Jedro

Ko pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, obenem trdi, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Drugačna dokazna ocena pritožnika od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč pritožnik s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i v stroškovni odločitvi: * glede izvršilnih stroškov (v točki I. izreka) tako, da se sklep o izvršbi, opr. št. I 361/2001, z dne 11.05.2001 razveljavi v 3. točki in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 30.900,00 SIT izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.05.2001 dalje do plačila, * glede pravdnih stroškov (točka II. izreka) tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 120.715,65 SIT pravdnih stroškov v 15. dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.02.2006 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje z dne 11.5.2001, v točki 1 za plačilo 372.122,00 SIT, zakonskih zamudnih obrestih od delnega zneska 363.122,00 SIT, od 6.12.1999 do plačila, od zneska 9.000,00 SIT od 16.11.2000 do plačila in v 3. točki za plačilo 30.900,00 SIT izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dne 11.5.2001 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki 120.715,65 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen, oprlo na 3. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97, ki se nanaša na izgubo zavarovalnih pravic zavarovanca. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker tožena stranka ni povzročila vtoževane škode, ni bila zavarovanec tožene stranke in niti lastnica vozila BMW, ne obstaja pravno priznana pravica tožeče stranke na vtoževani regres. Po oceni pritožnika je sodišče zmotno ugotovilo, da je 4.9.1999 ob 5.00 uri zjutraj toženec vozil vozilo Bmw in povzročil nesrečo, v kateri je bilo poškodovano vozilo M.K. in s tem povzročil škodo. Toženec in priči M.N. in E.R., ki so bili v trenutku nezgode v vozilu BMW, so vsi izpovedali, da je bil v trenutku nezgode voznik vozila BMW M.N.. Sodišče njihovim izpovedbam ni sledilo, ker naj ne bi bili prepričljivi, njihova pričanja naj bi bila osamljena, vsi ostali dokazi in sicer pričanje K., H., R.M. in listinskih dokazi pa naj potrejevali trditev tožeče stranke, da je v trenutku nesreče vozil toženec. Vendar pa ti dokazi, na katere se sklicuje sodišče, ki naj bi potrjevali, da je v trenutku nesreče vozil toženec, tega ne potrjujejo. Priča M.K. je izpovedal, da so mu na policijski postaji povedali, da je bil voznik toženec, sam pa ni videl, kdo je vozil, torej ni neposredno zaznal, kdo je dejansko vozil vozilo BMW. Policija je podatek, da je nesrečo povzročil toženec dobila od R.M., ki sploh ni vedel, kdo je kritične noči njegovo vozilo dejansko vozil, saj na kraju nezgode ni bil prisoten, s tožencem pa se o dogodku (razen tega, da mu je toženec povedal, da so se s prijatelji vozili proti B. in tam udarili v avto znamke CLIO z novomeško registrsko tablico, da so za brisalci pustili zataknjen listek in odšli ter da so se vsi zelo ustrašili) ni pogovarjal, ker je bil jezen, da je bil njegov avto, ki ga je ravno takrat kupil, poškodovan. Z vprašanjem kdo je bil voznik in kdo sopotnik v vozilu BMW se ni ukvarjal. Priča K.H. je izpovedala, da trčenja vozil ni videla, da sta bila s fantom - M.K. v lokalu, ko ju je prijatelj obvestil, da se je nekdo zaletel v vozilo njenega fanta - M.K.. Torej ni potrdila, da je bil voznik v trenutku nesreče toženec. Priča R.M. pa je izpovedal, da mu je toženec povedal, da so se s prijatelji peljali proti B. in tam udarili v avto znamke CLIO z novomeško registrsko tablico. Na izrecno vprašanje sodišča je povedal, da ne ve, kdo je v trenutku trčenja vozil vozilo BMW. Tudi R.M. torej ni potrdil, da bi v trenutku nezgode vozilo BMW vozil ravno toženec. Vse listine, ki naj bi dokazovale, da je vozil toženec pa temeljijo na izjavi toženčevega očeta - R.M., da je avto vzel toženec. Dejstvo je, da R.M. ob nesreči ni bil navzoč, s tožencem pa se ni pogovarjal o nesreči, ker je bil jezen, ker je bil avto poškodovan in da se ni ukvarjal s vprašanjem, kdo je bil voznik in kdo sopotnik v vozilu BMW. R.M. ni vedel, da je bil v trenutku nesreče voznik M.N.. Toženec je nekaj dni po nezgodi zapustil Republiko Slovenijo zaradi služenja vojaškega roka za eno leto. Vse v zvezi z nesrečo je urejal R.M., ki je domneval, da je avto, ki ga je sicer toženec smel uporabljati dejansko vozil toženec in ne kdo drug. Ne prijave škodnega primera odgovornosti, ne dopisa zavarovalnici "odgovor na vašo prošnjo" ni napisal toženec, saj ga niti ni bilo v Republiki Sloveniji. Dopisa zavarovalnici, ki ga je napisal R.M., ni mogoče šteti za priznanje krivde toženca. Tožence krivde ni nikoli priznal, ker nezgode ni povzročil on. Glede prijave škodnega primera pritožnik opozarja, da iz te prijave ne izhaja, ko sodišče napačno ugotavlja, da iz prijave škodnega primera izhaja opis nezgode, tako kot je že zgoraj (v sodbi) opisan. V navedeni prijavi opis nesreče ni tak kot ga v tem postopku zatrjuje toženec in potrjujejo priče in v sodbi ugotavlja