Jedro

Ni mogoče hkrati in z enako obrazložitvijo predlagati razveljavitve potrdila o izvršljivosti in vrnitve v prejšnje stanje. Navedena instituta se namreč med seboj izključujeta. Ker dolžnik v tej zadevi trdi, da mu sklep o izvršbi sploh ni bil vročen, ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje, saj bi to lahko storil le, če bi trdil, da je iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev ugovora (1. odst. 116. člena ZPP), pri čemer se seveda predpostavlja, da mu je bil sklep o izvršbi vročen.

Kako naj se izvede postopek za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, v 3. odst. 42. člena ZIZ ni določeno, glede na njegovo pravno naravo pa je po mnenju sodišča druge stopnje zanj treba smiselno uporabiti določbe ZPP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje, še zlasti če razveljavitev potrdila predlaga ena od strank (dolžnik). V poštev pride zlasti 2. odst. 120. člena ZPP, ki pravi, da sodišče na predlog razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev (smiselno:razveljavitev) predlaga iz očitno neupravičenega razloga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v 1. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, - da se (dolžnikov) predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti zavrne (1. točka izreka), - da se (dolžnikov) predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne (2. točka izreka), - da se (dolžnikov) ugovor zoper sklep o izvršbi zavrže kot prepozen (3. točka izreka), - da se (dolžnikov) predlog za odlog izvršbe zavrne.

Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, je da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da ni mogoče hkrati in z enako obrazložitvijo predlagati razveljavitve potrdila o izvršljivosti in vrnitve v prejšnje stanje. Navedena instituta se namreč med seboj izključujeta. Ker dolžnik v tej zadevi trdi, da mu sklep o izvršbi sploh ni bil vročen, ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje, saj bi to lahko storil le, če bi trdil, da je iz upravičenega vzroka zamudil rok za vložitev ugovora (1. odst. 116. člena ZPP), pri čemer se seveda predpostavlja, da mu je bil sklep o izvršbi vročen. To pomeni, da je dolžnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil iz razloga, ki to ne more biti. Ker je zato odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa pravilna ne glede na to, kako je obrazložena, je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Enako velja tudi za odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor zavrže. Iz doslej povedanega izhaja, da bi dolžnik ugovor lahko vložil šele potem, ko bi mu bil sklep o izvršbi vročen (v osmih dneh po vročitvi). Ker dolžnik sam navaja, da mu sklep o izvršbi ni bil vročen, je torej njegov ugovor preuranjen in s tem nedovoljen. Nedovoljen ugovor pa je treba zavreči (3. odst. 58. člena ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep v 3. točki izreka potrdilo.

Dolžnikova trditev, da mu sklep o izvršbi ni bil vročen, pa je bila ustrezna podlaga za obravnavanje predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti (dajatvenega dela sklepa o izvršbi). Odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne tudi ta predlog, pa je zaradi bistvene kršitve določb postopka nezakonita. Kako naj se izvede postopek za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, v 3. odst. 42. člena ZIZ ni določeno, glede na njegovo pravno naravo pa je po mnenju sodišča druge stopnje zanj treba smiselno uporabiti določbe ZPP, ki urejajo vrnitev v prejšnje stanje, še zlasti če razveljavitev potrdila predlaga ena od strank (dolžnik). V poštev pride zlasti 2. odst. 120. člena ZPP, ki pravi, da sodišče na predlog razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev (smiselno: razveljavitev) predlaga iz očitno neupravičenega razloga.

Iz dolžnikovega predloga je razvidno, da se ni skliceval na nobena splošno znana dejstva, v predlogu navedenih razlogov pa tudi ni mogoče šteti za očitno neutemeljene. Zato bi moralo sodišče prve stopnje na dolžnikov predlog razpisati narok in na njem dolžniku omogočiti, da svoj predlog po potrebi še dodatno utemelji in za svoje navedbe predlaga (še druge) dokaze. Ker ni ravnalo tako, je dolžniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Gre za pritožbeni razlog, na katerega mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo tako, da je izpodbijani sklep v 1. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po opravljenem naroku še enkrat odločiti o dolžnikovem predlogu za razveljavitev potrdila o izvršiljivosti. Če mu bo ugodilo, naj dolžniku hkrati s sklepom o takšni odločitvi vroči tudi sklep o izvršbi. Če pa bo predlog zavrnilo, naj nadaljuje izvršilni postopek v skladu z 2. točko izreka sklepa o izvršbi.

Dolžnik se pritožuje tudi zoper odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžnik vlogo z dne 5.2.2004 sicer res poimenoval tudi kot predlog za odlog izvršbe, vendar pa za takšen predlog ni navedel nobenih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o razlogih iz 71. člena ZIZ. Predlog je bil torej nesklepčen, zato je odločitev sodišča prve stopnje o njegovi zavrnitvi že zaradi tega pravilna. Da je bila z dolžnikovimi navedbami izkazana tudi znatna škoda (kar niti ni zadosten razlog za odlog izvršbe - glej 1. odst. 71. člena ZIZ), pa dolžnik zatrjuje šele v pritožbi. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrnilo in v 4. točki izreka potrdilo izpodbijani sklep.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.