Jedro

Sklep o izvršbi, izdan na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ga zaradi obrazloženega ugovora dolžnika, izvršilno sodišče razveljavi v dovolitvenem delu, o dajatvenem (naložitvenem) delu pa bo odločeno v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, ni „odločba domačega sodišča“ v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: „Ugovoru tretje in četrto dolžnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 29.5.2013 v tč. I., II. in III. izreka spremeni tako, da glasi: Predlog za izdajo predhodne odredbe, ki se glasi:

I. Pri nepremičninah ...; ...; ... in ... se predznamuje skupna hipoteka na solastniškem deležu S.P. (delež 1/2) in S.P. (delež 1/2) v zavarovanje denarne terjatve upnika N. d.d., v višini 255.087,56 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.22013 do plačila.

II. Predhodna odredba velja 8 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, ki bo izdana v postopku nadaljevanem v pravdi zaradi ugovora zoper sklep o izvršbi VL 28358/2013, vodenim pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, centrali oddelek za verodostojno listino.

III. Ugovor zoper predhodno odredbo ne zadrži njene izvršitve.“ se zavrne.“.

II. Upnica je dolžna dolžnikoma, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 1.062,33 € (tisoč dvainšestdeset 33/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor obeh dolžnikov zoper sklep o predhodni odredbi z dne 29. 5. 2013. 2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožujeta dolžnika (oziroma toženca, kot navaja pritožba) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe in bistvene kršitve določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v zvezi z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dolžnika navajata, da sta prepričana, da zakonski pogoji za izdajo predhodne odredbe po 257. členu ZIZ niso podani. Ugotovitve sodišča, da upnik razpolaga s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 28358/2013 z dne 26. 3. 2013, ki se glasi na denarno terjatev v skupni višini 255.087,56 EUR s pripadki, ki še ni izvršljiv, s čimer bi naj bil izpolnjen prvi pogoj iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, je zmotna. Citirani sklep je bil namreč razveljavljen v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba ter bo o zahtevku in stroških odločalo Okrožno sodišče v Mariboru. Odločbe sodišča, ki bi dolžnikoma nalagala plačilo denarne terjatve v tem trenutku preprosto ni in nobena razlaga oziroma spreobračanje besed, tega dejstva ne more spremeniti. Na to kaže tudi dejstvo, da se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v primeru, ko izvršilno sodišče, zaradi dolžnikovega ugovora, s sklepom razveljavi sklep o izvršbi, šteje za tožbo, ki pa je nepopolna, saj ne vsebuje dejstev in dokazov. Zaradi tega mora upnik oziroma tožnik, po pozivu sodišča, tožbo dopolniti, sicer jo bo pravdno sodišče zavrglo (108. člen ZPP). Pritožba nadalje navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Sodišče je namreč v obrazložitvi zavrnitve predloga za izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika Z.K. d.o.o. in K.p. d.o.o. ugotovilo, da dolžniki niso zanikali obstoja obligacijskega razmerja in da zakonska domneva o podani nevarnosti, v smislu 257. člena, iz 1. točke 258. člena ZIZ, ni podana. Kar se tiče obeh dolžnikov S. in S.P., pa se izkaže, da navedb, da bo terjatev z njune strani onemogočena ali otežena sploh ni, oziroma so popolnoma neutemeljene. Verjetne nevarnosti namreč ne more izkazovati navedba, da „je tožeča stranka prepričana, da bosta toženca odsvojila ali dodatno obremenila nepremičnine in s tem preprečila poplačilo tožeče stranke“. V zvezi s to trditvijo upnica tudi ni predložila nobenih dokazov, še zlasti ne v smeri, da bi dolžnika nameravala nepremičnine odtujiti ali obremeniti z namenom, da bi otežila izterjavo terjatve upnice. Prav tako verjetne nevarnosti ne morejo predstavljati navedbe, da so nepremičnine dolžnikov že obremenjene s hipotekami in je na vseh nepremičninah zaznamovana tudi prepoved odtujitve in obremenitve. Sodišče tudi ne bi smelo mešati okoliščin na strani tretje in četrto dolžnika, z okoliščinami na strani prvo in drugo dolžnika , zato so irelevantni zaključki sodišča o višini terjatve 255.087,56 EUR ter o tem, da sredstva na računih in premičninah prvo in drugo dolžnika ne zadoščajo za poplačilo upnika. Pritožba tudi graja zaključek sodišča, da bi naj hipoteka, ki je v vrsti pred upnikovo kazala, da dolžnik nima drugega premoženja za poplačilo upnika ter tudi sklicevanje na odločbo I Cp 1402/2012 z dne 18. 7. 2012 Višjega sodišča v Ljubljani. Pritožba tudi poudarja, da upnik ni zatrjeval odsotnosti ali pomanjkanja premoženja na strani sedanjih dolžnikov. Obsega njunega premoženja v postopku tudi nihče ni ugotavljal. Dolžnika trdita, da je premoženja dovolj, nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena pa je s stopnjo verjetnosti dolžna dokazati tožnica. Dolžnika zato predlagata, da se pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne vse s stroškovno posledico ter priglašenimi stroški pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo upnica navaja razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato predlaga, da se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, je sodišče druge stopnje, s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrtim odst. 6. člena ZIZ je v zadevi odločal senat. 6. V pritožbi dolžnika na prvo mesto postavljata pritožbeni razlog neobstoja predpostavke iz prvega odst. 257. člena ZIZ - „odločbe domačega sodišča“. Pritožba nasprotuje razlagi sodišča prve stopnje, ki je v ta pravni standard uvrstilo sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, opr. št. VL 28358/2013 z dne 26.3.2013, ki je bil zaradi obrazloženega ugovora dolžnikov razveljavljen v dovolitvenem delu, o naložitvenem delu pa bo odločalo Okrožno sodišče v Mariboru; vendar je v tem delu sklep o izvršbi:“...ostal v veljavi, kar posledično pomeni, da je upnik razpolagal oziroma še vedno razpolaga z odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki pa zaradi ugovora dolžnika ni postala izvršljiva.“. Z odločbo pravdnega sodišča pa bo namreč zgolj odločeno, ali ostane sklep o izvršbi v naložitvenem in stroškovnem delu v veljavi ali pa bo razveljavljen (povzeto in citirano iz tč. 8. obrazložitve).

