Jedro

Dolžnik v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi lahko kljub preteku ugovornega roka še vedno uveljavlja ugovor po 51. čl. ZIP, čeprav tega ni storil v ugovoru in je tak ugovor šteti kot dopustno novoto v smislu 352. čl. ZPP v zv. s čl. 14 ZIP. V pritožbi lahko dolžnik tudi še vedno oporeka, čeprav tega ni storil v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je sodišče odločalo preko zahtevka in mora sodišče druge stopnje to upoštevati glede na 3. odst. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 14 ZIP.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dolžnik mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi za izterjavo zapadle preživnine v znesku 838.870,00 SIT za čas od 1.9.1996 do 31.7.1997 in za zavarovanje zahtevka 30.000,00 SIT preživnine za čas od 1.8.1997 do 31.8.1997. Ugotovilo je, da niso podani razlogi po 50. členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki bi preprečevali izvršbo. S tem sklepom je zavrglo tudi ugovor dolžnikovega dolžnika, vendar je sklep v tem delu že pravnomočen.

Proti zavrnitvi ugovora proti sklepu o izvršbi se je dolžnik pritožil. Izpodbija ga iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 14. členom ZIP. V pritožbi navaja, da sodišče ni vezano le na izvršilni naslov, ampak tudi na zahtevo upnika. Upnica je zahtevala le izterjavo glavnice 508.870,00 SIT s pripadki, sodišče prve stopnje pa je dovolilo izvršbo za glavnico 838.870,00 SIT s pripadki in s tem priznalo upnici več kot je ta zahtevala. Zatrjuje tudi, da je podan razlog za ugovor po 8. točki 50. člena ZIP, saj preživnino pravočasno plačuje kot je razvino iz položnic, ki jih k pritožbi prilaga. Ker gre za sporna dejstva, meni, da bi moralo sodišče pred odločitvijo o ugovoru razpisati narok. Ker tega ni storilo, so ostala sporna dejstva nerazjasnjena, zato predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o dovolitvi izvršbe razveljavi, upniku pa naloži povrnitev stroškov ugovornega in pritožbenega postopka, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Na pritožbo je odgovorila upnica. Poudarja, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen, saj znaša dolg z glavnico in obrestmi 838.870,00 SIT, zato ni odločeno preko zahtevka, za katerega ima pravnomočen izvršilni naslov. Dolžnik ne poravnava valorizirane preživnine in s to pritožbo hoče le zavlačevati postopek, kar pa ogroža mladoletno upnico.

Pritožba je utemeljena.

V ugovoru, ki ga je zoper sklep o izvršbi vložil dolžnik le-ta navaja zgolj to, da zahtevanega zneska ne more plačati, ker prejema le 60.000,00 SIT OD, odplačuje pa po 49.566,00 SIT kredita, tako da ga mora preživljati žena. Glede na tako vsebino ugovora je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da niso podani razlogi po 50. členu ZIP, ki bi preprečevali izvršbo. Ker pa dolžnik v pravočasni pritožbi zatrjuje, da preživnino pravočasno plačuje in tej svoji trditvi prilaga tudi dokaze, s čimer uveljavlja ugovorni razlog po 8. točki 50. člena ZIP, in ker gre za ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev ter je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo več mogoče navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, in se ta ugovor lahko vloži vse do konca izvršilnega postopka (51. člen ZIP), pa je to ugovor po izteku roka, ki ga je šteti kot dopustno novoto v smislu 352. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP. Novo zatrjevano dejstvo kaže na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s čemer postane vprašljiva tudi pravilnost uporabe materialnega prava. Pritožbi dolžnika je pritožbeno sodišče zato ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je glede zavrnitve ugovora dolžnika, razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njegovem ugovoru znova odloči. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku da je sodišče prve stopnje tudi kršilo določbe postopka, ko je priznalo upnici višjo glavnico, kot jo je zahtevala, in s tem odločilo ultra petitum. Ker mora sodišče druge stopnje paziti na prekoračitev tožbenega zahtevka, kadar stranka to zahteva (3. odstavek 365. člena ZIP v zvezi s 14. členom ZIP), je bilo izpodbijani sklep tudi iz tega razloga potrebno razveljaviti (372. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP), pri čemer pa pritožbeno sodišče izrecno opozarja na določbo 2. člena ZIP, ki uveljavlja načelo dispozitivnosti izvršilnega postopka, kjer je odločilna le volja strank, zato lahko prizna upniku le tisto, kar ta uveljavlja, ne pa več ali kaj drugega. Zato tudi sodišče samo ni smelo spreminjati zahtevka za zavarovanje preživninske terjatve v zahtevek za že zapadlo glavnico.

Dolžnik bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Po določbi 6. odstavka 32. člena ZIP mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti le tiste izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. V konkretnem primeru upnica ni prav z ničemer neutemeljeno povzročila dolžnikovih pritožbenih stroškov.