Jedro

Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnika o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnik uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici.

Če zavod pritožbo upokojenca zoper zavrženje njegove zahteve o ponovni odmeri starostne pokojnine zavrne, upokojenec spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine ne more doseči drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in to v zakonsko določenih rokih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 20. 7. 2011 in sklep št. ... z dne 2. 4. 2011 ter popravni sklep št. ... z dne 27. 6. 2011, ter da je toženec dolžan tožniku na novo odmeriti starostno pokojnino od 23. 5. 2011 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva še znesek v višini 1.035.918,11 SIT oziroma 4.322,80 EUR, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe in da je toženec dolžan tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 23. 5. 2011 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska pokojnine vse do plačila in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik, ki meni, da je pravna podlaga v tej zadevi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. Rs, št. 106/99 s spremembami), ki v 5. členu določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa citirani zakon. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja tudi iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavlja pravice v primerih nastopa zavarovalnega rizika. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovanj. Zavarovanci utemeljeno pričakujejo, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, odrazili v višini same pokojnine. V pravnomočno odločbo iz leta 2006 je možno poseči tako, da veljajo pravice za naprej in je potrebno vsako vlogo obravnavati kot nov zahtevek. Tožnik s tožbo ni zahteval, da se mu prizna višja pokojnina od leta 2006 dalje, temveč, da se prizna od vložitve zahtevka dalje in da toženka v bodočih pokojninskih dajatvah upošteva to, kar v odločbi še ni upoštevala in o čemer še ni odločala. Če tožnik nečesa še ni uveljavljal, te možnosti ne izgubi za vedno, zgolj zaradi odločitve o enaki, vendar ne o isti zadevi, še zlasti ne ob uporabi instituta pravnomočnosti. V primeru, ko del plač ni bil upoštevan v pokojninsko osnovo in hkrati ni bilo ugotovljeno, da gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ima zavarovanec vedno možnost potem zahtevati novo odločitev, česar ZPIZ-1 ne onemogoča. Odločitev je pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so navedeni in so bili upoštevani ali pa izločeni po predpisanem postopku, ne pa tudi za druge dohodke in tako ne gre za isto dejansko stanje. V konkretnem primeru je bil vložen nov zahtevek na podlagi novega dejanskega stanja, to je zapisnika revizorja št. ... z dne 4. 2. 2009 in novo javljenih podatkov (obrazec M-4/M-8), o katerem je potrebno odločiti po vsebini, podlaga za to pa je tudi 125. člen ZUP. Ker v izreku odločbe z dne 10. 7. 2006 ni razvidno, da bi se odločitev nanašala tudi na sporni znesek, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, saj v izreku odločbe ni navedeno, da se določeni znesek ne upošteva, to ni zajeto z mejami dokončnosti in pravnomočnosti in je tako v zahtevi tožnika za ponovno odmero pokojnine dopustno odločati. Ne gre spregledati dejstva, da je naknadna sprememba podatkov mogoča, saj to izhaja tudi iz 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanju (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 in naslednji), ki določa, da se podatki lahko naknadno spremenijo, če pristojni organ naknadno, na predpisan način, ugotovi spremembo podatkov ter tudi v primeru, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matični evidenci vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki. V danem primeru gre prav za takšno situacijo, pri čemer ZMEPIZ ne določa nobenega roka. Toženka bi zneske izplačil na račun delavcev iz naslova dobička podjetja morala upoštevati pri izračunu pokojninske osnove za odmero pokojnine, kar je bilo ugotovljeno v zapisniku o opravljeni reviziji pri toženki, ki ji je bilo tudi naloženo, da ugotovljene pomanjkljivosti odpravi v roku 30 dni, kar pa ni storila. Odločbe Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje so ustvarile nevzdržni položaj, ko so bili prispevki kot zakonsko predpisana obveznost plačani, toženka pa bo prejeto obdržala, ne da bi karkoli dala od sebe, kar pomeni, da bo na ta račun obogatena. ZPIZ-1 res ne