Jedro

Zahtevek za vračilo kredita zastara v roku treh let (1. odst. 374. čl. ZOR).

Izrek

1) Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo 121.418.770,60 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, 338,26 DEM prav tako s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v stroškovnem delu, ter se zadeva vrne v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje.

2) V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala vračilo kreditov, plačilo pogodbenih obresti in stroškov kreditnih pogodb v znesku 322.423.433,40 SIT in 338,26 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica pravilno opozarja, da je umaknila zahtevek za plačilo 52.392,40 SIT ter 338,26 DEM. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zakaj takšnega razpolaganja tožeče stranke ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu zato ne more preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. tč. 2. odst. 335. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

Pritožbenemu sodišču je znana praksa, na katero se sklicuje pritožnica. Enako velja za omenjena stališča teorije. Vendar pa je novejša sodna praksa, ki izhaja iz gospodarskega pridobitnega značaja poslovanja bank, drugačna (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 43/99 z dne 13.7.2000). Gospodarski pridobitni značaj poslovanja bank (prim. 1. čl. ZGD, enako je določal 1. odst. 1.čl. Zakona o podjetjih, ki je veljal v času sklepanja spornih kreditnih pogodb) govori v prid uvrstitvi spornih kreditnih pogodb med pogodbe iz prometa storitev, ki jih na trgu opravlja banka. Glede na to, da je tožena kreditojemalka tudi gospodarska družba, ki je kredite najemala za potrebe svoje dejavnosti (pitanje govedi, zaloge koruze), velja zato zastaralni rok, opredeljen v 1. odst. 374. čl. ZOR. Pojem "pogodbe prometa blaga in storitev" iz 1. odst. 374. čl. ZOR namreč označuje vsako pogodbo, ki ima gospodarski značaj (prim. še 2. odst. 25. čl. ZOR). Tega pa po povedanem spornim kreditnim pogodbam ne gre odrekati.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo ugovor zastaranja po 374. čl. ZOR. In ker odločilno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o začetku teka triletnega zastaralnega roka pritožnica izpodbija le glede dveh pogodb (št. 101000938 in 101100137), pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost dejanske ugotovitve, da je pri ostalih pogodbah zahtevek na vračilo zapadel pred 20. 12. 1992. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek za plačilo 201.004.662,80 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po pogodbah št. 101001356 z dne 11.10.1990, 101000270 z dne 8.2.1990, 101100868 z dne 25.7.1991 in 101100635 z dne 2.7.1991. V tem delu (2. tč. izreka) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo, da je tudi pri pogodbah št. 101000938 in 101100137 zahtevek za vrnitev kreditov zapadel pred decembrom 1992 (prim. 3. čl. pogodbe s št. 101000938 - priloga A5 in 2. čl. pogodbe s št. 101100137 - priloga A 18). Ker iz pravkar omenjenih pogodb sledi, da je zahtevek za vračilo zapadel kasneje, na kar pritožnica pravilno opozarja, tri letni zastaralni rok do vložitve tožbe dne 20.12.1995 še ni potekel. Tako se izkaže, da je glede zneskov, ki jih tožeča stranka uveljavlja po teh dveh pogodbah (21.134.159,00 SIT in 100.232.219,20 SIT, skupaj 121.366.378,20 SIT s pp) podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz 1. tč. izreka.

V nadaljnjem postopku bo treba ugotoviti, ali sta terjatvi po omenjenih kreditnih pogodbah nastali, zapadli in kolikšni sta.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP.