Jedro

Res je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem materialnopravno zmotno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik ni mogel dokončati študija v načrtovanem roku. Toženka utemeljeno izpostavlja, da ta okoliščina ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Kot nevšečnosti med zdravljenjem se namreč lahko upoštevajo le tiste neprijetnosti (različni medicinski posegi, nega, terapije in podobno), ki se jim oškodovanec mora izpostaviti zaradi zdravljenja svojih poškodb, ne pa tudi morebitne nadaljnje posledice, ki jih oškodovanec v zvezi s svojim zdravljenjem trpi na drugih področjih svojega življenja.

Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za stroške nadstandardne oskrbe v zdravilišču, za katero je tožnik moral plačati 91,00 EUR. Dejstvo, da je bil po odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije upravičen le do standardne namestitve in prehrane v naravnem zdravilišču, ni odločilno. Glede na izdano odločbo in izvedensko mnenje gre brez dvoma za izdatek, ki je bil potreben za tožnikovo zdravljenje. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da so mu v zdravilišču, kamor je bil napoten na zdravljenje, lahko ponudili le dražjo, nadstandardno oskrbo. Toženka nasprotnega ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 14.836,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2011 dalje. V preostalem (za 7.043,73 EUR z obrestmi) je tožnikov zahtevek zavrnilo. Toženki pa je še naložilo, da mora tožniku povrniti tudi 1.819,76 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnik ni z ničimer izkazal zatrjevanih težav pri dokončanju študija, te pa tudi sicer ne predstavljajo pravno priznane nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je navedene težave napačno upoštevalo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki je zato za 5.000,00 EUR previsoka. Tožnik ni zatrjeval, da se je pred nezgodo ukvarjal s športom v znatnejšem obsegu od rekreativnega. Tudi svoje delo kljub omejeni gibljivosti še lahko opravlja, le da z nekaj več napora. Poleg tega mu je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja delodajalca in ne zaradi posledic poškodbe. Sodišče je brez ustreznih dokazil zaključilo, da bo tožnik zdaj delo težje dobil. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi zato morala biti za 4.000,00 EUR nižja od prisojene. Neutemeljeno pa je sodišče tožniku priznalo tudi odškodnino za strošek nadstandardne oskrbe v T. Tožnik je bil po odločbi ZPIZ (pravilno: ZZZS) upravičen le do standardne namestitve in prehrane med zdraviliškim zdravljenjem. Njegov zahtevek v višini 91,00 EUR iz tega naslova bi torej moralo sodišče zavrniti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ovrednotilo z zneskom 25.000,00 EUR, škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa z zneskom 22.000,00 EUR. Odškodnina v takšni višini po presoji pritožbenega sodišča ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine škodnega primera. O teh se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo na podlagi tožnikove izpovedi ter izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ju je skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi tudi pravilno in celovito ocenilo.

6. Tožnik se je v obravnavanem škodnem dogodku hudo telesno poškodoval, zaradi česar je bilo potrebno dolgotrajno zdravljenje, ki se je zaključilo šele po treh letih in pol. Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe o naravi in teži tožnikovih poškodb, poteku njihovega zdravljenja ter stopnji in trajanju prestanih in bodočih telesnih bolečin, ki jih je sodišče korektno povzelo po izvedenskem mnenju, v pritožbenem postopku niso sporne. Brez dvoma je tožnikov primer mogoče uvrstiti med hujše. Njegovo že prestano in bodoče telesno trpljenje je in bo tolikšno, da z nižjo odškodnino, za katero se zavzema toženka, ne bi bilo mogoče doseči namena odškodnine. Res pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem materialnopravno zmotno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik ni mogel dokončati študija v načrtovanem roku. Toženka utemeljeno izpostavlja, da ta okoliščina ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Kot nevšečnosti med zdravljenjem se namreč lahko upoštevajo le tiste neprijetnosti (različni medicinski posegi, nega, terapije in podobno), ki se jim oškodovanec mora izpostaviti zaradi zdravljenja svojih poškodb, ne pa tudi morebitne nadaljnje posledice, ki jih oškodovanec v zvezi s svojim zdravljenjem trpi na drugih področjih svojega življenja. Ne glede na to so bile v tožnikovem primeru vse ostale ugotovljene nevšečnosti tako številne in dolgotrajne, da je tudi brez upoštevanja zatrjevanega študijskega zaostanka upravičen do celotne prisojene odškodnine. Njena višina namreč ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih(1).

7. Enako velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je zaradi posledic poškodbe omejen tako pri poklicnem delu kot v prostem času. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre za mlajšega oškodovanca, ki se je pred poškodbo veliko ukvarjal s športom, zaradi posledic nezgode pa se je moral nekaterim prejšnjim športnim dejavnostim povsem odreči, druge pa znatno omejiti. Do odškodnine iz tega naslova niso upravičeni samo profesionalni športniki ampak tudi oškodovanci, ki so se pred škodnim dogodkom s športom ukvarjali zgolj rekreativno, zato so toženkini pritožbeni pomisleki v zvezi s to škodo neutemeljeni. Nadalje je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo naravo tožnikovega poklicnega dela in dejstvo, da tožnik po poškodbi svoje delo lahko opravlja le s povečanim naporom. Ob splošno znanih razmerah na trgu dela je povsem razumen zaključek izpodbijane sodbe, da tožnik zaradi posledic poškodbe težje najde zaposlitev kot zdravi iskalci zaposlitve. Dodatno dokazovanje, ki ga v zvezi s tem terja toženka v pritožbi, ni bilo potrebno. Glede na tožnikovo starost (ob nezgodi 29 let) in dejstvo, da je zaradi posledic poškodb gibljivost njegove desne noge in prsno-ledvene hrbtenice zmanjšana kar za petino, ni podlage za predlagano znižanje prisojene odškodnine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje bo namreč tožnik zaradi svoje funkcionalne prizadetosti duševno trpel vse življenje.

8. Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za stroške nadstandardne oskrbe v zdravilišču, za katero je tožnik moral plačati 91,00 EUR. Dejstvo, da je bil po odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije upravičen le do standardne namestitve in prehrane v naravnem zdravilišču, ni odločilno. Glede na izdano odločbo in izvedensko mnenje gre brez dvoma za izdatek, ki je bil potreben za tožnikovo zdravljenje. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da so mu v zdravilišču, kamor je bil napoten na zdravljenje, lahko ponudili le dražjo, nadstandardno oskrbo. Toženka nasprotnega ni dokazala. Celo zatrjevala ni, da bi tožnik v času veljavnosti odločbe o napotitvi na zdravljenje v zdravilišču, ki ga je za tožnika izbral zavod, lahko dobil standardno namestitev. Potemtakem je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo tožnikovi izpovedi in mu materialnopravno pravilno, upoštevaje prvi odstavek 174. člena OZ, prisodilo povračilo tudi za to njegovo premoženjsko škodo.

9. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala toženka, torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, ki bi lahko terjale drugačno odločitev o pritožbi, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

10. Toženka je s pritožbo propadla, tožnikov odgovor pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki zato nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih morata kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): II Ips 890/94, II Ips 572/96