vsebuje določbe o tako imenovani nepravi obnovi, vendar ga toženka tolmači ozko, nepravilno in vedno na škodo zavarovancev. Od posameznika je nemogoče pričakovati, da bo v 15 dneh od prejema odločbe toženke, ko ima možnost za pritožbo, pri čemer v odločbi, v kateri so navedeni samo členi, ni ne v izreku, ne v obrazložitvi navedeno, da je karkoli sporno, oziroma da je toženec uporabil drugačne podatke kot so bili sporočeni s strani delodajalca zavarovancev, sam izračunal višino pokojnine oziroma ugotovil, da je z njo nekaj narobe. Zavarovanec bi moral razpolagati s plačilnimi listi za 35 do 40 let nazaj, pri čemer to ni bila njegova obveznost, temveč je to obveznost delodajalca in toženke, ki bi morala sproti te podatke usklajevati. Toženka tako na zavarovance prelaga naloge, ki bi jih morala sama opraviti. V kolikor ugotovi, da je prišlo do napačne uporabe zakona ali napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in samovoljnega ravnanja lahko zavarovanec vedno vloži nov zahtevek, saj je nedopustno, nepravično in v nasprotju z načelom materialne resnice, da bi zavarovanec izgubil določeno pravico za vnaprej in za vedno. Veljavni zakon nove odmere, ki ureja posamezno pravico ali podlago zanjo, ne prepoveduje. Pritožnik poudarja, da toženka o plačah iz naslova obveznic in vrednostnih papirjev ni nikoli odločala, saj o tem ni odločeno ne v izreku katerekoli odločbe toženke in tudi ni omenjeno v obrazložitvi. Zmotno je sklicevanje na 180. člen ZPIZ-1, saj ta ne določa, da ponovna odmera pokojnine ni mogoča tudi v drugih primerih. V tem členu je navedeno kako se upošteva pokojninska doba in plače iz ponovnega zavarovanja, za kar pa ne gre v spornem primeru. V 180. členu ZPIZ-1 je urejen primer zavarovanca, ki se ponovno zaposli in prejema plačo, kar nedvomno vpliva na višino pokojnine in v njem je določen način upoštevanja plače iz ponovnega zavarovanja. V kolikor pa se ugotovi, da določeni podatki niso bili uporabljeni pri določitvi pokojninske osnove, bi bilo smiselno uporabiti 181. člen ZPIZ-1, ki sicer določa ravnanje v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja, saj primer, ko gre za naknadno priznanje določenih zneskov ni urejen. V tem primeru bi sodišče moralo izhajati iz 3. člena Zakona o sodiščih. Praksa toženke pri podobnih primerih je raznolika, kar pomeni poseg v ustavno načelo enake obravnave in nesprejemljivo prenašanje odgovornosti na tožečo stranko, ki na vnos podatkov ni imela nobenega vpliva in tudi ni bila seznanjena z odločitvijo toženke o izločitvi zneskov plač, čeprav se je zadeva nanašala tudi nanjo. Gre tudi za poseg v lastninsko pravico, ki jo med drugim določa tudi EKČP, kakor tudi za negacijo načela enakosti pravic, kot ga pozna Ustava RS. Z odločitvijo napadene sodbe je prišlo do kršitev človekovih pravic, ki jih varuje Ustava RS in sicer kršitev 2. odstavka 4. člena, 50. člena in 33. člena Ustave RS. Toženka v obravnavanem primeru neutemeljeno in samovoljno ni upoštevala vplačanih prispevkov iz naslovov obveznic, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo, ker so bile izplačane v skladu s takrat veljavnimi predpisi za delitev dohodka. Toženka tako ne priznava pravic, ki izhajajo iz temeljnega načela zavarovanja, kar pomeni poseg v pravice do socialne varnosti, ki ureja 50. člen Ustave RS, pri čemer poseg v to pravico ni ustavno dopusten, saj za takšno ravnanje ni stvarno upravičenega cilja. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up 828/03-14 izhaja, da zavarovanec ne izgubi pravice, če je takoj ne uveljavlja temveč se le zamakne njeno uživanje. Kršeno je tudi načelo enakega obravnavanja zavarovancev. To je razvidno iz baze odločb Višjega delovnega in socialnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS. Toženec je zavarovancem, ki so bili upokojeni do leta 1994 priznaval v pokojninsko osnovo vse, kar je bilo izplačano, nato je po prosti presoji, na podlagi neobjavljenega sklepa Upravnega odbora, črtal določene zneske iz pokojninske osnove, nato pa še vedno ni ravnal v vseh primerih enako. Ob ponovnih zahtevkih je določeni skupini zavarovancev upošteval v pokojninsko osnovo zneske le, če so se pritožili, drugim pa avtomatično. Tudi pri vlaganju zahtevkov za novo odmero pokojnine je toženka v določenih primerih ugodila zavarovancem in jim priznala višjo pokojnino, nekaterim za ves čas nazaj, potem pa je spremenila prakso in je zahtevku ugodila tako, da je priznala višjo pokojnino od vložitve zahtevka dalje, kasneje pa