7. Razlaga sodišča prve stopnje je v skladu z novejšo sodno prakso, ki jo je utemeljila odločba Vrhovnega sodišča RS, sklep II Cp 14/2010 z dne 25.3.2010. Prav v tej zadevi je Vrhovno sodišče (1) spremenilo drugačno stališče sodišča druge stopnje (VSK I Ips 226/2009); takšnemu stališču so nato sledila tudi sodišča nižjih stopenj (2), nanj pa se je skliceval tudi predlagatelj novele ZIZ-I (3). Toda v zadnjem času se zoper takšno razlago pojavlja vse več pomislekov; zaradi hierarhične strukture odločanja, se poskuša stališče Vrhovnega sodišča spremeniti s postopki pred Ustavnim sodiščem RS, z vlaganjem zahtev za oceno ustavnosti prvega odst. 257. člena ZIZ. Prvo takšno zahtevo je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-78/13 z dne 11.4.2013, zavrglo zaradi jasnega stališča, da je ustavnoskladna razlaga zakonov primarna dolžnost rednih sodišč, ustavno sodišče pa ni pristojno za dajanje svetovalnih mnenj (advisory opinions) o pravilni (ustavnoskladni) razlagi predpisa, preden ni izčrpana pravna pot pred organi, ki morajo predpise uporabiti v posamičnem postopku. V postopku pred Ustavnim sodiščem je v teku sicer (še vsaj en) postopek, uveden na podlagi zahteve Višjega sodišča v Ljubljani, v katerem se zahteva ocena ustavnosti prve alineje prvega odst. 258. člena ZIZ, o katerem pa Ustavno sodišče še ni odločilo.

8. V sodni praksi se sodišča pri utemeljevanju odločitev pogosto zatekajo tudi k argumentu sodnega precedensa. Sodna praksa sicer ni formalen pravni vir, vendar ima podobno moč, saj je odraz ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, da sodišča v enakih zadevah pravo uporabljajo enako. Pri tem je potrebno poudariti, da gre pri tem le za enega izmed argumentov, ki prepoveduje le samovoljen odstop od omenjenega načela, nikakor pa ne prepovedi sprejema drugačne odločitve. Od sodišča se v takem položaju zahteva, da obrazloži, zakaj je odstopilo od ustaljene sodne prakse in poda razumne ter prepričljive pravne razloge

(4).

