Jedro

Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 23.8.2002 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.8.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v 1. točki kot neutemeljeno zavrnila pritožbo družbe A.C. d.o.o., zoper odločbo Carinarnice J. z dne 20.7.1992, v 2. točki je odločbo Carinarnice J. z dne 20.7.1992 odpravila, v 3. točki pa odločila, da je družba A.C. d.o.o. kot carinski zavezanec in kot pravni naslednik podjetja A. n.sub.o., po uvozni carinski deklaracije Carinske izpostave Železniška postaja J. z dne 5.5.1988 dolžna plačati carinske dajatve in prometni davek za obdobje od 5.5.1991 do 5.5.1992 v skupnem znesku 3,952.726,00 tolarjev v 8 dneh po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je ugotovila, da je bila pri carinski izpostavi Železniška izpostava J. vložena carinska deklaracija za začasni uvoz blaga z dne 5.5.1988, s katero so bili v zakup z rokom vrnitve 5.5.1989 začasno uvoženi trije vlačilci in 8 šasij. Kot carinski zavezanec je v rubriko 8 uvozne carinske deklaracije vpisana A. n.sub.o., kot uporabnik v rubriko 31 pa B. Rok za vrnitev blaga v tujino je bil z odločbo z dne 15.5.1989 Carinarnice J. sprva podaljšan do 5.5.1990, nato z odločbo z dne 24.5.1990 do 5.5.1991, z odločbo z dne 24.6.1991 pa še do 5.5.1992. Takrat je tako potekel rok začasnega uvoza ter je nastala obveznost plačila dajatev v skladu z 4. točko 1. odstavka 19. člena Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90). Ker pa je prvostopenjski organ pomanjkljivo ugotovil dejansko stanje glede naziva carinskega zavezanca, ko je v izrek odločbe navedel C., je bilo potrebno odpraviti odločitev tedanje carinarnice in o zadevi ponovno odločiti. V uvozni carinski deklaraciji v rubriki 8 je bil sicer kot carinski zavezanec naveden A.L., vendar pa je bila že dne 4.2.1985 v sodni register vpisana pravna oseba z imenom A. n.sub.o, TOZD trgovina in servis, n.sub.o., ob izdaji prvostopne odločbe dne 20.7.1992, pa je bila v sodni register že vpisana družba A.C. d.d. kot prevzemnik dela finančnih obveznosti iz naslova pravnih poslov in ostalih poslovnih obveznosti, ki so nastale za račun bivše TOZD trgovina in servis v DO A. Sodišče prve stopnje pritrjuje utemeljitvi in razlogom tožene stranke glede legitimacije tožnika v tem postopku ter meni, da so ugovori tožeče stranke, da ni pravni naslednik podjetje A. d.o.o. in s tem carinski zavezanec, protispisni. Tožeča stranka je bila seznanjena s prvostopno odločbo, ki je bila sicer izdana že leta 1992, zoper njo je uveljavljala pravna sredstva, kasneje pa zatrjevala in predložila listine, s katerimi je izkazovala svojo legitimacijo v carinskem postopku. Po presoji prvostopnega sodišča pa tožnik ne more uspeti niti z ugovorom zastaranja uvedbe postopka, saj je rok za začasni uvoz potekel dne 5.5.1992, ko je nastala tudi obveznost plačila carinskih dajatev, prvostopna odločba pa je bila izdana 20.7.1992. Glede na to, da je tožnik zoper prvostopno odločbo vložil pritožbo in ves čas dokazoval svojo aktivno legitimacijo v postopku, z ugovorom, da je bil zoper njega uveden postopek šele z izdajo izpodbijane odločbe, ne more uspeti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno razsojo. Navaja, da v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah glede pasivne legitimacije in zastaranja carinske obveznosti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da zadeva teče še po starem CZ in je po njegovih določilih zadeva zastarana. Tožeča stranka ni pravni naslednik podjetja A. niti pravni naslednik družbe A. d.o.o.. To je jasno razvidno iz izpiska iz sodnega registra z dne 17.9.1997. Že v letu 1993 bi morala biti v carinskem postopku izdana odločba na tožečo stranko, dejansko pa se le-ta pojavi kot carinska zavezanka prvič šele v izpodbijani odločbi, torej po preteku 12 let od dneva carinske deklaracije. Tudi, če je tožeča stranka dejansko pravni naslednik takratnega carinskega zavezanca, je uvedba postopka zoper njo že zastarala.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1. 2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z dnem 1.1.2007. Revizija je utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče z izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po 2. odstavku 85. členu ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, namreč zastaranje pravice do izterjave carine, ta ugovor pa je po presoji revizijskega sodišča utemeljen.

V obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določila Carinskega zakona (CZ/1976, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - PB) upoštevaje, da je bil postopek začasnega uvoza začet pred 1.1.1996, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred letom 1996, skladno z določilom 182. člena Carinskega zakona (CZ 1995, Uradni list RS, št. 1/95) dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1996. Navedeni zakon govori v zvezi z zastaranjem le o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Po določilu 1. odstavka 56. člena CZ (1976) pravica do izterjave carine zastara v 5 letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče 10 let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok.

Glede na navedeno mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatev. To pomeni, da je po preteku tega roka kakršnakoli aktivnost carinskih organov brez pomena, saj ne more privesti do izterjave carinske obveznosti, ki pa je osnovni namen celotnega carinskega postopka.

V obravnavanem primeru je, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obveznost plačila carine v skladu z določilom 4. točke 1. odstavka 19. člena CZ/1976 nastala dne 5.5.1992, ko je potekel rok začasnega uvoza. Desetletni absolutni zastaralni rok je tako začel teči od 5.5.1992 in je potekel 5.5.2002. Prvostopna odločba, s katero je bila carina odmerjena, je bila izdana dne 20.7.1992, torej znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka, kar velja tudi za drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 10.6.1993, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo prve stopnje, ki je tako sicer postala dokončna. Po sprožitvi upravnega spora s strani tožeče stranke, pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 26.7.1995 odločilo, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba drugostopenjskega upravnega organa z dne 10.6.1993. Če se odločba odpravi, pa se odpravijo pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene upravne odločbe. Pravni učinek odprave je vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. Pravni položaj stranke je torej takšen, kot da v konkretni upravni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba, ki je odpravljena, torej je bila odpravljena dokončnost odločbe prvostopnega upravnega organa.

Tožena stranka je dne 23.8.2002 izdala novo odločbo, s katero je zavrnila pritožbo družbe A.C. d.o.o., odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 20.7.1992 in odločila, da je carinski zavezanec družba A.C. d.o.o., kot pravni naslednik podjetja A., dolžan plačati carinske dajatve v višini 3,952.726,00 tolarjev. Ta odločba pa je bila izdana po preteku tako 5-letnega relativnega zastaralnega roka, kot tudi že 10-letnega absolutnega zastaralnega roka, torej je pravica do izterjave carine zastarala.

Neutemeljeno je navajanje sodišča prve stopnje, da zastaranje ni nastopilo, saj je bila prvostopna odločba izdana 20.7.1992, torej znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka. Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila takrat veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo. Drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 23.8.2002, ki je odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje, je postala dokončna dne 30.8.2002, ko je bila vročena tožeči stranki, to pa je bilo že po nastopu zastaranja pravice do izterjave carine.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialni predpis in sicer določbe 56. člena CZ (1976) o absolutnem zastaranju pravice do izterjave carine, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožeča stranka bo morala v ponovnem postopku odločiti s pravilno uporabo materialnega prava.