sodišče, pač pa je nezgoda opisana povsem drugače in sicer kot trčenje dveh premikajočih se vozil. Sodišče se sprašuje zakaj je toženec šele po tolikih letih povedal drugače. Vendar pa toženec ni povedal drugače. Toženec ni nikoli rekel, da je on vozil vozilo BMW v času trčenja. Zadevo je najprej urejal njegov oče, R.M. (kot je bilo že pojasnjeno) ni vedel, da je vozilo v času nesreče vozil M.N.. Toženec je lahko povedal, kaj se je tiste noči dejansko dogajalo šele na glavni obravnavi 19.10.2005 in to je tudi storil. Ker je sodišče svoj zaključek, da je v trenutku nesreče vozilo znamke BMW vozil toženec oprlo na dokaze, ki tega dejstva ne dokazujejo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP; o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da toženec ni nudil podatkov o vozilu ter svojih podatkov. Toženec je izpovedal, priči M.N. in E.R. pa sta to tudi potrdila, da je neposredno po trčenju toženec poklical na policijsko postajo ter da so ga po telefonu poučili, da v kolikor gre za manjšo materialno škodo, lahko na poškodovanem pusti svoje podatke in podatke o vozilu ter da lahko zapusti kraj nezgode, kar je tudi storil. Sodišče izpovedi toženca in pričevanju N. in R. ni sledilo, ker je ocenilo, da je pričevanje M.K. in K.H. prepričljivejše. M.K., oškodovanec, ki je očitno imel interes, da od tožene stranke pridobi odškodnino, je izpovedal, da se je v trenutku trčenja nahajal v neposredni bližini svojega vozila in sicer približno 10 m, K.H. pa nekaj metrov za njim, z njima pa je bila tudi S.A., da je videl trk in da se vozilo, ki je trčilo v njegovo vozilo ni ustavilo. Priča K.H. pa ni potrdila pričanja M.K., kot je zaključilo sodišče. Pričanje K.H. niti ne potrjuje zaključka sodišča, da naj toženec ne bi nudil podatkov o vozilu in svojih osebnih podatkov. K.H. je namreč izpovedala, da sta se z M.K. v trenutku nesreče nahajala v lokalu ter da ju je o nezgodi obvestil prijatelj, katerega imena se ne spominja ter da sta nato ona in M.K. pristopila do vozila in videla poškodbe in sicer tako, da je najprej odšel pogledat vozilo M.K., nekaj minut kasneje pa še ona ter da je bilo okoli vozila več oseb. Izpovedala je sicer, da za brisalci poškodovanega vozila ni bil zataknjen noben listek ali obvestilo, izpovedala pa je tudi, da h poškodovanemu vozilu ni prispela prva, saj so bili tam pred njo še M.K. in več drugih oseb. Vsak od njih bi listek oz. obvestilo pred njenim prihodom lahko odstranil. Iz njene izpovedi torej izhaja, da ne ona, ne M.K. nista mogla videti trčenja in niti ali se je vozilo, ki je trčilo v avto M.K. ustavilo, ali ne in niti ali je toženec pustil na poškodovanem avtomobilu listek oz. obvestilo ali ne, saj sta bila, kot izhaja iz njenega pričevanja, takrat v lokalu (pomembne okoliščine so tako neposredno zaznali le toženec in priči M.N. in E.R.. Zato o odločilnem dejstvu obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini zapisnika, o izpovedbi K.H. in med samim zapisnikom, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je sporno razmerje nastalo leta 1999 je sodišče na podlagi 1060. člena OZ pri presoji spornega razmerja uporabilo ZOR. Pritožnik še opozarja, da je navedena določba, kolikor se na njeni podlagi glede teka zamudnih obresti uporablja ZOR (ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico), v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-300/04, 1060. člen OZ razveljavilo, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti z obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Materialno pravno zmotna je tudi odločitev o obrestnem zahtevku glede stroškov opomina in sicer, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 9.000,00 SIT od 16.11.2000 do plačila. Terjatev, niti če ni bila utemeljena, ne bi zapadla v plačilo 15.11.2000, saj iz opomina z dne 16.11.2000 izhaja, da plačilo stroškov zapade v plačilo 3 dni po prejemu opomina. Tožeča stranka ni navedla, kdaj je tožena stranka prejela opomin, torej kdaj je terjatev zapadla v plačilo, zakonske zamudne obresti pa gredo upniku le za čas zamude. Tožena stranka izpodbija tudi odločbo o stroških, tako izvršilnih kot tudi nadaljnjih pravdnih, ker v odločbi ni določno navedeno katere stroške je sodišče tožeči stranki priznalo in v kolikšni višini, zato se odločitve o stroških ne da preizkusiti. Ker gredo zamudne obresti upniku le za čas zamude, tožena stranka pred iztekom paricijskega roka za izpolnitev svoje obveznosti ne more biti v zamudi. Glede na navedeno je tudi odločitev, da tožena stranka dolguje tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska 120.715,65 SIT od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, materialno pravno zmotna.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, sicer pa ni utemeljena.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb pravdnih strank in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo o glavni stvari pravilno odločitev. Tožena stranka v pritožbi ponuja svojo dokazno oceno, vendar s tem ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bil toženec voznik vozila znamke BMW, s katerim je dne 4.9.1999 okoli 5.00 ure zjutraj trčil v parkirano vozilo znamke CLIO. