Up-322/96

8.4.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. S., ki ga zastopa I. I., odvetnik v C. na seji senata dne 8. aprila 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba M. S. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 220/96 z dne 17.10.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. I Kpd 277/96 z dne 15.10.1996 in zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 245/96 z dne 22.11.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. Ks 267/96 z dne 15.11.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je dne 20.11.1996 vložil po svojem pooblaščencu odvetniku I. I. ustavno pritožbo zoper odločitvi Višjega sodišča (Kp 220/96 in Kp 245/96), s katerima sta bili kot neutemeljeni zavrnjeni pritožbi zoper sklep dežurnega preiskovalnega sodnika - sodnika za mladoletnike o odreditvi pripora zoper mladoletnega pritožnika iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (I Kpd 277/96) in zoper sklep senata istega sodišča o podaljšanju odrejenega pripora iz istega pripornega razloga za en mesec (Ks 267/96).

2.V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in kršitev točke č) prvega odstavka 5. člena EKČP. V nasprotju s pravico iz 25. člena Ustave naj bi se zoper izpodbijane odločbe ne bilo mogoče učinkovito pritožiti, ker iz njih niso razvidne konkretne okoliščine, ki bi kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti in ker iz njih ne izhaja, v čem naj bi bile podane izjemne okoliščine za pripor mladoletnika in zakaj in iz katerih razlogov ne bi bili uspešni in učinkoviti milejši ukrepi, ki jih pozna ZKP. Točka č) prvega odstvka 5. člena EKČP pa naj bi glede mladoletnikov posebej določala, da jih je mogoče pripreti le, kolikor bi obstajal priporni razlog begosumnosti. Ustavnemu sodišču predlaga, da zaradi kršitve EKČP pritožnika nemudoma izpusti na prostost.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Celju št. Kpr 158/96.

4.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb in kazenskega spisa Ustavno sodišče ugotavlja, da sodišče pri odreditvi in podaljšanju pripora zoper pritožnika ravnalo v skladu z ustavnimi določbami in določbami ZKP, in da zato zatrjevane kršitve pritožnikovih ustavnih pravic očitno niso podane.

5.Po oceni Ustavnega sodišča je sodišče pri odločanju v skladu s stališči, ki jih je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. U-I- 18/93, presodilo in obrazložilo vse ustavne in zakonske pogoje, ki predstavljajo podlago za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Tako je ugotovilo in obrazložilo tiste konkretne okoliščine na strani pritožnika, zaradi katerih je mogoče razumno sklepati na obstoj realne nevarnosti, da bi na prostosti kazniva dejanja ponavljal, ugotovilo in obrazložilo pa je tudi obstoj ustavnega pogoja neogibne potrebnosti odrejenega pripora za varnost ljudi. Tiste navedbe v ustavni pritožbi, ki jih je mogoče razumeti kot očitek sodišču, da je o obstoju nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj s strani pritožnika odločilo brez razlogov, so torej protispisne. Katere okoliščine šteje sodišče v konkretnem primeru za odločilne, pa je stvar presoje sodišče, ki ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Med okoliščinami, ki jih navaja sodišče, je prav gotovo tehtno dejstvo, da so zoper pritožnika zahtevani pripravljalni postopki (skupno šest) za večje število istovrstnih kaznivih dejanj s premoženjskim elementom in hkrati z elementi nasilja (nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, kazniva dejanja izsiljevanja in kazniva dejanja poskusa izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena KZ, kaznivo dejanje ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ), da gre za kazniva dejanja, storjena kontinuirano v kratkem časovnem obdobju, ki se po teži stopnjujejo, pa tudi dejstvo, da so bila dejanja storjena (tudi) na šoli, ki jo obiskuje pritožnik. Sklep o odreditvi pripora res ne vsebuje utemeljitve, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, pač pa jo vsebujeta oba sklepa o podaljšanju pripora, iz katerih je razvidno, da je sodišče tehtalo težo posega v pritožnikovo svobodo s težo njegovega poseganja v integriteto številnih, večinoma mladoletnih, oškodovancev.

6.Tudi izbiro pripora kot ustreznega ukrepa za to, da se pritožniku prepreči ponavljanje kaznivih dejanj, je sodišče v izpodbijanih sklepih - sicer skopo - utemeljilo. Kot odločilno okoliščino, ki narekuje odreditev pripora in ne katerega od milejših ukrepov iz 471. člena ZKP, poudarja, da se pritožniku očitajo številna, sorazmerno huda kazniva dejanja (sklep Višjega sodišča št. 220/96). Teža posegov v integriteto številnih mladoletnih oškodovancev po razumni oceni sodišča pretehta osebne okoliščine, ki jih je ugotovilo na strani pritožnika, med njimi tudi dejstvo, da se pritožnik redno šola.

7.Pritožnikovo razumevanje točke č) oziroma d) prvega odstavka 5. člena EKČP kot posebne ureditve mladoletniškega pripora pa je v očitnem nasprotju z njeno vsebino. Tako iz odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice ( zadeva X proti Švici, 1980, zadeva Bouoamar proti Belgiji, 1988) kot iz komentarjev EKČP, ki povzemajo vsebino pripravljalnih gradiv ob sprejemanju konvencije, je namreč razvidno, da obravnavani odvzem prostosti pritožniku ne sodi v okvir ureditve iz točke d), kot trdi pritožnik. Navedena določba dopušča omejitve svobode, ki so v interesu mladoletnika, čeprav le-ta ni osumljen storitve kaznivega dejanja, medtem ko odvzem prostosti v kazenskem postopku ureja točka c) prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom istega, 5. člena EKČP. V skladu z določbo točke c) pa je mogoče odvzeti prostost iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi mladoletniku, če so izpolnjeni tudi ostali pogoji iz EKČP.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič