11. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 30. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 234/2003 z dne 13. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 306/2003 z dne 22. 5. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III K 339/2002 z dne 7. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrajnega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Kaznivo dejanje naj bi storil s tem, da naj bi od dveh oškodovank izvabil določeno količino denarja za nakup delnic podjetja K., s tem, da naj bi pri dveh podjetjih z lažnim predstavljanjem dobil v brezplačno uporabo vozila teh podjetij, in s tem, da naj bi od oškodovanca B. R. izvabil določeno količino denarja s pretvezo, da bo denar položen na depozit pri banki P.

2.Zoper sodbo Okrajnega sodišča sta se pritožila pritožnik in njegova zagovornica. Višje sodišče je pritožbi pritožnikove zagovornice ugodilo toliko, da je v izrečeno kazen zapora vštelo čas, ki ga je pritožnik prebil v priporu. V ostalem je pritožbo pritožnikove zagovornice, pritožnikovo pritožbo pa v celoti, zavrnilo in potrdilo sodbo Okrajnega sodišča. Zoper sodbi Višjega in Okrajnega sodišča je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

3.Dne 7. 2. 2004 je pritožnik vložil ustavno pritožbo. V njej navaja, da naj bi mu bili z izpodbijanimi sodbami kršeni pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave). Kršitev pravice do sodnega varstva naj bi bila podana s tem, ker naj bi o obtožbi zoper njega odločala pristranska sodišča. Prvostopenjsko sodišče naj bi tako odločalo z namenom obsoditi pritožnika. To naj bi se izražalo v tem, da naj bi sodišče nekritično sprejelo izpoved obremenilnih prič, da naj ne bi poznalo borznega poslovanja, da naj bi prezrlo nekatera dejstva, ki so bila pritožniku v prid. Nasprotno naj bi sprejemalo obremenilne navedbe, pa če so bile po pritožnikovem prepričanju še tako nelogične. Pristranskost Okrajnega sodišča naj bi se izkazala tudi s tem, da to ni zaslišalo predlaganih prič, ker naj bi bilo po mnenju tega sodišča nemogoče ugotoviti njihovo identiteto, čeprav bi bilo to po pritožnikovem prepričanju enostavno. Višje sodišče naj bi bilo prav tako pristransko, kar naj bi se kazalo v tem, da ni sprejelo pritožnikovih navedb, da naj bi zanemarilo in prikrivalo različne dokaze v pritožnikov prid, ki naj bi bili v spisu, in ker naj bi sprejemalo nelogične trditve brez vsake podlage. Vrhovno sodišče naj bi bilo pristransko, ker je potrdilo navedbe prvostopenjskega sodišča in ker naj bi zatrjevalo, da naj bi bili nekateri sporni dokazi, konkretno podatki pri banki P., pridobljeni zgolj po nalogu sodišča.

4.Kršitev pravice do izvajanja dokazov v pritožnikovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave) naj bi bila kršena s tem, da naj bi pritožnik v kazenskem postopku predlagal tri dokaze, ki jih je sodišče po njegovem prepričanju neupravičeno zavrnilo. Prvi tak dokaz naj bi bilo zaslišanje uslužbenke banke, ki naj bi povedala, da naj bi oškodovanec vedel, da denar nakazuje na pritožnikov račun. Prav tako naj bi pritožnik predlagal zaslišanje dveh prič, ki naj bi pojasnila okoliščine, v katerih je pritožnik dobil v uporabo vozila. Pritožnik tudi izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, po katerem pritožnik slednjih dveh dokazov sploh ni predlagal, hkrati pa pričevanji teh dveh prič ne bi mogli odločilno vplivati na presojo sodišča.

