Jedro

Tožnica je vedela oz. je morala vedeti, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, saj se je prijavila na zavod za zaposlovanje, kamor se delavec prijavi kot iskalec zaposlitve le, če mu delovno razmerje preneha (zakonito ali nezakonito). Ker je najkasneje ob prijavi na zavod za zaposlovanje tudi ugotovila, da je bila odjavljena iz obveznega zavarovanja, bi morala v roku 30 dni od tedaj vložiti tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Tožba, vložena po izteku tega roka, ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe (2. odstavek) in sklep.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od julija do septembra 2008 obračunati in plačati od posameznih mesečnih bruto zneskov plač predpisane prispevke in davke, obračunane neto zneske pa izplačati tožnici od skupaj 1.352,11 EUR bruto, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I./1. odstavek). Tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 2/3 plače za mesec september 2008 ter plačila plač za mesece oktober, november in december 2008 z obrestmi je sodišče zavrnilo (I./2. odstavek). Sodišče je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do 31. 12. 2008 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 10. 9. 2008 do 31. 12. 2008 (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper 2. odstavek izreka sodbe ter zoper sklep s katerem je bila tožba v delu obstoja delovnega razmerja zavržena. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu in sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V zvezi z zavrženjem dela tožbe, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za čas do 31. 12. 2008 ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 10. 9. 2008 do 31. 12. 2008 meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je izhajalo iz zmotnega stališča, da je tožba vložena zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi (tako je tudi označilo predmet spora), čeprav je tožnica sporno zadevo označila „zaradi obstoja delovnega razmerja ter plače“, posledično pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz tožbenih navedb izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas in je veljala do 31. 12. 2008, tožnica pa je navedla, da jo je tožena stranka dne 10. 9. 2008 odjavila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, s čemer ji je očitno nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar v nadaljevanju postopka tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) ni predložila odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila nikoli odpovedana. ZDR v 1. odstavku 86. člena predpisuje obvezno pisno obliko odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da vsakršna odpoved, ki ni podana v tej obliki, ni upoštevna. Pogodba o zaposlitvi ji tudi ni prenehala na kakšnega izmed drugih načinov, ki jih opredeljuje 75. člen ZDR. V tem delu je sodišče tudi bistveno kršilo določbe ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, torej o načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V posledici navedenega je sodišče zmotno uporabilo določila 204. člena ZDR, saj je pravočasnost tožbe presojalo po določilih 3. odstavka 204. člena ZDR, ki sicer predvideva sodno varstvo v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je uveljavljala sodno varstvo zato, kar tožena stranka ni izpolnjevala obveznosti iz še vedno veljavne pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa je uveljavljala tudi izplačilo plače, ki je čista denarna terjatev, in bi lahko vložila tožbo celo v okviru petletnega zastaralnega roka. Zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugoditi.

Pritožba zoper izpodbijani del zamudne sodbe in zoper sklep ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča v izpodbijanem delu in sklep v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Upoštevalo je tudi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe in sklepa, prav tako pa razlogi ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe in sklepa.

Iz obrazložitve zamudne sodbe glede zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za čas od 10. 9. 2008 do 31. 12. 2008 ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnice, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je tožnica uveljavljala postopek po določilih 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR in zato ni zamudila roka za vložitev tožbe. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo potrebno v konkretnem primeru upoštevati določila 3. odstavka 204. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 - ZDR), ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz predložene listinske dokumentacije (priloga A4) dejansko izhaja, da je pooblaščenec tožnice - odvetnik na toženo stranko z dopisom z dne 8. 12. 2008 (datum na dopisu) naslovil dopis, iz katerega nedvomno izhaja, da je tožnica najkasneje ob prijavi na zavod za zaposlovanje ugotovila, da je bila z dnem 10. 9. 2008 odjavljena iz obveznega zavarovanja, ker ji je tožena stranka z navedenim dnem zaključila delovno razmerje. Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pomeni, da je odvetnik kot prava vešča stranka vedel ali moral vedeti, da je tožnici že prenehalo delovno razmerje, kar je tudi navedeno v dopisu in sicer že z dnem 10. 9. 2008, prav tako pa je oceniti, da je tudi tožnica vedela ali morala vedeti, da ji je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki, saj se je prijavila na zavod za zaposlovanje, kamor pa se lahko delavec lahko prijavi kot iskalec zaposlitve le v primeru, da mu je delovno razmerje prenehalo, pri čemer ni pomembno, ali mu je delovno razmerje prenehalo zakonito ali nezakonito. Tako bi morala tožnica vložiti tožbo na sodišče v 30 dneh od dne 8. 12. 2008 in ker jo je vložila dne 14. 1. 2009 s priporočeno poštno pošiljko, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo v delu glede obstoja delovnega razmerja. Tako je tudi nepomembno pritožbeno navajanje kršitve določil 75. člena ZDR, ki sicer določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter tudi navedba, da 1. odstavek 86. člena ZDR predpisuje obvezno pisno obliko odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno bi moralo sodišče upoštevati le v primeru, v kolikor bi vsebinsko odločalo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Strinjati se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača le, v kolikor je v delovnem razmerju. Tako je sodišče tožnici pravilno priznalo za september tretjino plače, saj je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 10. 9. 2008, za kasnejše mesece in sicer za mesec oktober, november in december pa je sodišče pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo in tako je tudi neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče ob navedenem upoštevati, da gre za denarni zahtevek, pri čemer bi tožnica lahko uveljavljala plačilo plače v okviru petletnega zastaralnega roka. Pomembno za navedeno odločitev je, da tožnici plača ne pripada za čas, ko ni bila več pri toženi stranki v delovnem razmerju.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper izpodbijani del zamudne sodbe in sklep zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.