Jedro

Zmotno je revizijsko pojmovanje prisilne narave določb 117. in naslednjih členov SZ, ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj.

Ti predpisi namreč niso onemogočali lastnikom, da bi prodali pod enakimi pogoji stanovanja, ki jih niso zasedali imetniki stanovanjske pravice ali uporabniki, stanovalcem, ki statusa imetnika stanovanjske pravice niso imeli. V tem primeru je bila pravno odločilnega pomena toženkina enostranska izjava volje, da ima tožnik pravico do odkupa spornega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ, ki zato predstavlja pravno podlago za sklenitev prodajne pogodbe po določbah 117. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje Ljubljani za ceno 698.213,30 SIT, ki jo mora tožnik plačati v 60 dneh po sklenitvi pogodbe. Toženka je bila obsojena tudi na plačilo tožnikovih stroškov postopka na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja toženka revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ali pa se s spremenjeno sodbo tožbeni zahtevek zavrne. Ne glede na dokazno oceno toženkinega potrdila z dne 22.1.1993, s katero se toženka ne strinja, je po njenih revizijskih izvajanjih izpodbijana sodba materialnopravno zmotna, ker tožnik po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona ni imel pravice do nakupa spornega stanovanja. Glede na prisilno naravo določb Stanovanjskega zakona, lastniki stanovanj ne morejo prodati stanovanj po določilu 117. člena SZ, če niso izpolnjeni pogoji. Kršitev postopka pa je podana, ker je izpodbijana sodba nejasna o odločilnem dejstvu, ki ga na eni strani predstavlja ugotovitev, da je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na drug način, na drugi strani pa stališče, da neposredna podlaga za pravico do odkupa ni imetništvo stanovanjske pravice. Ker se je tožnik vselil v sporno stanovanje na podlagi nezakonite odločbe bivše JLA, ni bil imetnik stanovanjske pravice, potrdilo z dne 22.1.1993 pa ni mogoče tolmačiti tako, kot to izhaja iz sodbe.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da naj se zavrne kot neutemeljena (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da se je tožnik vselil v sporno stanovanje na podlagi odločbe garnizijske komande bivše JLA z dne 24.9.1991. Ocenili sta, da je bila navedena odločba nezakonita in da tožnik ni mogel pridobiti stanovanjske pravice na navedenem stanovanju. Za odločilno pa sta ocenili okolnost, da je toženka na zahtevo tožnika 22.1.1993 izdala potrdilo, v katerem je navedeno, da je tožnik v skladu z določbami Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj upravičen do odkupa spornega stanovanja. Tako toženkino izjavo sta ocenili za enostransko izjavo volje, ki jo zavezuje, ker toženka "ni ne trdila in tudi ne dokazala svoje morebitne pravno upoštevne zmote". Glede na navedeno in ker je toženka pred izdajo omenjenega potrdila umaknila zoper tožnika vloženo tožbo zaradi izpraznitve spornega stanovanja, sta zaključili, da je toženka priznavala tožniku pravico do odkupa stanovanja pod pogoji stanovanjskega zakona ter sta zato ugodili tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da mu mora prodati stanovanje po določbah 117. člena SZ.

Po presoji revizijskega sodišča sodišči nižjih stopenj nista zagrešili v reviziji uveljavljenih kršitev in tudi ne uradoma upoštevnih (iz 386. člena ZPP). V zvezi z očitkom o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je potrebno povedati, da je treba razloge, ki se nanašajo na presojo določenih okolnosti, upoštevati v celoti kot so zapisani (v tem primeru v predzadnjem odstavku na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje). Iz razlogov, ki so po revizijskih izvajanjih nejasni, izhaja, "da je toženka s potrdilom z dne 22.1.1993 priznala tožniku pravico do odkupa spornega stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona (SZ), ne glede na to, da sicer ni bil formalni imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju na dan uveljavitve tega zakona. Ker tako v konkretnem primeru neposredna podlaga za pravico do odkupa tudi ni tak tožnikov status, tudi ni v pritožbi zatrjevanega nasprotja ....". Iz navedenega povzetka jasno izhaja, da sta sodišči nižjih stopenj oprli odločitev na toženkino izjavo o priznavanju tožniku pravice do odkupa stanovanja po določbah SZ, čeprav ni imel statusa imetnika stanovanjske pravice. Tožnikov status in razlogi v zvezi s tem zato niso predstavljali odločilnih okoliščin za odločitev (kar pa je pogoj, da sploh lahko pride do pravno relevantnih nasprotij ali nejasnosti), sicer pa v reviziji zatrjevanega nasprotja po ugotovitvah revizijskega sodišča ni.

Revizijsko sodišče prav tako ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zmotno je revizijsko pojmovanje prisilne narave določb 117. in naslednjih členov SZ, ki se nanašajo na privatizacijo stanovanj.

Prisilnost teh določb je bila predvsem v tem, da so lastniki stanovanj iz 111. do 114. člena SZ morali prodati stanovanje, če so to zahtevali imetniki stanovanjske pravice v njih ali pa z njihovo privolitvijo njihovi družinski člani, in v tem, da stanovanj niso smeli prodati pod manj ugodnimi pogoji za kupce kot je določal SZ. Ti predpisi pa niso onemogočali lastnikom, da bi prodali pod enakimi pogoji stanovanja, ki jih niso zasedali imetniki stanovanjske pravice ali uporabniki, stanovalcem, ki statusa imetnika stanovanjske pravice niso imeli. V tem primeru je bila pravno odločilnega pomena toženkina izjava, da ima tožnik pravico do odkupa spornega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ. Sodišči nižjih stopenj sta toženkino listino z dne 22.1.1993 pravilno ocenili za njeno enostransko izjavo volje in presodili, da toženko njena izjava obvezuje, ker je veljavna glede na to, da njene veljavnosti ni izpodbijala. Zato predstavlja pravno podlago za sklenitev prodajne pogodbe po določbah 117. člena SZ. Morebitne drugačne neizkoriščene pravne možnosti, ki jih je toženka imela, pa niso v tem sporu pomembne. Ker je toženka pravno obvezujoče priznala tožniku pravico do odkupa spornega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ, pogoji prodaje po teh določbah pa v tem v primeru niso sporni, sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodili. Zato ni podan v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, je revizijsko sodišče moralo toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).