Jedro

Odnos do storjenega kaznivega dejanja je po 88. členu KZ-1 ena od bistvenih okoliščin, ki vplivajo na odločitev o prošnji za pogojni odpust.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni. Iz obrazložitve izhaja, da je komisija na podlagi poročila Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni z dne 3. 9. 2015 ugotovila, da tožnik do storitve kaznivega dejanja ni kritičen, saj meni, da dejanja ni storil in je v zvezi s tem zavrnil vključitev v psihološko obravnavo. Prav tako zaradi navedenega ni pridobil zunajzavodskih ugodnosti in tako ni mogoče preveriti obsojenčeve urejenosti in stabilnosti v domačem okolju.

2. Komisija je ob upoštevanju določil 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti, ker nima kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, saj meni, da dejanja ni storil, v zvezi s tem pa se noče vključiti v obravnavo. Razen tega nima zagotovljenih pogojev za vključitev v življenje na prostosti, saj mu še niso bile podeljene zunajzavodske ugodnosti, kar ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti.

3. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da ne v sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. I K 18390/2010 z dne 31. 1. 2013 in ne v sodbi Višjega sodišča v Mariboru št. IV P 77/2014 z dne 21. 5. 2015 niso bili izrečeni nobeni varnostni niti kakšni drugi ukrepi potrebni za psihološko obravnavo ali psihiatrično zdravljenje, prav tako ni bila izrečena prepoved približevanja. Skozi ves postopek ne policija ne sodišče niso ugotovili nobenih razlogov, ki bi predstavljali ponovitveno nevarnost. Tožeča stranka navaja, da je bila obsodilna sodba prve in druge stopnje izrečena na podlagi tretjega odstavka 183. člena KZ-1, pri čemer je opozorila na pravilno rabo materialnega prava, to je, da se v postopkih uporablja kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja in ne novejši, ki je strožji. Sklicuje se na priložena psihološka oziroma psihiatrična izvedenska mnenja, iz katerih izhaja, da ni dokazil o spolni zlorabi. Navaja, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe kršena pravica do poštenega obravnavanja, saj je bila v postopku dana prednost močnejšemu stranskemu udeležencu, to je ZPKZ Dob. Organ je odločitev oprl izključno na poročilo zavoda, ki pa ni izkazal zakonske podlage za izvajanje ukrepa psihološke obravnave. V nadaljevanju tožnik navaja okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti. Dodaja še, da ima zagotovljene bivalne pogoje za življenje na prostosti in da noben organ ni nikoli izdal ukrepa, s katerim bi mu prepovedali stike s hčerkami. Opisuje še konkretne okoliščine prestajanja zaporne kazni in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. KZ-1 v prvem odstavku 88. člena določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

7. O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust (prvi odstavek 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – v nadaljevanju ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba, izdana po 107. členu ZIKS-1, mora biti izdana po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (prvi odstavek 8. člena ZIKS-1).

8. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik prestaja dveletno zaporno kazen, na katero je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. I K 18390/2010 z dne 31. 1. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 18390/2010 z dne 7. 6. 2013 zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ-B. Komisija je z izpodbijano odločbo ugotovila, da ni pogojev za pogojni odpust, ker tožnik nima kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, meni, da dejanja ni storil in se v zvezi s tem noče vključiti v obravnavo. Tožnik je kazen nastopil dne 3. 7. 2014, izteče pa se mu 3. 7. 2016. 9. Člen 88 KZ-1 določa, da je obsojenec lahko pogojno izpuščen pod zgoraj navedenimi pogoji. S tem je torej pristojnemu organu dano upravičenje, da odloča po prostem preudarku, v takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve.

10. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Namen in obseg prostega preudarka pa izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to besedilo daje, treba upoštevati tudi druge določbe predpisa.

11. Pristojni organ se v obrazložitvi svoje odločbe sicer ni izrecno skliceval na to, da mu je dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar pa je po presoji sodišča iz njegove obrazložitve dovolj jasno razvidno, da je odločitev v mejah prostega preudarka (ki jih opredeljujejo kriteriji, ki se presojajo ob odločitvi o prošnji za pogojni odpust) in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano (to pa je varovanje pravic drugih in javnega interesa).

12. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik nima kritičnega odnosa do kaznivega dejanja, ker meni, da tega dejanja ni storil, v zvezi s tem pa se noče vključiti v psihološko obravnavo. Navedena dejstva med strankami niso sporna. Tožnik tudi v tožbi, vloženi v upravnem sporu, navaja okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da dejanja ni storil. Odnos do storjenega kaznivega dejanja je po 88. členu KZ-1 ena od bistvenih okoliščin, ki vplivajo na odločitev o prošnji za pogojni odpust. Organ je to okoliščino ocenil in ugotovil, da je ta vplivala tudi na to, da ni pridobil zunajzavodskih ugodnosti. S tem pa je pristojni organ po presoji sodišča v zadostni meri obrazložil izpodbijano odločitev, ki je bila sprejeta v mejah prostega preudarka in v skladu z namenom, za katerega je ta določen.

13. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kot je že zgoraj pojasnjeno, odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik ni kritičen do storjenega dejanja, tožeča stranka pa tudi s tožbenimi navedbami tega ni ovrgla. Tožeča stranka tudi v tožbi, vloženi v upravnem sporu, navaja razloge in okoliščine, iz katerih je po njenem mnenju obsodilna sodba kazenskega sodišča napačna, tega pa v tem postopku ni mogoče upoštevati. Prav tako ni mogoče pritrditi očitku, da je bila pri izdaji odločbe kršena pravica do poštenega obravnavanja. Odločitev je bila pravilno sprejeta na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določil, v postopku pa ZPKZ Dob sodeluje kot zavod, kjer se izvršuje kazen zapora (11. člen ZIKS-1) in ne kot stranka postopka.

14. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakon utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.