5.Pritožnik je kasneje poslal še več dopolnitev ustavne pritožbe. V dopolnitvi z dne 2. 3. 2004 Ustavno sodišče obvešča, da naj bi oškodovancem že poravnal njihov premoženjskopravni zahtevek. Dne 3. 5. 2004 je poslal vlogo, v kateri dodatno pojasnjuje, zakaj naj bi bile obremenilne priče neverodostojne. Dne 3. 6. 2005 pa je pritožnik poslal dopolnitev ustavne pritožbe, v kateri navaja, da želi uveljavljati še druge kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do katerih v času sestavljanja ustavne pritožbe zaradi odvzema prostosti ni imel dostopa. Tako naj bi mu bili kršeni pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave) ter pravica do obrambe z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave), ponovno pa zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave zaradi zatrjevane pristranskosti prvostopenjskega sodišča.

6.Ustavno sodišče je vpogledalo spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

B.

7.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo v roku, kot ga določa Zakon o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Ustavno pritožbo je večkrat dopolnil, pri čemer sta bili dopolnitvi, vloženi dne 3. 5. 2004 in 3. 6. 2005, poslani po preteku šestdesetdnevnega roka, kot ga določa prvi odstavek 52. člena ZUstS. Glede na navedeno Ustavno sodišče skladno s svojo ustaljeno presojo navedb iz teh dveh vlog ni upoštevalo. V vlogi z dne 3. 6. 2005 pritožnik sicer navaja, da naj bi za kršitve, ki jih v navedeni vlogi uveljavlja, izvedel šele pozneje. Vendar je iz izpodbijanih sodb ter iz vloženih pritožb in zahteve za varstvo zakonitosti očitno, da je za vsa dejstva, ki jih v vlogi z dne 3. 6. 2005 uveljavlja kot kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vedel že med kazenskim postopkom in s tem tudi pred vložitvijo ustavne pritožbe, saj jih je uveljavljal že v postopku s pravnimi sredstvi. Zato kljub pritožnikovim navedbam ni mogoče šteti, da gre pri vlogah z dne 3. 5. 2004 in z dne 3. 6. 2006 za posebno utemeljen primer, ki bi omogočal uveljavljanje kršitev po izteku šestdesetnevnega roka v smislu tretjega odstavka 52. člena ZUstS. Posledično je Ustavno sodišče ustavno pritožbo preizkusilo le glede kršitev, ki jih je pritožnik uveljavljal v ustavni pritožbi, vloženi dne 7. 2. 2004.

8.Prva izmed kršitev, ki ju pritožnik uveljavlja, naj bi bila pristranskost Okrajnega, Višjega in Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik zatrjevane pristranskosti Okrajnega in Višjega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal. Skladno z določbo 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe ta, da so zoper izpodbijani pravni akt izčrpana pravna sredstva, tudi po vsebini. Ker pritožnik zatrjevane pristranskosti Okrajnega in Višjega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

9.Pristranskost Vrhovnega sodišča naj bi bila po pritožnikovem mnenju podana s tem, ker naj bi to sodišče pritrdilo stališčem Okrajnega in Višjega sodišča in ker naj bi zatrjevalo, da naj bi bili nekateri sporni dokazi, konkretno podatki pri banki P., pridobljeni zgolj po nalogu sodišča. Sâmo dejstvo, da je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in potrdilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, še ne utemeljuje očitka, da je bilo Vrhovno sodišče pri svojem odločanju pristransko. Stališče Vrhovnega sodišča, da je bil eden izmed dokazov, ki je za pritožnika sporen, pridobljen zakonito, ne more kazati na morebitno pristranskost tega sodišča. Ker z navedenimi trditvami pritožnik pristranskosti Vrhovnega sodišča ni izkazal, je očitno, da mu ni bila kršena pravica do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

10.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, ker naj bi prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo tri njegove dokazne predloge.