je začela vse zahtevke zavračati oziroma jih je zavrgla na podlagi 129. člena ZUP. Procesni zakon, ki ga toženka napačno uporabi, ne more pomeniti zmanjšanje pravic tožnika. Splošno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS zavezuje zakonodajalca in vse druge subjekte, ki odločajo o pravicah, da bistveno enake položaje obravnavajo enako. V danem primeru je zakonodajalec zadevo uredil enako, toženka pa jih obravnava različno. Z vidika plačila prispevkov so bili vsi zavarovanci, vključno s tožnikom, v enakem položaju. Nobenega dvoma ni, da bi morali biti vsi zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju, kar izhaja tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006. Opozoriti kaže tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS, ko je v določenih primerih dovolilo ponovno določanje pokojninske osnove, čeprav je bila ta pravnomočno določena, spreminja se samo odmerni odstotek od že pravnomočne ugotovljene pokojninske osnove (odpad ali pripad družinskega člana pri družinski pokojnini, odpad odbitka zmanjšanja predčasne pokojnine zaradi izpolnitve pogoja starosti - npr. VIII Ips 544/2007; VIII Ips 418/2009) ter na številne odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, v katerih je izoblikovano stališče, da je pomembna vsebina odločb toženca oziroma njen izrek in ne tudi tisto, kar še v obrazložitvi ni navedeno. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 146/2010 zavzelo stališče, da je pravilno, da je zaradi pomanjkanja zakonske ureditve nove odmere in zaradi naključno obračunanih in plačanih prispevkov, toženec in sodišče zaradi spoštovanja ustavno varovanega načela pravnomočnosti, postopalo v okviru možnosti in določb ZPIZ-1 in ga razlagalo v revidentno v korist, torej je dovolilo ponovno odmero, kljub pravnomočni odločbi o pravici. Tudi to kaže na neenako pravno obravnavo, pri čemer tožnik trdi, da ne gre za pomanjkanje zakonske ureditve, saj ni prepovedana obravnava takih novih zahtevkov in noben člen ZPIZ-1 tega ne prepoveduje. Gre pa vsekakor za neenakopravno obravnavo zavarovancev in s tem kršitev temeljne človekove pravice. Gre tudi za poseg v lastninsko pravico, ki jo ureja 33. člen Ustave RS. Pravica do starostne pokojnine se realizira na podlagi plačil prispevkov, odvisna je tudi od dejstva, ali jih je delodajalec plačal. V danem primeru ni nobenega dvoma, da so bili prispevki s strani delodajalca tožnika plačani, škodljive posledice zaradi ravnanja toženke pa nosi samo tožnik. Takšna situacija je ustavno nedopustna, saj gre za zavarovalni princip, to je, da je plačilo prispevkov pogoj za pridobitev pravic iz zavarovanja in tudi za višino pokojnine. Navedeno pa predstavlja podlago za ustavno pravno varstvo pravic do pokojnine, predvsem v primerih, ko je posameznik upravičen do določene socialne dajatve, ki predstavlja premoženjsko pravico. Pri tem je potrebno izpostaviti še določbe 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. členom ter 8. členom Konvencije o človekovih pravicah. Kršeno je tudi načelo varstva zaupanja v pravo. Tožnik je bil prepričan, da toženka pri odmeri pokojnine upošteva vse zakonske norme, ne pa da jih arbitrarno razlaga in odloča različno v enakih primerih. Pritožba meni, da ima načelo pravičnosti vedno prednost pred zakonom, kot nepravilno ureditvijo oziroma napačnim pravom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote Koper št. ... z dne 27. 5. 2011. Z navedenim sklepom (popravljen s sklepom o popravi pomote Območne enote A. št. ... z dne 27. 6. 2011) je bilo odločeno, da se zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže. Iz upravnega spisa tožene stranke in po ugotovitvah sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 10. 7. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 128.643,91 SIT na mesec od 12. 6. 2006 dalje. Iz priloge k odločbi izhaja, da je bila za tožnika najugodnejša 16-letna pokojninska osnova iz obdobja 1982 - 1997, torej je bilo zajeto tudi leto 1992. Tožnik zoper to odločbo ni vložil pritožbe in odločba je postala pravnomočna. Tožnik je 23. 5. 2011 pri tožencu vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine. Toženec je s sklepom št. ... z dne 2. 4. 2011 (pravilno: z dne 27. 5. 2011), popravljeno s sklepom o popravi pomote z dne 27. 6. 2011, tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, sklicujoč se na 4. odstavek 129. člena ZUP. Z dokončno odločbo št. ... z dne 20. 7. 2011 je tožnikovo pritožbo zavrnil iz istih razlogov.

Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno obrazložilo razloge pravilnega ravnanja toženca glede zavrženja vloge tožnika. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam o tem, da glede vštevanja izplačila osebnega dohodka iz dobička, izplačanega v letu 1992 in namenjenega plačilu obveznosti družbe B., toženka ni odločala. Z odločbo tožene stranke z dne 10. 7. 2006 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine. Z njo je bilo odločeno o višini pokojnine, ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. ZPIZ-1, ki se kot pravni predpis uporablja v predmetni zadevi, v 1. odstavku 39. člena določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša, v 4. odstavku pa, da se za izračuna pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V kolikor je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je bila starostna pokojnina odmerjena napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov je namenjen sistem pravnih sredstev. Ker zoper odločbo ni bila vložena pritožba je ta postala pravnomočna. Pravnomočna odločba res ni absolutno nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi, vendar v tem primeru tudi izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo. Tožnik je le na podlagi podatkov oziroma dejstev, ki so bili znani že ob izdaji pravnomočne odločbe podal dne 23. 5. 2011 zahtevek za ponovno odmero pokojnine.

Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki vsebuje podatke, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Področje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa ureja ZPIZ-1. ZMEPIZ tako ureja v poglavju IV., kamor spada 43. člen, vlaganje prijav v matično evidenco. Navedeno določilo ZMEPIZ v predmetni zadevi ni možno uporabiti.

Stališče sodne prakse je jasno. Če zavod pritožbo upokojenca zoper zavrženje njegove zahteve o ponovni odmeri starostne pokojnine zavrne, upokojenec spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine ne more doseči drugače, kot z izrednimi pravnimi sredstvi in to v zakonsko določenih rokih. Takšno stališče izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS v primerih VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012; VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2009; VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2012 itd.. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom.

Odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 obravnava drugačen primer, kot je predmetni. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ z dne 15. 11. 1999 pravnomočno odmerjena predčasna pokojnina, ki je bila zaradi manjkajoče starosti zmanjšana za 4 %. Z odločbo z dne 1. 12. 2003 je ZPIZ ponovno odmeril starostno pokojnino brez zmanjšanja zaradi izpolnitve polne starosti tožnice. V tem primeru je revizijsko sodišče menilo, da je bila nova odločba predmet višine tožničine pokojnine in je potrebno pri tem preveriti tudi, ali je bila v dokončni odločbi upoštevana osnova zavarovanja za čas dela tožnice v Nemčiji.

V zadevi VIII Ips 418/2009 je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ko je to odločilo, da se potrdi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je to toženki naložilo, da o višini družinske pokojnine ponovno odloči, upoštevajoč tudi v letu 1989 do 1991 pokojnemu očetu izplačane zneske plače. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka ob izdaji vseh izpodbijanih odločb na novo ugotavljala tudi pokojninsko osnovo pokojnega zavarovanca, ki je bila podlaga za odmero višine družinske pokojnine. Višina se je tako posebej ugotavljala ob izdaji vseh odločb in se tako toženka ni mogla sklicevati na pravnomočnost že v letu 1999 ugotovljene pokojninske osnove.

V zadevi VIII Ips 146/2010 z dne 8. 11. 2011 se je postavilo vprašanje, od kdaj dalje pripada zavarovancu dajatev v primeru nove odmere. Že sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da za novo odmero višje starostne pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač z odvedenimi prispevki sicer ni zakonske podlage, vendar drugostopenjsko sodišče ni smelo postopati v škodo stranke, ki je v socialnem sporu uveljavljala sodno varstvo (3. odstavek 81. člena ZDSS-1). Revizijsko sodišče je glede tega, kdaj pridobi zavarovanec pravico do odmere (višje) nove pokojnine menilo, da je dejanski stan v obravnavani zadevi še najbližje obnovi postopka in je zato razumna rešitev, da je priznana pravica do novo odmerjene pokojnine s prvim dnem meseca po vloženi zahtevi.

Glede na navedeno v zadnjih treh točkah tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o neenaki obravnavi zavarovancev in s tem podane kršitve temeljnih človekovih pravic, niti o kršitvi načela zaupanja v pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališči pritožbe, da se morajo plačati prispevki odražati v obsegu na teh prispevkih temelječih pravic. Pravica do pokojnine uživa tudi dvojno ustavno varstvo. Varovana je s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V predmetni zadevi ne gre za poseg v ustavno varovano pravico do socialne varnosti ali za poseg v lastninsko pravico. Obe ustavni kategoriji sta bili ob odmeri pokojnine pri tožniku upoštevani. V predmetni zadevi je bila zadeva v predsodnem postopku zavržena - takšna odločitev s strani sodišča prve stopnje je potrjena, ker je bilo v zadevi (tudi o upoštevanju v letu 1992 izplačanega dobička) že odločeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pa uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s 1. odstavkom 156. člena ZPP pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.