Jedro

Navodilo se lahko uporabi le kot tehnični pripomoček za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ko sta pravni status premoženja in njegovo dejansko stanje ob podržavljenju že ugotovljena in se na tej podlagi, ob uporabi za posamezno tako ugotovljeno vrsto in stanje premoženja določenih meril, oceni oziroma izračuna vrednost podržavljenega premoženja. Ne more pa se, tako kot to zmotno zatrjujeta tožnici, na podlagi posameznih meril, v konkretnem primeru iz 11. člena Navodil, kot samostojna pravna podlaga določiti drugačno pravno in statusno vrsto podržavljenih zemljišč, kot je bila ta določena po zemljiškoknjižnih podatkih oziroma z akti o podržavljenju ali z drugimi akti in predpisi iz časa podržavljenja, kot jih je v dosedanjem poteku denacionalizacije opredelila sodna praksa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 3.3.2007, s katero je ta zavrnila njuno pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Logatec z dne 9.12.2002. S to dopolnilno odločbo je organ prve stopnje med drugim odločil, da pripada upravičenki B.B. odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v skupni vrednosti 34.039,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila za podržavljenja kmetijska zemljišča, navedena v 1. točki te dopolnilne odločbe. Višina odškodnine je bila določena na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok), ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1, 56/92 - odl . US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl, 11/01 - odl. US in 54-1/02 - odl. US), ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pri povzemanju odločb organa prve stopnje in tožene stranke navaja, da sta v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje tožnici uveljavljali, da bi bilo treba predmetna zemljišča vrednotiti kot komunalno opremljena stavbna zemljišča, saj so bila že ob podržavljenju ob javnih poteh, poleg tega pa sta bila neposredno v bližini zemljišč vodovod in elektrika. Zemljišča so bila nedvomno podržavljenja za namen gradnje, čeprav ob podržavljenju ni bilo konkretnega urbanističnega načrta, saj so postala v nekaj letih tudi zazidana in zato ni nobenega razloga, da se zemljišče ne bi moglo ceniti v smislu Navodila o merilih za ocenjevanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju Navodilo). Da gre za stavbna zemljišča je ocenil tudi sodno zapriseženi izvedenec. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-42/93- 15 z dne 15. 12. 1994 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1113/2000 z dne 13. 6. 2001, iz katerih izhaja, da so bila kmetijska zemljišča oziroma gozdna zemljišča ne glede na pravno podlago podržavljenja nacionalizirana kot kmetijska zemljišča oziroma gozdna zemljišča, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bila podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena, četudi je bila njihova namembnost kasneje spremenjena. Iz listin v spisih pa je razvidno, da so bila predmetna zemljišča v času podržavljenja kmetijska zemljišča, ob podržavljenju pa niso ležala na območju, ki bi bilo opredeljeno kot mesto oziroma mestnega značaja, zato jih ni mogoče ob podržavljenju opredeliti kot zazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča v smislu Navodila, zato je pravilno določena višina odškodnine na podlagi Odloka.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje razsodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena in dodaja, da se po 44. členu ZDen vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja, kar pomeni takratno dejansko in pravno stanje premoženja. Ker ZDen ne določa, katera zemljišča so bila podržavljena kot kmetijska in katera kot stavbna zemljišča, upravno sodna praksa šteje kot stavbna zemljišča, poleg zazidanih zemljišč, še tista zemljišča, na katerih je bila glede na takratno stopnjo urbanizacije možna določena vrsta gradnje, to pa so zemljišča, ki so bila po takratnih planih stanovanjske in komunalne graditve že opredeljena kot gradbena, in zemljišča, katerih sprememba namembnosti iz kmetijskih zemljišč v stavbna je bila vsebovana v predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena. Ostala zemljišča, ki so se ob podržavljenju uporabljala v kmetijske namene, se v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot kmetijska zemljišča. Če se je namembnost ob podržavljenju kmetijskih zemljišč po podržavljenju spremenila, ker so bila uporabljena za gradnjo, se takšna poznejša sprememba v denacionalizacijskem postopku ne more upoštevati in se takšno zemljišče zato ne more vrednotiti kot stavbno zemljišče. Opredelitev podržavljenega zemljišča kot zazidanega oziroma nezazidanega stavbnega zemljišča ali kot kmetijskega zemljišča je pravno vprašanje, do katerega se mora opredeliti upravni organ, zato ta o pravnem statusu podržavljenih zemljišč ni vezan na mnenje izvedenca, katerega naloga je, da po pravilih stroke izračuna njihovo vrednost. Izpolnjevanje pogojev komunalne opremljenosti pa upravni organ preverja le, če ugotovi, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju stavbno zemljišče. V zvezi s sicer pravilno navedbo tožnic, da v Sloveniji odločitve Vrhovnega sodišča niso pravni vir, pa sodišče prve stopnje pojasnjuje, da se je tožena stranka sklicevala na stališči iz odločbe Vrhovnega sodišča in odločbe Ustavnega sodišča le v podkrepitev svojih argumentov, ki jih je sicer pravilno navedla, potrjuje pa jih tudi ustaljena upravno sodna praksa.

Pritožnici v pritožbi ponovno navajata razloge, ki sta jih uveljavljali že v tožbi zoper odločbo tožene strank, in menita, da je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ker temelji na napačnem pravnem stališču glede uporabe ZDen in Navodila. Menita, da upravno sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nima podlage v ZDen niti v Navodilu. Pritožnici tudi navajata, da je Ustavno sodišče RS v obrazložitvi svoje odločbe z dne št. U I 42/93-15 z dne 15.12.1994, s katero je presojalo ustavnost in zakonitost Odloka, sprejelo stališča Vlade RS, ki jih je ta navedla v svojem mnenju k pobudi za oceno ustavnosti tega odloka in ga tudi citirata ter iz tega citata sklepata, da se je zakonodajalec zavedal, da je treba za zemljišča, ki so bila po katastru sicer opredeljena kot kmetijska zemljišča, zaradi svoje lege, funkcionalnosti ter komunalne opremljenosti pa so bila stavbna zemljišča, določiti posebne kriterije za vrednotenje oziroma jih izvzeti iz Odloka. Ponovno poudarjata, da je treba, ne glede na temelj podržavljenja, za zemljišča ugotoviti, ali so bila ob podržavljenju komunalno opremljena oziroma so se dala komunalno opremiti z minimalnimi stroški z upoštevanjem kriterijev iz 11. člena Navodila, ki je veljaven pozitiven predpis. Niti ZDen v 44. členu niti Navodilo pa ne določata, da se lahko za stavbna zemljišča štejejo tista, ki so bila v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo oziroma, da jim je status določil že sam predpis o podržavljenju. Dejstvo, da so bila zemljišča po katastru opredeljena kot kmetijska, pa ne zadošča za pravno relevantno ugotovitev o statusu zemljišča. Tožnici tudi v pritožbi kronološko navajata zakonsko prostorsko urejanje do leta 1958 in s tem utemeljujeta, da v letu 1946 niso obstajali urbanistični dokumenti oziroma načrti stanovanjske in komunalne gradnje, zato se kot pogoj za določanje statusa zemljišča tudi ne morejo upoštevati. Ker pa tudi odločba, izdana na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ni spreminjala namembnosti zemljišča, ostaja kot podlaga za določanje statusa stavbnih zemljišč le izpolnjevanje pogojev, ki jih določa Navodilo in se nanašajo na lego zemljišč ter stopnjo njihove komunalne opremljenosti v času podržavljanja. Po mnenju pritožnic predstavlja določanje statusa zemljišč mimo določb Navodila odločanje brez zakonite pravne podlage. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijana sodba v celoti zakonita in pravilna ter je v skladu z dolgoletno ustaljeno sodno prakso v zvezi z vrednotenjem podržavljenih kmetijskih zemljišč. Zato tudi povsem sprejema razloge, ki so jih za svoje odločitve navedli tako oba organa kot sodišče prve stopnje, in se strinja, da je treba predmetna zemljišča vrednotiti v konkretnem primeru kot kmetijska zemljišča v skladu z Odlokom in ne v skladu z Navodilom, tako kot to zatrjujeta tožnici. Različni pravni status zemljišč ima različne pravne posledice, tako tudi v primeru denacionalizacije, pri kateri se zato za posamezno vrsto podržavljenih zemljišč uporabljajo različni predpisi za določitev njihove vrednosti ob podržavljenju, in sicer za podržavljena kmetijska zemljišča Odlok, za podržavljena stavbna in druga zemljišča pa Navodilo, ki tudi sicer v 9. členu za kmetijska zemljišča in nasade izrecno napotuje na Odlok. Ne glede na to, da niti ZDen niti Navodilo oziroma drugi podzakonski predpisi, izdani na podlagi ZDen, ne določajo oziroma opredeljujejo statusa podržavljenih zemljišč, pa lahko to pravno vprašanje razrešuje le sodna praksa, ne more pa te pravne praznine zapolniti Navodilo, ki je le tehnični predpis, ki le določa merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja, ne pa tudi meril oziroma kriterijev za določitev pravnega statusa podržavljenih nepremičnin. Navodilo se tako lahko uporabi le kot tehnični pripomoček za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ko sta pravni status premoženja in njegovo dejansko stanje ob podržavljenju že ugotovljena, in se na tej podlagi, ob uporabi za posamezno tako ugotovljeno vrsto in stanje premoženja določenih meril, oceni oziroma izračuna vrednost podržavljenega premoženja. Ne more pa se, tako kot to zmotno zatrjujeta tožnici, na podlagi posameznih meril, v konkretnem primeru iz 11. člena Navodil, kot samostojna pravna podlaga določiti drugačno pravno in statusno vrsto podržavljenih zemljišč, kot je bila ta določena po zemljiškoknjižnih podatkih oziroma z akti o podržavljenju ali z drugimi akti in predpisi iz časa podržavljenja, kot jih je v dosedanjem poteku denacionalizacije opredelila sodna praksa. Tak status Navodilu kot le tehničnega predpisa, ki lahko določa le tehnična merila za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja, je po mnenju pritožbenega sodišča tudi določen z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-1 82/92 (Uradni list RS, št. 65/93), s katero je črtalo ravno prvi in drugi odstavek 11. člena Navodila, ki sta vsebovala tudi kriterije oziroma pravne domneve za opredelitve statusa stavbnih zemljišč. Tega ne spreminja niti sklicevanje tožnic na mnenje Vlade Republike Slovenije, ki naj bi ga po njunem mnenju povsem sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije, saj v pritožbi navedeni citati ne dajejo nobene podlage za drugačno sodno prakso, kot se je že izoblikovala do tovrstnih vprašanj vrednotenja podržavljenih kmetijskih zemljišč. Četudi je pritrditi tožničinim navedbam, da v povojnem obdobju ni bilo prostorskih aktov, ki bi opredeljevali namembnost posameznih zemljišč, pa je treba tudi ugotoviti, da tožnici nista predložili ali navedli nikakršnega drugega akta, listine oziroma drugega dokaza, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti, da gre v konkretnem primeru za podržavljenje stavbnih zemljišč, ki bi jih bilo treba vrednotiti po Navodilu, in ne kot kmetijska v skladu z Odlokom. Zato bi bilo mogoče konkretna zemljišča, podržavljena kot kmetijska zemljišča na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki ob podržavljenju tudi niso ležala v ožjem gradbenem okolišu mesta in naselja mestnega značaja, statusno opredeliti in na tej podlagi ovrednotiti kot stavbna zemljišča le, če bi bila že pred oziroma ob podržavljenju s konkretnim aktom predvidena za gradnjo.

Ker je tako pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podana zatrjevana kršitev zmotne uporabe materialnega prava, prav tako pa niso podane bistvene kršitve postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.