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil toženec voznik tega vozila, ni mogoče odreči razumne presoje, saj je do njega prišlo, ko je natančno analiziralo izvedene dokaze, pri tem pa je v celoti upoštevalo metodične napotke za dokazno oceno iz 8. člena ZPP. O zaključkih ima izpodbija sodba prepričljive razloge, ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pritožnik trdi, da je vse v zvezi z nesrečo urejal njegov oče R.M. in da sam ni podal prijave škodnega primera odgovornosti (priloga A22 spisa), vendar je slednje pritožbena novota, torej novo dejstvo, ki ga pritožnik ni navajal v skladu z 286. členom ZPP in ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tudi sicer je sodišče prve stopnje tej listini dalo pravi pomen, še posebej, ker je priča R.M., toženčev oče, zanikal, da bi sam dal navedeno prijavo in mu ta listina ni bila znana. To pomeni, da tudi ne drži pritožbena trditev, da je vse listine v zvezi z prometno nesrečo urejal toženčev oče. Zgoraj navedena listina izrecno potrjuje dejstvo, da je bil toženec voznik navedenega vozila in ne M.N., kot so sicer izpovedali toženec, M.N. in priča E.R.. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko jim ni verjelo, to je tudi razumno obrazložilo. Ob dejstvu, da je toženec šele 19.10.2005, ko je bil zaslišan, trdil, da ni vozil vozila, pred tem pa so njegovi ugovori šli le v smeri trditve, da je na poškodovanem vozilu pustil svoje podatke in podatke o vozilu, je bila (ob ostalih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje tudi natančno analiziralo), na mestu ocena, da je izpoved toženca in zgoraj navedenih prič prilagojena pravnemu interesu, ki ga je imel toženec v obravnavani pravdi. Sodišče prve stopnje je nadalje zanesljivo ugotovilo, da toženec ni nudil podatkov o vozilu ter svojih podatkov. Tudi glede tega dejstva pritožnik ponuja svojo dokazno oceno, vendar pritožbeno sodišče ta ni prepričala. Logična in prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje in z zaključki, ki jih je na tej podlagi sprejelo, se pritožbeno sodišče strinja. Ko pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, obenem trdi, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ali izpovedbah postopkov in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Drugačna dokazna ocena pritožnika od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč pritožnik s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V čem naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oz. zapisniki, pritožnik ne pove, zato tega ni mogoče preizkusiti. Tudi izpovedbo priče K.H. je sodišče prve stopnje korektno povzelo in so nasprotne trditve pritožnika protispisne. Pritožnik nadalje pravilno citira odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04, s katero je bil razveljavljen 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja Zakon o obligacijskih razmerij (ZOR), ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, vendar zgolj s citiranjem prej navedenega ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obrestni del tožbenega zahtevka. Tudi odločitev o obrestnem zahtevku glede stroškov opomina, to je od zneska 9.000,00 SIT, je pravilna in pritožnik s pritožbenimi novotami ne more uspeti. Da terjatev v tem delu ni zapadla v plačilo 15.11.2000, pritožnik ni navajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, to trdi šele v pritožbi, zato pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ko izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožnik sicer nima prav, ko navaja, da v izpodbijani sodbi ni določno navedeno, katere stroške je sodišče tožeči stranki priznalo in v kakšni višini, saj ima izpodbijana sodba o tem zadostne in razumljive razloge, ima pa prav, ko navaja, da gredo zamudne obresti od stroškov postopka le za čas zamude in tožena stranka pred iztekom paricijskega roka za izpolnitev svoje obveznosti ne more biti v zamudi. Zamudne obresti od stroškov postopka začnejo torej teči prvi dan po poteku določenega paricijskega roka. Glede na navedeno je bilo potrebno v tem delu pritožbi ugoditi in ustrezno spremeniti stroškovni del izpodbijane sodbe, to je, glede izvršilnih stroškov (v točki I. izreka), tako, da se sklep o izvršbi z dne 11.5.2001 razveljavi v 3. točki in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 30.900,00 SIT izvršilnih stroškov od 27.5.2001 dalje do plačila (in ne od dneva izdaje sklepa o izvršbi z dne 11.5.2001 dalje do plačila); glede odločitve o pravdnih stroškov pa (točka II. izrek) tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 120.715,65 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2006 dalje do plačila (in ne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila).

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v stroškovni odločitvi (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela le v zanemarljivem delu, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).