Ni izpolnjena materialnopravna predpostavka v zvezi s sprejemom oziroma obravnavanjem skupščinskega sklepa. Kolikor bi tožeča stranka želela vložiti odškodninsko tožbo, bi morala predhodno sprožiti postopek izpodbojnosti skupščinskih sklepov. Pooblaščenec tožeče stranke ni bil imenovan kot posebni zastopnik družbe s sklepom skupščine, zato se ne šteje za posebnega zastopnika. Sodišče bi moralo zavreči tožbo ob predhodnem preizkusu, saj je nesklepčna.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da toženec nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj se sklep v ničemer nanj ne nanaša, ne nalaga mu obveznosti niti ne posega v njegove pravice oziroma pravni položaj, zato si z vložitvijo pritožbe ne more izboljšati pravnega položaja. Skladno s specialnimi določbami četrtega odstavka 503. člena ZGD-1, ki ureja družbeniško tožbo, stroške postopka in posebnega zastopnika krije družba. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, kamor spadajo tudi sodne takse. Navedeno izhaja iz ustaljene sodne prakse (sklep VSC III Cpg 188/2017). Odgovornost direktorja družbe do družbe je po temelju odškodninska, zato se po vsebini presoja po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Materialnopravna predpostavka za vložitev družbeniške tožbe je izpolnjena. Vprašanje izpolnitve pogojev iz drugega odstavka 503. člena ZGD je predmet meritornega odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka po izvedenem dokaznem postopku, ne vprašanje predhodnega formalnega preizkusa tožbe. Tovrstne pritožbene navedbe so brezpredmetne in preuranjene. Nesporno je, da je družbeniška tožba vložena, torej je skladno z ZST-1 nastala taksna obveznost in jo je potrebno plačati.

4. Pritožba toženca ni dovoljena, pritožba družbe ni utemeljena.

5. Izpodbijana I. točka izreka sklepa ne posega v pravno zavarovane interese toženca, ki ni plačnik predujma. Zato nima pravnega interesa izpodbijati to točko izreka sklepa. Sodišče druge stopnje je zato zavrglo pritožbo toženca (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP).

6. V dejanskih okoliščinah te zadeve, kot bodo obravnavane, družba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je z izdajo sklepa kršilo ustavno pravico do pravne varnosti in načela zakonitosti. Prav tako ne drži očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj ne bi bila podana materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe in vodenje postopka ter da bi jo moralo sodišče zavreči ob predhodnem preizkusu.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka kot družbenica družbe vložila tožbo zoper poslovodjo družbe po 503. členu ZGD-1 (actio pro socio (1. točka obrazložitve sklepa). Da je tožeča stranka vložila družbeniško tožbo na plačilo odškodnine po tretjem odstavku 503. člena ZGD-1 izhaja iz naslovnice tožbe, tožbenih trditev in tožbenega zahtevka, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe plačati družbi vtoževani znesek s pripadki.

8. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 503. člena ZGD-1, ki določa, da stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba. S sklepom sodišče naloži družbi, da založi predujem za te stroške. Pravilno je med stroške upoštevalo tudi sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje. Družba neutemeljeno navaja, da je zakonodajalec določil, da samo v primeru, ko bi ZST-1 določal drugače, je zavezanec za plačilo sodne takse lahko druga oseba. Določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 je specialna določba in zato mora sodno takso kot del stroškov najprej nositi družba.2

9. Ostale pritožbene navedbe, da odškodninska odgovornost toženega poslovodje ne spada med razloge za družbeniško tožbo, da niso izpolnjeni pogoji za naložitev predujma zaradi neizpolnitve posameznih materialnopravnih predpostavk (ustrezni skupščinski sklep, vložitev tožbe zoper sklep skupščine, neimenovanje posebnega zastopnika) ter vsebinske navedbe glede odškodninske odgovornosti toženca se nanašajo na materialnopravno utemeljenost tožbenega zahtevka. O tem bo odločalo sodišče v nadaljevanju.

10. Družba višine naloženega predujma obrazloženo ne izpodbija.

11. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo družbe kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

12. Toženec in družba sama krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

13. Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek po prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

1 Družba je po novem pooblaščencu, ki ga je pooblastil novoimenovani zakoniti zastopnik, umaknila pritožbo prvotnega pooblaščenca, pooblaščenega po prvotnem poslovodji. Novi pooblaščenec družbe zastopa hkrati tožečo stranko. Družba je umaknila pritožbo v vlogi z dne 12. 6. 2023, kar je bilo na dan predložitve spisa sodišču druge stopnje in pred odločitvijo o pritožbi. Iz spisa je razvidno, da je v toženi stranki sporno vprašanje kdo je njen veljavni zakoniti zastopnik. O tem sta stranki podali obširne trditve v vlogah do predložitve spisa sodišču druge stopnje. Sproženih je več sporov, ki še niso pravnomočno končani. V družbi je tako podana shizofrena situacija, ko dejanja enega zakonitega zastopnika in njegovega pooblaščenca nasprotujejo dejanjem drugega zakonitega zastopnika in njegovega pooblaščenca. Dejanja so v koliziji. Situacija je procesno primerljiva, kot če bi bili na toženi strani dve stranki, dva enotna sospornika. ZPP v 196. členu določa za primer, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. V primeru kolizije procesnih dejanj ima prednost in enoten učinek za vse sospornike tisto dejanje, ki je z vidika sodelovanja stranke v postopku najugodnejše za vse enotne sospornike. Najkoristnejše dejanje ni tisto, ki vodi k najracionalnejši rešitvi spora z vidika materialnopravnega razmerja, ampak tisto, ki je, upoštevajoč abstraktni in objektivni kriterij, najugodnejše glede na končni cilj v pravdi (N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 261). V primeru vložene pritožbe družbe zoper sklep o naložitvi predujma je najkoristnejše dejanje glede na končni cilj njeno vsebinsko obravnavanje. Zaradi še nepravnomočno končanih sporov o tem kdo je veljavni zakoni zastopnik in posledično pooblaščenec, bi imel umik pritožbe nepopravljive posledice za procesne pravice družbe. Zato sodišče druge stopnje ni upoštevalo umika pritožbe družbe po novem pooblaščencu in je vsebinsko odločilo o pritožbi družbe po prvotnem pooblaščencu. 2 Sklep VSC III Cpg 188/2017, podobno VSL I Cpg 551/2022, I Cpg 231/2020.