11.Po ustaljeni ustavnosodni presoji (glej npr. odločbo št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS IV, 129) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

12.V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da je Okrajno sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič Z. T. in J. M., se je Vrhovno sodišče postavilo na stališče, da pritožnik njunega zaslišanja sploh ni izrecno predlagal. Stališče Vrhovnega sodišča izpodbija pritožnik in se sprašuje, kako bi moral predlagati navedena dokaza, da bi bila odobrena. Pri preizkusu tega pritožnikovega očitka je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrajnega sodišča in ugotovilo, da se je pritožnik v zagovoru pri pojasnjevanju okoliščin v zvezi z dvema očitanima dejanjema skliceval na Z. T. (ki jo je na določenih mestih imenoval tudi S. T.) in J. M., vendar njunega zaslišanja na nobenem izmed narokov glavne obravnave ni predlagal. Tega nista storila niti njegov zagovornik po uradni dolžnosti niti kasneje izbrana zagovornica. Ker obramba zaslišanja teh prič pred prvostopenjskim sodiščem ni predlagala, je očitno, da pritožniku pred tem sodiščem ni mogla biti kršena pravica do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

13.V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je zaslišanje teh dveh prič predlagala pritožnikova zagovornica. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v četrtem odstavku 369. člena dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. ZKP s tem skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.

14.Zagovornica v pritožbi ni pojasnila, zakaj pritožnik zaslišanja teh dveh prič ni predlagal že prej. Navedla je zgolj, da bi pritožnik, če se ne bi nahajal v priporu, sodišču lahko posredoval naslove teh dveh oseb. Vendar pa za predlaganje njunega zaslišanja navedba njunih naslovov ni bila potrebna in tega ni storila niti zagovornica, ko je v kasnejši pritožbi predlagala njuno zaslišanje. Glede na to in glede na dejstvo, da se je pritožnik na ti dve priči skliceval že med prvostopenjskim postopkom, je očitno, da bi ju kot priči obramba lahko predlagala že tedaj, pa tega brez razloga ni storila. Skladno s povedanim v 13. točki obrazložitve zagovorničinega predloga ni mogoče upoštevati. Ker navedena dokaza nista bila veljavno predlagana niti v pritožbi zoper sodbo, je očitno, da pritožniku ni bila kršena pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave.

15.Pritožnik pa je pred Okrajnim sodiščem predlagal zaslišanje uslužbenke banke, ki ga je sodišče zavrnilo kot nepotrebno. Z zaslišanjem uslužbenke banke naj bi pritožnik hotel dokazati, da oškodovanec ni bil zapeljan v zmoto in naj bi vedel, da denar nakazuje na pritožnikov račun, ne pa na račun banke kot depozit. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče obširno obrazložilo (strani 9 in 10 izpodbijane sodbe), zakaj je štelo oškodovančevo izpovedbo za resnično, pritožnikovega zagovora pa ne, in zakaj spričo tega predlagani dokaz šteje za nepotrebnega.

16.Stališče Okrajnega sodišča, s katerim je to zavrnilo zaslišanje bančne uslužbenke, sta izpodbijala pritožnik in njegova zagovornica ter predlagala dopolnitev dokaznega postopka. Višje sodišče je s tem v zvezi navedlo, da pritožbi nista izkazali verjetnosti, da bi z zaslišanjem uslužbenke banke bile ugotovljene kakšne nove pomembne okoliščine, ki bi bile v korist pritožnika. Vrhovno sodišče pa je v zvezi z enakim očitkom v zahtevi za varstvo zakonitosti zapisalo, da sta Okrajno in Višje sodišče ocenili, da obramba ni izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko vplivala na drugačno presojo odločilnih dejstev. S tem so vsa tri sodišča presodila, da obrambi ni uspelo zadostiti bremenu verjetnosti pri predlaganju dokazov, kot to od nje terja ustaljena ustavnosodna presoja, navedena v 11. točki obrazložitve. Svoja stališča so sodišča tudi razumno obrazložila, zato je očitno, da z zavrnitvijo predloga za zaslišanje uslužbenke banke ni bila kršena pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

17.Ker zatrjevani kršitvi človekovih pravic očitno nista podani, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

18.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer