Jedro

Določeno stanje zasvojenosti, kot posledica delavčevega uživanja alkohola na delovnem mestu in izven njega, je lahko razlog, da disciplinski organ pogojno odloži izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in delavcu naloži, da nastopi zdravljenje odvisnosti. Vendar je ta odločitev v prosti presoji delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke z dne 10.8.1994 in 19.8.1994, na podlagi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja; zavrnilo zahtevek, da tožniku dne 20.8.1994 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, kot tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. tč., 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. SFRJ, št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je kronično nagnjen k uživanju alkoholnih pijač, kar se v disciplinskem postopku in v postopku pri sodišču ni ugotavljalo. Navedeno je bilo toženi stranki znano, vendar mu ni zagotovila ustrezno pomoč in zdravljenje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik dne 22.7.1994 vinjen, s čimer je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 13. tč. 43. čl. Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti tožene stranke. Sodišče se je po obširno izvedenem dokaznem postopku prepričalo, da so pristojni delavci tožene stranke pravilno ugotovili tožnikovo vinjenost na delovnem mestu. Ker je bila obravnavana kršitev delovnih obveznosti storjena v preizkusni dobi, je disciplinska komisija na podlagi določila 2. odst. 70. čl. Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti preklicala predhodno pravnomočno izrečeni pogojni ukrep in tožniku izrekla ukrep prenehanje delovnega razmerja.

Po določilu 2. odst. 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90-71/93) se pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa prekliče, če delavec v preizkusni dobi stori novo kršitev delovne obveznosti. Zadostuje že to, da delavec v preizkusni dobi stori hujšo kršitev delovne obveznosti, ki je kot takšna določena v zakonu, kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu. Določeno stanje zasvojenosti, kot posledica delavčevega uživanja alkohola na delovnem mestu in izven njega, je lahko razlog, da disciplinski organi pogojno odložijo izvršitev disciplinskega ukrepa in hkrati delavcu naložijo, da nastopi zdravljenje zasvojenosti. Vendar je v tej zvezi odločitev v prostovoljni presoji vsakega delodajalca in takšen ukrep nima tolikšnega obveznega pomena, kot je to določeno v kazenskem pravu.

Delodajalec je dolžan skrbeti za varnost pri delu in posebej zagotoviti varne pogoje pri opravilih s stroji, pri katerih je vsekakor delo vinjenega delavca nevarno. Zato zgolj dejstvo, da je tožnik zasvojen z alkoholom, ne da bi tudi kaj sam napravil za izboljšanje takšnega stanja, ne more predstavljati takšnega razloga, ki bi narekoval na odvrnitev od odgovornosti za storjeno kršitev delovnih obveznosti. Iz teh razlogov pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).