Da bi sodišče druge stopnje lahko na razumen in prepričljiv način odgovorilo na osrednji pritožbeni razlog, je moralo preveriti razloge oz. argumente, na podlagi katerih temelji prikazana sodna praksa. Argumenti, s katerimi v mejah pravnega okvira vsebinsko utemeljujemo pravne odločitve, so raznoliki in mnogovrstni (5). V teoriji se sicer poudarja, da je idealno, če argumenti delujejo usklajevalno in s tem potrjujejo določen pomen pravnega besedila, vendar se v praksi pogosto dogaja, da argumenti ne učinkujejo združeno (6).

9. Izhodišče analize so seveda razlogi iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča. Iz bistvenega dela obrazložitve (7) lahko povzamemo, da je Vrhovno sodišče uporabilo argument formalne logike, saj je zaključek oblikovalo na naslednjih premisah: - zgornja premisa: dajatveni del sklepa o izvršbi je enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku; - spodnja premisa: plačilni nalog izdan v pravdnem postopku je sodna odločba domačega sodišča; - zaključek: dajatveni del sklepa o izvršbi je sodna odločba domačega sodišča. 10. Čeprav je nujno izhodišče vsake razlage jezikovna razlaga, ta v primeru nedoločenih pravnih pojmov, ne nudi opore za rekonstrukcijo njegovega besednega pomena. Več opore nudita razlaga po namenu in zgodovinska razlaga. Pred uveljavitvijo ZIZ so bile predhodne odredbe urejena v Zakonu o izvršilnem postopku - ZIP

(8)

. Glede na opredeljen predmet proučevanja, je potrebno upoštevati določbe prvega in tretjega odst. 253. člena

(9)

ter 1. tč. prvega odst. 254. člena

(10)

. Kljub izrecni zakonski ureditvi, kjer je v citiranem tretjem odst. 253. člena, torej v istem členu, v katerem so urejene temeljne predpostavke, bilo določeno, da se sme le za tiste plačilne naloge, ki so izdani na podlagi menice ali čeka, izdati predhodna odredba, je del teorije menil, da temu ni tako

(11)

, del teorije pa je bil nasprotnega mnenja

(12)

. Za obravnavano temo pa je pomembno, da je ZIP bil v letu 1990 spremenjen (13) in sicer je bila razširjena možnost izvršbe na podlagi verodostojne listine na denarne terjatve vseh pravnih oseb, ne glede na to, kdo je dolžnik (fizična ali pravna oseba); prav tako pa je bil razširjen tudi seznam verodostojnih listin, saj so bile vključene tudi zasebne listine (med drugimi tudi faktura, izpisek iz overjenih poslovnih knjig, obračun obresti) (14), ni pa zakonodajalec ob tem posegel v citirana določila, ki urejajo predhodne odredbe.

11. ZIZ ne vsebuje več določbe z vsebino citiranega tretjega odst. 253. člena ZIP. Od uveljavitve ter vse do novele ZIZ-I

(15)

, je bilo v 1. tč. prvega odst. 258. člena določeno, da se šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor. Vendar v gradivu, ki je spremljalo nastanek zakona

(16)

, niso navedeni nobeni razlogi

(17)

, ki bi napotovali na razlago, da je z novim besedilom prišlo do bistvenih sprememb glede opredeljenega predmeta proučevanja. Iz besedila citiranih členov je mogoče razumeti, da sta sklep o izvršbi in plačilni nalog, oba izdana na podlagi menice ali čeka, tudi odločbi domačega sodišča in se v tem primeru domneva obstoj objektivnega pogoja. Tudi sicer se poudarja, da se je s sprejemom lastnega izvršilnega zakona že mudilo in da ni bil namen zakonodajalca vpeljevati pomembne sistemske spremembe (18).

12. Novela ZIZ-I je, s spremembo prve tč. prvega odst. 258. člena

(19)

, delno posegla tudi v razlago predpostavke »odločba domačega sodišča«. Od uveljavitve ZIZ-I naprej, je tudi na podlagi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi katerekoli verodostojne listine, če je dolžnik v izvršilnem postopku ugovarjal, da med njim in upnikom ne obstaja obligacijsko razmerje, upnik pa v postopku zavarovanja z listino izkaže verjeten obstoj takšnega razmerja, dopustno izdati predhodno odredbo. Zakonodajalec je jasno izrazil namen te zakonske spremembe in sicer preprečiti zlorabe dolžnikov, ki z navajanjem negativnega dejstva (neobstoj obligacijskega razmerja z upnikom, glede katerega je dokazno breme na upniku) v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, dosežejo razveljavitev sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu, kar omogoča zlorabe instituta ugovora v izvršilnem postopku

(20)

. Ta sprememba se torej nanaša le na točno določeno ravnanje (tip vedenja) in ga izrecno ureja.

13. Sklep Vrhovnega sodišča je bil sprejet v marcu 2010. Ta časovni vidik poudarja sodišče druge stopnje zato, ker se od 1.1.2008 izdajajo sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine v avtomatiziranem postopku, v katerem se ne prilagajo nobena dokazila (41. člen ZIZ), z izrecnim zakonskim opozorilom, da resničnosti vsebine posredovanih podatkov sodišče ne preveri (44. člen ZIZ); v postopku izdaje plačilnega naloga pa je izrecno določena obveznost predložitve verodostojne listine in to v kvalificirani obliki (izvirnik ali overjen predpis) in mora sodišče po uradni dolžnosti preveriti obstoj vseh splošnih in posebnih predpostavk. Iz citiranega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da teh razlik sodišče pri primerjavi obeh institutov ni upoštevalo.

14. Ustavnoskladna razlaga je temeljna naloga predvsem rednih sodišč, kar je jasno poudarilo Ustavno sodišče tudi v zgoraj citirani odločbi. 22. člen Ustave Republike Slovenije vsebuje več upravičenj, med njimi tudi zahtevo do enakega varstva pravic in pravico do izjavljanja, pri čemer se ti upravičenji pogosto prepletata. Enakost strank v postopku zahteva tudi, da morajo biti pogoji takšni, da ne postavljajo ene stranke v občutno boljši položaj napram drugi (21). Iz prikazane zakonske ureditve izhaja, da mora upnik le pravilno izpolniti obrazec, dolžnik pa ugovarjati tako, da zadosti standardu obrazloženosti ugovora (22), kar pomeni substancirano navajanje dejstev in predložiti tudi dokaze zanje. Ko v ugovornem postopku uspe, pa je rezultat njegovega uspeha ta, da ima upnik kljub temu v rokah odločbo domačega sodišča in možnost uvedbe postopka zavarovanja s predhodno odredbo. Zato sodišče druge stopnje meni, da je v teh primerih stopnja neenakosti obravnavanja takšna, da je podana tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic (23).

15. Rezultat opravljene analize (24) torej pokaže, da sedanja sodna praksa temelji le na enem samem razlagalnem argumentu in sicer formalno logični razlagi, medtem ko ji ostali nasprotujejo. Vrhovno sodišče pri primerjavi ni upoštevalo niti tega, da so predpostavke, v katerih upnik v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pridobi sklep o izvršbi, v primerjavi z izdajo plačilnega naloga, tako različne, da primerjava med obema institutoma niti ni mogoča. V tem smislu pritožba tudi pravilno opozarja na okoliščino, da morajo nato upniki v nadaljnjem pravdnem postopku svoj predlog za izvršbo dopolnjevati, ker se obravnava kot nepopolna tožba. Že iz okoliščin, da na podlagi izpolnitve obrazca s strani upnika, brez kakršnegakoli sodelovanja dolžnika, ob izrecnem distanciranju sodišča, ki dolžnika v pravnem pouku na prvem mestu pouči:“Sklep o izvršbi je bil izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverilo.“, dovolj prepričljivo izhaja, da izdanega sklepa o izvršbi, zoper katerega v nadaljevanju dolžnik uspešno (obrazloženo) ugovarja, ni moč uvrstiti v pravni standard „odločbe domačega sodišča“, v smislu prvega odst. 257. člena ZIZ. Kot je bilo pojasnjeno, takšnega zaključka ne podpirajo niti zgodovinski, namenski in primerjalni argumenti. Ker sta fazi nastanka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in plačilnega naloga tako različni, na predstavljene zaključke tudi ne vpliva način oblikovanja izreka kasnejše odločbe o tem, ali naj sklep o izvršbi ostane v veljavi ali ne. Ob tem ne gre prezreti niti stališč, ki kljub takšnemu načinu oblikovanja izreka, celo v postopkih izdaje plačilnega naloga odstopajo in spreminjajo starejša stališča (25).

16. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča spremenilo tako, da je ugovoru dolžnikov ugodilo in zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe tudi v tč. I., II. in III. izreka (15. člen ZIZ v zvezi s 3. tč. 365. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi že iz obrazloženega razloga, se mu ni bilo potrebno ukvarjati s preostalimi pritožbenimi navedbami (15. člen ZIZ v zvezi s prvim odst. 360. člena ZPP).

17. V posledici pritožbenega uspeha je upnica dolžna dolžnikoma povrnitvi priglašene stroške. Sodišče druge stopnje je priznalo vse priglašene stroške postopka (nagrada za ugovor 810,60 €; pavšalni znesek 20,00 € ter DDV in 49,00 € skupnih sodnih taks), kar znese 1.062,33 €, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer rok izpolnitve priče teči od dneva vročitve tega sklepa (15. in 38. člen ZIZ, v zvezi s 154. in 165. členom ZPP).

Op.št.(1): »11. Presoja pritožbenega sodišča, da zaradi razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj ter je bilo še odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku, ni mogoče govoriti o odločbi v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ, je materialnopravno zmotna. Dajatveni del oziroma nalog za plačilo ni bil razveljavljen, le pravnomočen ni postal, še vedno pa gre za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Ker je bila izdana na podlagi menice, je izkazan tudi drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe, saj gre v takem primeru glede na 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ za neizpodbitno izkazano nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.“.

Op.št.(2): Razen objavljenih odločb drugih višjih sodišč npr. VSL sklep I Cp 1660/2012 z dne 20.6.2012; VSL sklep I Cpg 269/2012 z dne 4.4.2012; VSK sklep Cpg 234/2011 z dne 16.2.2012, je takšna razlaga uveljavljena tudi na gospodarskem oddelku Višjega sodišča v Mariboru.

Op.št.(3): «V skladu s sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010) je odločba, na podlagi katere je mogoče predlagati izdajo predhodne odredbe, tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (pri obrazloženem ugovoru) v nerazveljavljenem dajatvenem delu, saj gre za odločbo domačega sodišča (pri denarni terjatvi), ki še ni pravnomočna in izvršljiva (257. člen ZIZ).“ Poročevalec Državnega zbora z dne 11.3.2011; peti odst. obrazložitve k 4. členu, str. 13. Op.št.(4): Galič A., Ustavnosodna praksa o argumentu precedensa, Podjetje in delo, št. 7/2004. Op.št.(5): Pavčnik M., Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991, str. 140. Op.št.(6): Pavčnik M., Teorija prava, GV Založba Ljubljana 2007, str. 484. Op.št.(7): „10. Dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (ali nalog za plačilo v takem sklepu) je vsebinsko enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku. Oba nalagata dolžniku oziroma tožencu plačilo določenega zneska. Oba izda sodišče na podlagi presoje verodostojne listine. Zato gre tudi pri dajatvenem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za odločbo sodišča. Narave sodnega sklepa ne izgubi niti v primeru vložitve pravočasnega ugovora, saj v tem delu ne pride do razveljavitve sklepa. Ker mora sodišče v nadaljevanju ravnati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, tudi končna odločba o glavni stvari vsebuje odločitev o dajatvenem delu oziroma nalogu za plačilo iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (tretji odstavek 436. člena ZPP).“ Op.št.(8): Ur. list SFRJ št. 20/78 z dne 21. aprila 1978 in nasl. Op.št.(9): »Predhodno odredbo izda sodišče na podlagi domače odločbe, ki se glasi na denarno terjatev, ki pa še ni postala pravnomočna ali še ni postala izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bi bila brez takega zavarovanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Predhodno odredbo sme izdati sodišče po plačilnem nalogu, ki je bil izdan na podlagi menice ali čeka.« Op.št.(10): „Šteje se, da je podana nevarnost v smislu 253. člena tega zakona, če se opira predlog za zavarovanje na katero od tehle odločb:

1. na plačilni nalog, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor;«.

Op.št.(11): Ude L., Predpisi o izvršilnem postopku s pojasnili, Ljubljana 1979, str. :«4. Iz besedila tretjega odstavka bi bilo mogoče celo sklepati, da so lahko podlaga predhodnim odredbam le tisti plačilni nalogi, ki so bili izdani na podlagi menice ali čeka, ne pa tudi drugi plačilni nalogi, in da je torej dilema iz 3. tč. pojasnil k temu členu sploh odveč. Vendar iz obrazložitve predloga zakona kaj takega ne izhaja. Poleg tega govori prvi odstavek 253. člena o nepravnomočnih odločbah domačih sodišč, ki se glasijo na denarno terjatev. Tudi plačilni nalog, proti kateremu je vložen ugovor, je taka nepravnomočna sodna odločba.«; takšno stališče je avtor utemeljeval tudi s sodno prakso, nastalo pred uveljavitvijo ZIP, iz katere izhaja, da je bila dilema le, ali mora upnik ob nepravnomočnem plačilnem nalogu izkazati še obstoj nevarnosti ali ne.

Op.št.(12): Triva/Belajec/Dika, Sudsko izvršno pravo, Zagreb 1980, str. 328, kjer se izrecno navaja, da so lahko le plačilni nalogi, izdani na podlagi menice ali čeka, temelj za izdajo predhodne odredbe in da gre za enako ureditev, kot je veljala v predhodnem zakonu iz leta 1930 oz. str. 332, kjer je to stališče ponovljeno:«Dok su ostali platni nalozi diskriminirani u toj mjeri, da se na temelju njih uopče ne može tražiti izdavanje predhodne mjere, mjenični i čekovni platni nalozi izuzetno su privilegirani;….«.

Op.št.(13): Ur. list SFRJ, št. 27/1990. Op.št.(14): Kosec N., Pravni vidiki izvršbe na podlagi verodostojne listine, Pravosodni bilten 2/2008, str. 113. Op.št.(15): Ur. list RS, št. 26/2011 z dne 8.4.2011. Op.št.(16): Predlog zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) – EPA 1353, prva obravnava, Poročevalec DZ št. 1/1996; v drugi obravnavi je bila dopolnjena 1. tč. 253. člena (ob uveljavitvi ZIZ 258. člen) z besedilom »in na sklep o izvršbi«, z razlago, da tudi sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, vsebuje dajatveni del in »…je v tem smislu dopolnjena 1. točka.«; Poročevalec DZ št. 45/1997, str. 45. Op.št.(17): Poročevalec Državnega zbora št. 1/96, str. 104. Op.št.(18): Kosec, str. 114. Op.št.(19): Poročevalec DZ z dne 11.3.2011, 4. člen: V prvem odstavku 258. člena se 1. točka spremeni tako, da se glasi: »1. na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če: – dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja ali – je bil plačilni nalog ali sklep o izvršbi izdan na podlagi menice ali čeka;«.

Op.št.(20): Četrti odst. obrazložitve k 4. členu, str. 12. Op.št.(21): Galič A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 162,163. Op.št.(22): Drugi odst. 53. člena ZIZ:“Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.“.

Op.št.(23): Stališče, da računalniško podprta izdaja odločb ne more vplivati na vsebino pravic strank v postopkih, še posebej ne, ko gre za ustavna procesna jamstva, je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1051/11 z dne 4.7. 2011. Op.št.(24): Sodišče druge stopnje ob tem napotuje še na primerjalnopravne razloge, ki prav tako utemeljujejo potrebo po spremembi sodne prakse glede obravnavanega vprašanja, podrobneje pojasnjene v članku Strnad I., Sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine in izdaja predhodnih odredb, PP št. 48/2013. Op.št.(25): Ob čemer je potrebno še dodati, da se zaradi tega, ker je ta postopek v praksi popolnoma opuščen, tudi teorija vse manj in manj ukvarja z njim; glede odstopanj od starejših stališč glej npr. Rijavec V., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, tč. 13. komentarja 436. člena.