Jedro

Po 1. odstavku 5. člena Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup, se izpostavljenost hrupu, ki ga povzroča uporaba zvočne naprave, ne ocenjuje pred fasadami vseh stavb, ki se nahajajo v okolici prireditve, temveč le pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Mestna občina Novo mesto je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku (po sodbi tukajšnjega sodišča U 2433/2008 z dne 15. 11. 2009) zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka za izdajo dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja s hrupom, ki je bil končan z odločbo Mestne občine Novo mesto št. 3502-145/2008 z dne 2. 9. 2008. Tožnik v tem postopku ni bil stranka, obravnavano vlogo pa je kot pritožbo vložil po izteku pritožbenega roka za vse v postopku udeležene stranke. Toženka je to vlogo zato po 4. odstavku 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obravnavala kot predlog za obnovo postopka. Navaja, da je bilo v tem postopku predloženo tudi poročilo o emisiji hrupa v okolje, ki ga je pripravil Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto kot pooblaščena inštitucija. Iz tega poročila izhaja, da naj bi hrup pri tožnikovem prebivališču ne presegel kritičnih obremenitev, zato v postopku ni bilo treba pridobiti tožnikovega soglasja k uporabi zvočnih naprav. Zavod za zdravstveno varstvo je pooblaščen za pripravo tovrstnih poročil, zato upravni organ ravna po načelu zaupanja v njegovo strokovnost. V odločbi sta bili navedeni dve časovni obdobji, in sicer se je daljše, v dolžni 12 ur, nanašalo na kakršno koli dogajanje na lokaciji prireditve, krajše, v dolžini pet ur, pa na čas uporabe zvočnih naprav. Pri sestavi odločbe je sicer prišlo do zamenjave teh podatkov, kar pa je že na prvi pogled nelogično in ni v ničemer vplivalo na dejanski čas trajanja prireditve, kar izhaja tudi iz poročila o emisiji hrupa v okolje. Toženka na podlagi navedenih okoliščin ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati nobenega razloga za obnovo postopka iz 260. člena ZUP.

Župan Mestne občine Novo mesto je kot drugostopenjski upravni organ z v uvodu navedeno odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ tožnikovo pritožbo pravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka. Ker prebivališče tožnika ne sodi v območje, ki je bilo prekomerno obremenjeno s hrupom, tožnik ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku, zato je bila odločitev prvostopenjskega organ tudi v tem pogledu pravilna.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je sodišče s sodbo U 2433/2008 odločitev v zadevi naložilo županu, vendar je namesto župana ponovno odločal občinski organ. Sicer v celoti vztraja v navedbah iz pritožbe z dne 12. 9. 2008, poleg tega pa navaja še, da je bilo dovoljenje za prekomerno obremenitev s hrupom nezakonito, ker so bili z njim prekršeni 2., 7. in 8. člen tedaj veljavne Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav. Občina bi morala pri odločanju imeti oceno izpostavljenosti hrupu vsake stavbe v območju prireditve, pa je ni imela, poleg tega pa je bila najmanjša razdalja zvočnikov do najbližjih stavb z varovanimi prostori manj od predpisanih 100 m, saj je bila razdalja do tožnikove hiše manj kot 30 m. Občina je kršila 237. člen ZUP, ker tožniku ni omogočila sodelovanja v postopku, čeprav so bile prizadete njegove koristi. V postopku so bila predložena le soglasja tistih prebivalcev ..., ki so jih dali, drugih pa ne, ali pa jih sploh niso obvestili, kot na primer tožnika, ker „so vedeli“, da soglasja ne bo dal. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je sodišču dostavila kopije upravnih spisov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, po vsebini pa na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V prvem postopku v tej zadevi je drugostopenjski organ s sklepom z dne 24. 9. 2008 kot prepozno zavrgel tožnikovo pritožbo zoper dovoljenje za začasno obremenitev okolja s hrupom (v nadaljevanju dovoljenje) zaradi uporabe zvočnih naprav na prireditvi z dne 2. 9. 2008. Tukajšnje sodišče je s sodbo U 2433/2008 z dne 5. 11. 2009 ta sklep odpravilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek ter mu naložilo, da mora glede na 1. odstavek 229. člena ZUP morebitno zavrženje pritožbe obrazložiti s konkretnimi okoliščinami, iz katerih bi izhajalo, da je pritožba prepozna, ali pa obrazložiti, zakaj meni, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal pravnega interesa. Poleg tega je opozorilo še na ustaljeno razlago 5. odstavka 235. člena ZUP, po kateri je treba sicer prepozno pritožbo osebe, ki ima po 9. točki 260. člena ZUP pravico predlagati obnovo postopka, šteti za predlog za obnovo postopka, če je vložena v roku, predpisanem za vložitev tega pravnega sredstva.

V ponovljenem postopku je toženka v skladu z navedenim stališčem sodišča najprej ugotovila, da tožnik v postopku za izdajo dovoljenja ni bil stranka ter da je pritožbo zoper dovoljenje vložil po preteku pritožbenega roka za stranke v postopku. To svojo ugotovitev je ustrezno obrazložila z ugotovitvami o konkretnih okoliščinah, namreč o datumih vročitve odločbe posameznim strankam v postopku ter o tem, da tožniku dovoljenje ni bilo vročeno. Prav tako iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je toženka po teh ugotovitvah tožnikovo pritožbo obravnavala kot pravočasen predlog za obnovo postopka. Po 2. odstavku 266. člena ZUP o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša, torej v obravnavani zadevi prvostopenjski organ. Tožbena navedba, da je v zadevi odločal nepristojni organ, je torej neutemeljena.

