Jedro

Povzemanje izpovedi pravdnih strank in prič ni dokazna ocena. Izvedene dokaze je treba oceniti (ovrednotiti njihovo dokazno vrednost) – vsakega zase in vse skupaj. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do razlik med izpovedmi posameznih prič, ter med izpovedmi prič in drugimi izvedenimi dokazi, posebej v povezavi z ugovorno trditvijo, da je tožnik posest dejansko izvrševal na parcelah 8 in 9, ne na parceli 1. Argumentirano bi moralo pojasniti, zakaj gre (oziroma ne gre) za relevantna razhajanja. Sodbi, ki ne vsebuje takšne dokazne ocene, je utemeljeno mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1/2, k. o. X (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 4.977,02 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Toženec in stranski intervenient vlagata pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.1 Prvi pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (tožbeni zahtevek zavrne), podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred novega sodnika, drugi pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma zavrženje tožbe. Velik del pritožbenih navedb stranskega intervenienta predstavlja ponovitev toženčevih pritožbenih navedb, zato jih pritožbeno sodišče pri povzemanju ne ponavlja.

3. Toženec sodišču očita, da mu je s tem, ko ni sprejelo dokaznega sklepa o imenovanju izvedenca geodeta, odvzelo možnost, da se o tem izjavi. Tožnik nikoli ni postavil substanciranega zahtevka. Izvedenec je na podlagi napotka sodišča izdelal elaborat in v njem določil novo parcelo 1/2, površine 39 m2, sodišče pa je odločilo, da je tožnik lastnik te parcele. S tem je odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnik v nobeni fazi postopka ni določno označil, kje se nahaja del nepremičnine, ki naj bi ga priposestvoval. Prav tako ni predložil nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, kje se nahaja vtoževanih 150 m2. Izrek sodbe ne temelji na tožbenem zahtevku, zahtevek je oblikovalo sodišče samo. Sodišče je zgolj na podlagi trditev prič o tem, da so tožnikovi predniki uporabljali gepelj, ki je domnevno stal na delu toženčeve nepremičnine, odločilo, da je tožnik priposestvoval del nepremičnine. Ni se ukvarjalo z vprašanjem, ali so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje. Ni se opredelilo do ugovornih trditev, da tožnik ni bil ne zakoniti ne dobroverni posestnik. Glede na ugotovitev, da so pogoji za priposestvovanje potekli že pred uveljavitvijo SPZ, bi moralo uporabiti določbe ZTLR. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi navedel, da naj bi tožnikova mama leta 1926 kupila sporno nepremičnino od krajevne skupnosti, vendar krajevne skupnosti takrat niso obstajale. V nadaljevanju je trdil, da naj bi sporno nepremičnino podedoval po pokojni mami. Toženec je na drugi strani predložil izpiske iz zemljiške knjige in druge listine, ki dokazujejo, da nepremičnina nikoli ni bila v lasti tožnikovih pravnih prednikov. Tožnikove trditve, da so njegovi predniki kupili nepremičnino od krajevne skupnosti, vendar pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, so v nasprotju z njegovo trditvijo, da je bila pogodba uničena ob rušenju hiše. Tožnik ni zmogel pojasniti, kdo je njegov pravni prednik. Toženec je predložil kopijo kupne pogodbe iz leta 1964, iz katere izhaja, da je A. A. (tožnikova mati) od B. B. (toženčeve pravne prednice) kupila tri parcele (2, 3 in 4, vse k. o. X), ne pa tudi sporne parcele. Enako izhaja tudi iz predloženih zgodovinskih izpiskov iz zemljiške knjige. Pogodba dokazuje, da tožnik ni bil ne zakoniti ne dobroverni posestnik. Iz predloženega historičnega izpiska za vložek št. 76 izhaja, da sporna parcela nikoli ni bila v lasti krajevne ali agrarne skupnosti. Bila je v lasti fizičnih oseb, nazadnje v lasti B. B., ki jo je podarila toženčevemu očetu. B. B. je sporno nepremičnino leta 1960 podedovala, kar pomeni, da tožnikovi pravni predniki niso imeli 80 – letne dobroverne posesti. Iz predložene listine izhaja, da je parcela 1 k. o. X opisana kot prostor od C. hiše do luže in tam naokoli, vključno s parcelami *6, *10 in ostalim, vse k. o. X, ki je last C. C. Zapisana površina ustreza sedanji površini sporne nepremičnine. Vse pogodbe, ki so jih vaščani sklepali s B. B., so bile izvedene v zemljiški knjigi. Toženec je sporno nepremičnino uporabljal in jo kosil, lastninske pravice mu nihče ni oporekal. Ob izvajanju meritev zaradi evidentiranja mej (med parcelami 5, 1, *7 in 8) v letu 2014 je bil prisoten tudi tožnik, ki je že takrat vedel, kje so meje sporne parcele. Sodišče se ni opredelilo do izvedenih dokazov, predvsem ne do izpovedi prič. Domnevna občasna uporaba geplja in skladiščenje lesa (na podlagi toženčevega dovoljenja) ne pomeni lastniške posesti. Lesena ograja je bila postavljena za potrebe D. C. (njegove živine). Pot, ki jo je izvedenec na podlagi izpovedi prič na skici označil z zeleno barvo, je potekala po delu nepremičnine, za katerega je tožnik trdil, da so bile na njem 40 let zložene deske. To je nemogoče, saj bi morali vaščani hoditi skozi kup desk. Večina prič je pokazala kje sta stala gepelj in oreh, ne pa do kod je tožnik užival sporno zemljišče. Glede na tožnikovo trditev, da so oreh posadili njegovi predniki, da bi živini dajal senco, je oreh stal na parceli 8, ne na toženčevi nepremičnini. Živina je hodila po parcelah 8 in 9, ne pa tudi po delu parcele 1. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi posameznih prič, niti do razlik v njihovih izpovedih. Neobrazložena je ugotovitev o skladnosti izpovedi prič s fotografijami. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Ker je tožnik trdil, da je priposestvoval 165 m2, v zahtevku pa je uveljavljal priposestvovanje glede 150 m2, prisojenih 39 m2 pomeni zgolj 26 % pravdni uspeh.

4. Stranski intervenient trdi, da se sodišče ni opredelilo do dokazov (do listin o sklenjenih pravnih poslih in fotografij, ki jih pritožnik taksativno navede), ki absolutno izključujejo tožnikovo dobrovernost. Prav tako ni navedlo temelja pridobitve lastninske pravice. Sodba je oprta zgolj na izjave prič, ki niso objektivne oziroma so celo protislovne. Že dejstvo, da tožnik ni vedel s kom je bila pogodba o nakupu nepremičnine sklenjena, kaže, da ni bil dobroveren. Najprej je trdil, da so njegovi pravni predniki kupili del nepremičnine od toženčevih pravnih prednikov, v okviru iste vloge pa še, da so njegovi pravni predniki nepremičnino kupili od vaške skupnosti. Tožnik je tudi nenehno spreminjal površino zemljišča, ki ga želi priposestvovati. Zahtevka ni natančno specificiral. Posestnik brez pravnega naslova, v katerem bi bila zajeta nepremičnina, glede katere zatrjuje priposestvovanje, ne more biti v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je priposestvovalna doba začela teči in kdaj je iztekla. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. Gepelj se je uporabljal le krajši čas v letu, kar predstavlja začasno rabo nepremičnine, ne dolgoročne posesti. Enako velja glede skladiščenja desk na delu parcele 1. Zaradi vzdrževanja dobrih sosedskih odnosov je toženec tožniku dovolil začasno odlaganje desk za čas gradnje.

5. Tožnik v odgovorih na pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na delu parcele 1, k. o. X2, katere zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Sporni del parcele 1 po geodetski odmeri predstavlja parcelo 1/2, v izmeri 39 m2. Tožbeni zahtevek temelji na trditvah, da so imeli tožnik in njegovi pravni predniki v posesti del parcele 1 – tožnikovi pravni predniki so zemljišče uporabljali za potrebe delovanja geplja (mlatilnice za žito), tožnik pa je na zemljišču več kot 40 let (najmanj od leta 1979 dalje) shranjeval deske.

8. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka opravilo obravnavo na kraju samem, na katero je poleg pravdnih strank povabilo izvedenca geodetske stroke in priče. Na podlagi izpovedi pravdnih strank in prič, ki so v naravi pokazale, za kakšen namen in v kakšnem obsegu se je sporno zemljišče uporabljalo, je izvedenec geodet izdelal grafičen prikaz mnenja.3 V njem je označil lego različnih predmetov (geplja, zloženih desk, oreha, pešpoti, lesene ograje...), kar je po presoji sodišča prve stopnje omogočalo ugotovitev obsega in mej uživanega zemljišča. Na podlagi ugotovitve, da je gepelj, ki ga je poganjala živina, ki je vprežena na drog hodila v krogu premera 7 metrov, stal tudi na parceli 1 (delno tudi na parceli 9), se po presoji sodišča prve stopnje _„vsiljuje logičen zaključek, da so tožnikovi pravni predniki uredili premoženjska pravna razmerja s predniki toženca in lastnikom parcele 9, da so lahko postavili gepelj na zemljišču, za katerega tožnik trdi, da so ga pravni predniki odkupili in na katerem so imeli pozneje tudi vsa leta zložene deske in druge predmete“_. Sodišče prve stopnje je izvedencu naložilo, da izdela elaborat za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin, v katerem naj znotraj parcele 1 sporno zemljišče prikaže v okviru zemljiško katastrskih točk 37 - PP2 - 3579 - 12090 – PP1 (skica na list. št. 264 v spisu).

9. Del tožbenih navedb je bila tudi skica (priloga A9), s katero je tožnik označil del zemljišča, glede katerega zatrjuje lastninska upravičenja, zato ne drži pritožbeni očitek, da navedbe niso omogočale ugotovitve, kje se nahaja vtoževanih 150 m2. Tožbeni zahtevek se je glasil na ugotovitev, da je tožnik lastnik dela parcele 1 v izmeri približno 150 m2, ki bo s posebno številko označena v elaboratu parcelacije izvedenca geodeta. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izvedenca geodeta imenovalo brez predhodnega dokaznega sklepa, kršilo toženčevo pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je izvedenca imenovalo s sklepom z dne 29. 3. 2021, ki je bil vročen tudi tožencu. Na obravnavi na kraju samem 22. 4. 2021 sta bila prisotna tudi toženec in njegov pooblaščenec. Tožencu torej ni bila odvzeta možnost, da se izjavi o delu izvedenca na terenu. Izdelavo elaborata, s konkretno nalogo, je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo šele s sklepom z dne 30. 5. 2022,4 torej po izvedbi dokazovanja s pričami. Res je, da je izdelavo elaborata za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin mogoče označiti za utemeljeno procesno opravilo le v primeru, če bi tožnik uspel dokazati pogoje za priposestvovanje, vendar (zgolj) zaradi morebitnega dokaznega „presežka“ niso bile kršene toženčeve procesne pravice. Nenazadnje tudi stroški za izvedenca, ki jih je med postopkom nosil tožnik, v primeru njegovega pravdnega neuspeha ne bi bili prevaljeni na toženca.

10. Glede na zatrjevano obdobje posesti je treba utemeljenost zahtevka presojati na podlagi določb ZTLR5 in prej veljavnih pravil ODZ.6 Skladno s slednjimi je za priposestvovanje lastninske pravice poleg pristnosti zadoščala poštena (dobroverna) posest (326. in 345. paragraf ODZ), ki je morala trajati 30 oziroma 20 let.7 ZTLR pa je v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Po 2. odstavku 30. člena ZTLR se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma kot dobroverni posestniki. Po 1. odstavku 266. člena SPZ8 ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. SPZ9 kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (2. odstavek 43. člena SPZ).

11. Po vseh navedenih pravnih podlagah je pogoj za priposestvovanje tudi dobra vera posestnika. Ta se domneva (328. paragraf ODZ, 3. odstavek 72. člena ZTLR, 9. člen SPZ), zato mora nedobrovernost dokazati (oziroma domnevo o dobrovernosti izpodbiti) stranka, ki jo zatrjuje. Nedobroveren je tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi to moral vedeti. Zmota je opravičljiva, če posestnik utemeljeno misli, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost. Upoštevajoč vse okoliščine primera mora biti posestnik prepričan, da mu nepremičnina pripada, in bi tako prepričanje mogel ohraniti tudi po razmisleku o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine.10 Dobra vera posestnika je izključena, če se zaveda, da je lastnik nekdo drug (ni pa nujno, da ve kdo je to).

12. Pritožnika utemeljeno opozarjata na notranjo neskladnost tožnikovih trditev glede pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice (torej trditev, pomembnih pri presoji dobre vere posestnika). Tožnik je v tožbi navajal, da je del parcele 1 v izmeri približno 165 m2 _kupila mati od tožnikove stare mame od toženčevega pravnega prednika_, pri čemer je bila pogodba, ki ni bila zemljiškoknjižno izvedena, uničena ob rušenju stare hiše na naslovu Y. V nadaljevanju tožbe je še navedel, _da je bilo zemljišče s strani njegovih prednikov kupljeno od takratne vaške skupnosti_ za potrebe izdelave mlatilnice žita. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik dodatno navedel, da je sporni del parcele v izmeri približno 150 m2 _kupila mati od tožnikove stare mame E. E. okoli leta 1926 od takratne krajevne skupnosti_, da je E. E. leta 1956 umrla in je po njej dedovala nečakinja F. F., ko pa je slednja leta 1986 umrla, je po njej dedovala tožnikova mati A. A.11 Iz povzetih navedb ne izhaja dovolj jasno, od koga naj bi tožnikovi pravni predniki kupili sporni del zemljišča (od vaške/agrarne skupnosti ali od toženčevih pravnih prednikov), zato je šteti, da presoja sodišča prve stopnje, da _„so tožnikovi pravni predniki uredili premoženjska pravna razmerja s predniki toženca“_, ni ustrezno obrazložena (notranje neskladne tožbene trditve niso omogočale takšne presoje, sodišče prve stopnje pa v tej smeri tudi ni opravilo materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP).

13. Zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, na čem je tožnik gradil svoje prepričanje, da je lastnik zemljišča, ki naj bi ga imel v posesti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik _„mirno in dobroverno užival vtoževano nepremičnino – del parcele 1 (po odmeri izvedenca geodeta parcelo 1/2), torej zgolj on sam 40 let, pred njim pa so jo kot svojo uživali njegovi pravni predniki“_, je pavšalna (prazna), brez opore v ugotovljenih dejstvih. Temelji izključno na domnevi, da so tožnikovi pravni predniki pred postavitvijo geplja (z nakupom) uredili premoženjskopravna razmerja z lastnikom parcele. Do dejstev in dokazov, s katerimi je toženec utemeljeval ugovor o nedobrovernosti, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Iz predloženih listin po toženčevem prepričanju izhaja, da je bila sporna parcela v letu 1960 v lasti toženčeve pravne prednice B. B. (oziroma da nikoli ni bila v lasti agrarne skupnosti, niti v lasti tožnikovih pravnih prednikov), in da je tožnikova mati od B. B. leta 1964 kupila tri parcele – med njimi ni sporne parcele, prodaja pa je bila (enako kot vse druge prodaje, ki jih je izvedla prodajalka B. B.) tudi zemljiškoknjižno realizirana (priloge B17, B19, B24). Neobrazložen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da mirno in dobroverno uživanje posesti (poleg izpovedi zaslišanih prič) potrjujejo tudi ostali izvedeni dokazi.

14. Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi so tožnikovi pravni predniki nastopili posest na spornem zemljišču. Čeprav se dobrovernost presoja za vsakega posestnika posebej in naj bi tožnik sam neprekinjeno posest izvrševal že 40 let, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, od kdaj in na kakšni podlagi so posest izvrševali njegovi pravni predniki. V tem okviru bi se moralo opredeliti tudi do ugovornih trditev, da je bila uporaba geplja glede na njegovo funkcijo zgolj občasna (torej, da je šlo zgolj za začasno oziroma občasno posest) in da je imel tožnik dovoljenje lastnikov za občasno skladiščenje lesa. Tožnikovo skrbnost oziroma raziskovalno dolžnost je treba presojati tudi v luči dejstva, da posest ni bila neprekinjena (gepelj od leta 1965 ni bil več v uporabi, tožnik pa je na spornem zemljišču začel deske skladiščiti leta 1979). Del presoje pogojev za priposestvovanje mora biti tudi ugotovitev, kdaj se je priposestvovalna doba začela in kdaj končala. Izpodbijana sodba ne vsebuje takšne ugotovitve (ugotovitev sodišča prve stopnje, da _„je priposestvovalna doba, ki jo določa ZTLR, zagotovo potekla najpozneje leta 2003, ko je stopil v veljavo SPZ“_, je zgolj navržena).

15. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedi zaslišanih prič (I. F., J. E., K. C., L. L., M. A., N. N., O. O., P. P., R. R., S. S., Š. C., T. T., U. C., V. V.), ki so pokazale obseg uživanega zemljišča ali izpovedale o drugih okoliščinah, ki izkazujejo uporabo (posest), ugotovilo, da so med izpovedmi manjša odstopanja, nato pa „_po pravični oceni določilo obseg zemljišča, ki ga je tožnik priposestvoval“_. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je takšna dokazna ocena pomanjkljiva in da je pavšalna tudi ugotovitev o skladnosti izpovedi s predloženimi fotografijami. Povzemanje izpovedi pravdnih strank in prič ni dokazna ocena. Izvedene dokaze je treba oceniti (ovrednotiti njihovo dokazno vrednost) – vsakega zase in vse skupaj. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do razlik med izpovedmi posameznih prič, ter med izpovedmi prič in drugimi izvedenimi dokazi, posebej v povezavi z ugovorno trditvijo, da je tožnik posest dejansko izvrševal na parcelah 8 in 9,12 ne na parceli 1. Argumentirano bi moralo pojasniti, zakaj gre (oziroma ne gre) za relevantna razhajanja. Sodbi, ki ne vsebuje takšne dokazne ocene, je utemeljeno mogoče očitati, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

16. Navedeni razlogi (kršitev 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) utemeljujejo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo in obseg ne more sámo odpraviti, ne da bi s tem poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe. Dopolnitev (dokončanje) postopka na prvi stopnji je torej nujno za zagotovitev pravic obeh strank do učinkovitega sodnega varstva (v nasprotnem bi bili določeni dokazi obravnavani le na eni stopnji sojenja). Obenem z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (2. odstavek 354. člena ZPP). Ob razveljavitvi se sicer lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker pa gre za prvo razveljavitev, takemu pritožbenemu predlogu pritožbeno sodišče ni sledilo.

17. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje skladno z izpostavljenimi materialnopravnimi izhodišči glede pogojev za priposestvovanje po potrebi dopolni dokazni postopek, dokazno ovrednoti tudi dokaze, s katerimi je toženec dokazoval, da tožnik ni bil dobroveren in da ni izvrševal posesti na parceli 1, nato pa ponovno odloči o tožbenem zahtevku, pri čemer naj svojo odločitev obrazloži skladno z zahtevanimi procesnimi standardi.

18. Končni uspeh strank v tej fazi postopka še ni znan. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Vse v obrazložitve navedene parcele se nahajajo na območju katastrske občine X, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine. 3 Glej grafične prikaze mnenja z dne 21. 5. 2021, 22. 6. 2021 in 6. 5. 2022, na list. št. 168, 183 in 220 v spisu. 4 Sodišče prve stopnje je izvedencu naložilo, da ob upoštevanju podatkov spisa in katastrskih oziroma zemljiškoknjižnih podatkov za parcelo 1, ter na podlagi skic z dne 24. 5. 2021, 22. 6. 2021 in 6. 5. 2022, izdela elaborat za evidentiranje sprememb v katastru nepremičnin tako, da v okviru (znotraj nje) parcele 1 vriše in določi novo nastalo parcelo in jo označi z novo parcelno številko in sicer v obsegu (v mejah) kot to prikazujejo točke 37, PP2, ZK 3579, ZK 12090 in PP1. 5 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami. 6 Obči državljanski zakonik 7 Po načelnem mnenju razširjene seje Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 (Poročilo VS SL št. 1/1960, stran 9-12) je bila 30-letna priposestvovalna doba iz ODZ skrajšana na 20 let. Po načelnem mnenju, sprejetem na XXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških, vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS Sl 1985/I), se ZTLR od uveljavitve uporablja za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, če do tega trenutka niso pretekli. Po načelnem stališču, sprejetim na isti seji, je za obstoj stvarnopravnih razmerji in pravnih učinkov teh razmerji, ki so nastala do uveljavitve ZTLR, merodajno pravo, ki je veljalo v času nastanka, za pravne učinke, ki so nastali pozneje, pa se uporablja ZTLR. 8 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. 9 Po prehodni 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu. 10 Glej sklep II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015. 11 Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da je tožnik H. A., da je v navedbah strank njegova mati označena kot A. A. oziroma A. A. (v listinski dokumentaciji - npr. prilogi B17 pa kot A. A.). 12 Kar po pritožbenih navedbah izkazuje tudi položaj oreha. Pritožnik v zvezi s to okoliščino izpostavlja izpoved priče M. A., da je živina, ko je hodila v krogu, hodila mimo oziroma pod orehom. Pritožnik tudi opozarja, da pešpot, ki je v grafičnem prikazu mnenja z dne 6. 5. 2022 označena z zeleno šrafirano površino, poteka tudi po zemljišču, kjer naj bi imel tožnik zložene deske.