Jedro

Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

Ker ceste niso vrsta komunalne opreme, za uporabo katere bi bilo treba izvesti priključek za odjem, kot npr. pri vodovodu ali kanalizaciji, za odmero ni relevantno, ali javna pot (cesta) sega vse do tožnikovega zemljišča. Bistveno je, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju, in da jo torej lahko uporablja, čeprav do nje dostopa po zemljiščih v zasebni lasti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek za gradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. ... v višini 11.015,95 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da zemljišče na podlagi Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za Občino A. (v nadaljevanju Odlok o programu opremljanja) sodi v prvo območje. Komunalni prispevek je izračunan na podlagi določb 9., 10., 11., 12. in 14. člena Odloka o programu opremljanja, pri čemer je iz izračuna komunalnega prispevka, ki je sestavni del odločbe, razvidno, da je bil komunalni prispevek obračunan za primarno komunalno opremo (ceste, javno razsvetljavo, vodovod in za površine za ravnanje z odpadki) in za sekundarno komunalno opremo (ceste, javna razsvetljava, vodovod in javne površine).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da ne drži, da upravni organ ni ugotovil, kakšno opremljenost ima njegovo stavbno zemljišče. Ni namreč sporno, da tožnikova nepremičnina leži v prvem obračunskem območju, v katerem se komunalni prispevek po 7. členu Odloka o programu opremljanja odmeri za ceste, javno razsvetljavo, vodovod, kanalizacijo, plinovod, površine za ravnanje z odpadki kot primarnim delom komunalne opreme, in za ceste, javno razsvetljavo, vodovod, kanalizacijo, javne površine in plinovod kot sekundarnim delom komunalne opreme. Iz prvostopenjske odločbe izhaja izrecna ugotovitev, da priključitev na kanalizacijo in plinovod ni mogoča, zato mu komunalni prispevek v tem delu ni bil obračunan. Da komunalni prispevek za plin ni bil obračunan, izhaja iz priloženega izračuna, čeprav to v obrazložitvi prvostopenjske odločbe ni navedeno. Prav tako je bil komunalni prispevek pravilno odmerjen za ceste, javno razsvetljavo in javne površine, čeprav tožnik nima neposrednega priključka na javno pot in v primerni oddaljenosti nima možnosti uporabe javnih parkirišč, javnih zelenic in javnih igrišč. Navedeno namreč sodi v tako imenovano kolektivno komunalno opremo, katere uporabnik ni določljiv in se šteje, da je z določitvijo obračunskega območja za to vrsto komunalne opreme omogočena njena uporaba. Šteje se torej, da imajo stavbna zemljišča znotraj prvega obračunskega območja možnost uporabe te vrste (kolektivne) komunalne opreme. Niti Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka niti Odlok o programu opremljanja pa ne določata, v kakšni oddaljenosti mora biti konkretno stavbno zemljišče, da se šteje, da je omogočena uporaba te vrste komunalne opreme, zato je kot območje uporabe lahko določeno le celotno obračunsko območje. Pri tem tožnik v pritožbi ne pojasnjuje, kaj je po njegovem „primerna oddaljenost“. Tudi dejstvo, da tožnik nima neposrednega priključka na javno pot, ne vpliva na odmerjeni komunalni prispevek. Čeprav je dostop do njegove parcele zagotovljen preko nekategorizirane poti v zasebni lasti, pa je dostop do te zasebne poti zagotovljen po javni poti, preko katere je zagotovljen dostop do regionalne ceste ali do LZ ... (CE-PR). Komunalni prispevek CE-1 se torej plača za cestno omrežje na celotnem obračunskem območju in ne zgolj za cesto, preko katere ima tožnik neposreden dostop do svoje nepremičnine.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da toženka pri odmeri ni pravilno ugotovila dejanske opremljenosti „investitorjeve opreme“ in možnosti priključitve nanjo. Navaja, da sprejeti Odlok o opremljanju v obračunskem območju 1 upošteva kot zgrajeno vso primarno komunalno opremo, čeprav ta še ni zgrajena in ne omogoča vsem neposredno priključitev nanjo (plin, kanalizacija). Poleg tega je v navedenem odloku v prvem območju upoštevano, da je to opremljeno s sekundarnimi javnimi površinami, primarno in sekundarno javno razsvetljavo, z javnimi primarnimi in sekundarnimi cestami ter s površinami za ravnanje z odpadki. Upoštevana je tako že zgrajena kot še ne zgrajena primarna oz. sekundarna oprema. Nadalje poudarja, da toženka ni ugotovila, kako je opremljeno stavbno zemljišče parc. št. ... k.o. ... Meni, da ni pravilno stališče, da zadostuje že dejstvo, da leži zemljišče v določenem območju, ne glede na dejansko možnost uporabe same komunalne infrastrukture. Iz obračuna, ki ni sestavni del odločbe, izhaja, da naj bi imelo tožnikovo zemljišče primarno in sekundarno javno razsvetljavo, sekundarno cestno omrežje in javne površine, čeprav iz ugotovitve o opremljenosti konkretnega zemljišča to ne izhaja. Poleg tega upravi organ sam ugotavlja, da ima tožnik dostop po sosednjih zemljiščih, ki so v zasebni lasti, zato ni mogoče govoriti, da ima možnost uporabe lokalne ceste, kolesarske steze oz. javne poti. Če sta pločnik in kolesarska steza oddaljena od stavbnega zemljišča več, kot je to določeno, ni mogoče govoriti, da je zemljišče s tem opremljeno oz. da ima možnost uporabe te komunalne opreme. Osnova za odmero je opremljenost stavbnega zemljišča in ne opremljenost območja, v katerem zemljišče leži. Dejstvo, da je na prvem območju 308 svetlobnih teles javne razsvetljave, ni podlaga za presojo, da je tudi konkretno zemljišče opremljeno s primarno in sekundarno javno razsvetljavo. Enako velja tudi za javne površine glede na to, da je prvo območje tako veliko. Tožnik v zaključku poudarja, da bi moral upravni organ ugotoviti možnost dejanske uporabe javnih površin in javnega sekundarnega cestnega omrežja in njegovo oddaljenost od stavbnega zemljišča. Tožnik nima možnosti uporabe javnih parkirišč, javnih zelenic, javnih igrišč v primerni oddaljenosti. Zato meni, da je v skladu z 82. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) dolžan plačati komunalni prispevek glede na opremljenost stavbnega zemljišča in ne glede na opremljenost obračunskega območja v katerem leži. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno navedel, da je izračun komunalnega prispevka sestavni del odločbe. Zato zgolj dejstvo, da je ta izračun napravljen na posebnem listu, ne more imeti nikakršnega vpliva na to, da ga ne bi bilo mogoče šteti kot del obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožniku, ki le pavšalno zatrjuje nasprotno, zato ni mogoče pritrditi.

Sodišče nadalje ugotavlja, da tožba v celoti ponavlja pritožbene argumente, na katere je upravni organ druge stopnje odgovoril in s katerimi se sodišče v celoti strinja ter se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Ob tem še dodatno pojasnjuje: Po določbi 3. odstavka 79. člena ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji) se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po 1. odstavku 76. člena ZPNačrt pa je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe. Obračunska območja pa se določijo tako za obstoječo kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (2. odstavek istega člena).

Glede na navedene zakonske določbe se torej v obračunsko območje uvrsti tako komunalna oprema, ki se lahko uporablja le tako, da se stavbno zemljišče oz. objekt na njem nanjo priključi (npr. vodovod, kanalizacija, plinovod), kot tudi komunalna oprema, ki jo lahko zavezanec za plačilo komunalnega prispevka uporablja brez posebne izvedbe priključkov (npr. javno razsvetljavo, javne površine). Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katero je mogoče izvesti priključke in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka.

Ker ceste niso vrsta komunalne opreme, za uporabo katere bi bilo treba izvesti priključek za odjem, kot npr. pri vodovodu ali kanalizaciji, za odmero ni relevantno, ali javna pot (cesta) sega vse do tožnikovega zemljišča. Bistveno je, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju, in da jo torej lahko uporablja, čeprav do nje dostopa po zemljiščih v zasebni lasti. Enako velja tudi za javne površine in javno razsvetljavo – zadostuje, da se ta vrsta komunalne opreme nahaja v obračunskem območju, to je v istem območju, kot leži zavezančevo zemljišče. Kot rečeno, je v takem primeru možnost uporabe podlaga za presojo, da je zemljišče opremljeno s to vrsto komunalne opreme. Pri tem ne ZPNačrt ne podzakonski akti ne pogojujejo ugotovitve o možnosti uporabe posamezne vrste komunalne opreme z določeno oddaljenostjo od konkretnega stavbnega zemljišča. Po določbi 2. odstavka 10. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 80/07), na podlagi katere je bil sprejet tudi v tej zadevi uporabljeni Odlok o programu opremljanja, celo določa, da se za komunalno opremo s statusom grajenega javnega dobra (Odlok o programu opremljanja sem šteje občinske ceste, javna parkirišča in druge javne površine – 1. točka 4. člena) praviloma določi eno obračunsko območje za posamezno komunalno opremo na celotnem območju občine.

Glede na določbo 2. odstavka 76. člena ZPNačrt, po kateri se določi obračunska območja tudi za predvideno (še ne zgrajeno) komunalno opremo pod tam navedenimi pogoji, dejstvo, da sta v Odloku o programu opremljanja (Uradni list RS, št, 34/08) obravnavana tudi kanalizacija in plinovod, samo po sebi ni v nasprotju z zakonom. Bistveno je, da za to vrsto opreme tožniku komunalni prispevek ni bil odmerjen, kar je razvidno iz izračuna komunalnega prispevka.

Ker tožnikovo stališče, da je možnost uporabe posamezne vrste komunalne opreme odvisna od njene oddaljenosti od njegovega stavbnega zemljišča, ni pravilno, neutemeljeni pa so tudi ostali tožbeni ugovori, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).