Sodišče glede tega pripominja še, da je bil z njegovo sodbo prvotni sklep drugostopenjskega organa v tem postopku odpravljen, kar po 3. odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, v obravnavani zadevi torej v stanje pred odločanjem o tožnikovi pritožbi. Odločitev o tem, ali je pritožbo morda treba obravnavati kot predlog za obnovo postopka po 5. odstavku 239. člena ZUP spada v okvir odločanja o pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe, torej vsekakor pred vsebinsko odločanje o njej. Toženkino ravnanje, ko je zadevo v odločanje odstopila organu, ki je po navedeni določbi 2. odstavka 266. člena ZUP pristojen za odločanje o obnovi postopka, je torej povsem v skladu z navedenimi zakonskimi določbami.

Glede ostalih pritožbenih navedb se tožnik v prvi vrsti sklicuje na svoje navedbe iz pritožbe v upravnem postopku. Vendar pa mora tožnik po 1. odstavku 30. člena ZUS-1 v tožbi (med drugim) razložiti, zakaj toži, kar tudi po ustaljeni upravnosodni praksi pomeni, da zgolj pavšalno sklicevanje na vsebino njegovih vlog, vloženih v upravnem postopku, ne zadostuje. Sodišče je zato izpodbijani upravni akt presojalo na podlagi preostalih, konkretnih tožbenih navedb.

Kot že obrazloženo, je podlaga za obravnavo tožnikove pritožbe kot predloga za obnovo postopka 5. odstavek 235. člena ZUP. Ta določba se nanaša izključno na „stranko, ki ni bila udeležena v postopku“, kar smiselno pomeni, da se nanaša izključno na obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, torej na primer, ko osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ta možnost ni bila dana. Po 1. odstavku 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, stranski udeleženec pa je po 1. odstavku 43. člena ZUP oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP).

Tožnik poleg povsem pavšalne navedbe, da so bile v postopku prizadete njegove koristi, svoje pravne koristi izkazuje še z navedbami, da za njegovo stavbo ni bila izdelana ocena izpostavljenosti hrupa (7. člen Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup, v nadaljevanju Uredba), da je bila oddaljenost zvočnikov od njegove stavbe manj kot 30 m, ne pa 100 m, ko je to določeno v prilogi 2 Uredbe, ter da v postopku ni bilo pridobljeno njegovo soglasje (2. odstavek 7. člena Uredbe).

Tožbeni ugovori nimajo temelja v določbah Uredbe. Tako se po 1. odstavku 5. člena Uredbe izpostavljenost hrupu, ki ga povzroča uporaba zvočne naprave, ne ocenjuje pred fasadami vseh stavb, ki se nahajajo v okolici prireditve, temveč le pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb z varovanimi prostori. Kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno navaja tožena stranka, iz poročila o emisiji hrupa v okolje (4. odstavek 6. člena Uredbe), ki ga je izdelala pooblaščena pravna oseba (1. odstavek 7. člena Uredbe) in je bilo priloženo vlogi za izdajo dovoljenja, ne izhaja, da bi med te stavbe spadala tudi tožnikova hiša, tudi tožnik pa ne navaja nobene okoliščine, ki bi omogočala drugačno sklepanje. V zvezi z navedeno določbo 1. odstavka 5. člena je treba razumeti tudi določbo 2. odstavka 7. člena Uredbe, po kateri je treba k vlogi za izdajo dovoljenja priložiti izjave lastnikov stanovanjske stavbe oziroma stanovanj v njej, da se strinjajo z uporabo zvočnih naprav v primeru, če v poročilu o emisiji hrupa v okolje za posamezno stanovanjsko stavbo ni ocenjena izpostavljenost hrupu. Ta določba Uredbe se smiselno ne more nanašati na stavbe, za katere Uredba sploh ne predpisuje izdelave ocene izpostavljenosti hrupu, torej v obravnavani zadevi – kot je bilo obrazloženo – tudi na tožnikovo hišo. Tako število uporabljenih zvočnikov, kot tudi oddaljenost teh zvočnikov od tožnikove hiše, kot sta določena v prilogi 2 Uredbe, se po določbi 1. odstavka 8. člena Uredbe nanašata izključno na situacijo, v kateri je dovoljenje izdano brez poročila o emisiji hrupa v okolje. Kot izhaja tako iz upravnega spisa, kot tudi iz izpodbijane odločbe, je bilo to poročilo v obravnavani zadevi izdelano in priloženo vlogi za izdajo dovoljenja, zato so navedene določbe Uredbe brezpredmetne za odločitev v tej zadevi oziroma se tožnik na njih ne more uspešno sklicevati. Koristi, ki jih v tožbi navaja tožnik, torej ne izhajajo iz določb Uredbe. To pomeni, da tožnik ne uveljavlja svojih pravnih, temveč dejanske koristi, ki pa ne morejo predstavljati razloga za obnovo upravnega postopka po 260. členu ZUP.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.