Jedro

Pri oceni pisnega dela PDI gre po presoji sodišča za strokovno oceno članov izpitne komisije, ki so na podlagi 21. člena ZPDI imenovani izmed izkušenih sodnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, notarjev in drugih uglednih pravnih strokovnjakov. Preverjanje strokovne usposobljenosti kandidata, ni odločanje o upravni stvari in tudi ne odločanje v upravnem postopku, zaradi česar sprejeta ocena o pisnem delu PDI ni upravna stvr in to ne more postati zgolj zato, ker jo je državni organ zapisal v izrek svoje odločbe. Posledično tudi ni stvar uprvnega spora, zato tudi ne more imeti sodnega varstva.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je tožnik opravljal pisni del pravniškega državnega izpita 3. in 4. 6. 2019 ter bil za pisno nalogo s civilnega področja ocenjen s 5 točkami in za pisno nalogo iz kazenskega področja ocenjen s 6 točkami (1. točka izreka) in odločilo, da se kandidatu pristop na ustni del pravniškega državnega izpita, določen za dne 11. 7. 2019, ne dovoli (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je bil tožniku na podlagi odločbe 6040-577/2014/7 z dne 17. 5. 2019 dovoljen pristop k opravljanju pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI), in sicer k pisnemu delu izpita 3. in 4. 6. 2019 in k ustnemu delu dne 11. 7. 2019. Iz ocenjevalnih listov tožnikove pisne naloge, ki so del spisa izhaja, da je bil tožnik za pisno nalogo iz civilnega področja ocenjen s 5 točkami, za pisno nalogo s kazenskega področja pa s 6 točkami. V nadaljevanju citira določbe 26. člena in drugega odstavka 28. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI) in ugotavlja, da je bil tožnik na pisnem delu PDI neuspešen.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in meni, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka in kršila predpise, zaradi katerih je izpodbijana odločba nična. S tožbo izpodbija citirano odločbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga, da naj spremeni izpodbijano odločbo tako, da tožbo sprejme v obravnavo in ugodi njegovi zahtevi, da se mu z novim datumom dovoli pristop na ustni del pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI) in da naloži plačilo stroškov postopka toženki, podredno pa, da v celoti odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

4. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker mu pred njeno izdajo ni bila dana možnost, da bi se o njej izjavil. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar pojasni. Z izpodbijano odločbo se ne strinja, saj temelji na ZPDI in Pravilniku o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju Pravilnik), ki pa nista v skladu z URS, saj ne določata objektivnih kriterijev in meril za ocenjevanje pisnih izdelkov (sodb) kandidatov, ki pristopajo na pisni del PDI, kar pomeni, da je odločitev članov državne komisije za PDI arbitrarna oziroma samovoljna. S tem so kršena načelo pravne države iz 2. člena URS, načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS. Toženki očita, da so bile pri ocenjevanju obeh izpitnih nalog s strani vseh ocenjevalk storjene očitne napake in da so njegovi sodbi ocenjevale arbitrarno, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Navaja, da sta ZPDI in Pravilnik nerazumljivo podnormirana, saj ne predpisujeta oziroma ne omogočata kandidatu možnosti ugovora ali pritožbe niti zoper pisni niti zoper ustni del izpita. Nasprotno pa Zakon o maturi v raznih primerih daje kandidatu pravico do ugovora in pritožbe. Toženki nadalje očita kršitev temeljnega načela iz prvega odstavka 13. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kršitev 6. člena EKČP ter arbitrarno ocenjevanje in nepošteno obravnavo kandidata za PDI, kar podrobneje utemeljuje na 5, 6 in 7 strani tožbe. Ker niti ZPDI niti Pravilnik ne vsebujeta določb o pritožbi, je potrebno upoštevati splošno ureditev po prvem odstavku 13. člena ZUP in po 25. členu URS, ki v takem primeru daje kandidatu možnost pritožbe zoper oceno. Ureditev v ZPDI in Pravilniku tudi ne predvidevata učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbo upravnega organa o tem, da se kandidatu ne dopusti pristop na ustni del izpita, ker ni uspešno opravil pisnega dela. Gre za poseg v pravico iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ker izpodbijana odločba nima obrazložitve ocene pisnega dela civilne niti kazenske sodbe. Tožnik je bil tudi prikrajšan za pošten upravni postopek. Kršen je 25. člen URS oziroma pravica posameznika do pravnega sredstva. V obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedena merila in kriteriji za ocenjevanje, niti ni navedena konkretna pravna podlaga zanje, niti število točk po posameznih postavkah, predvidenih na ocenjevalnem listu, niso navedeni razlogi za končno oceno oziroma ni podano pojasnilo, zakaj sta bila tožnikova izdelka ocenjena negativno oziroma z oceno 6. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker ne vsebuje obveznih sestavin v skladu z 214. členom ZUP in je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je tudi neobrazložena oziroma je le selektivno obrazložena, saj je v njej poudarjeno zgolj tisto, kar ni v tožnikovo korist, s čimer so bile tudi kršene njegove temeljne ustavne pravice do poštene obravnave, ki se izraža skozi pošten dokazni postopek z zahtevo po argumentiranosti odločbe. Navedene očitke podrobneje utemeljuje na strani 7 do 10 tožbe. Na straneh 10 do 18 tožbe tožnik argumentira razloge, zaradi katerih meni, da je bilo ocenjevanje njegove civilne in kazenske sodbe arbitrarno. V sklepnem delu tožbe med drugim navaja, da od sodišča pričakuje, da mu bo pomagalo pri zaščiti človekovih pravic tako, da ga bo obravnavalo kot človeka in državljana Republike Slovenije. Poudarja, da ne zahteva samo, da sodbo ocenjujejo sodniki, ki so izbrani po pravilih, v naprej določenih z zakonom in s Sodnim redom, ampak tudi, da sodniki - ocenjevalci njegovi sodbi ocenijo v skladu z moralnimi in etičnimi pravili ter občečloveškimi merili, pri čemer ne zahteva drugačne obravnave, kot so jo doživeli tisti kandidati, ki so uspešno opravili PDI.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku. Prereka navedbe tožnika, da za ocenjevanje pisnega dela PDI kriteriji niso določeni, saj so bili kriteriji za ocenjevanje pisnih nalog za PDI sprejeti na posvetu predsednika, namestnika predsednika in članov državne izpitne komisije za PDI 20. 3. 2013 ter so objavljeni na spletni strani Ministrstva za pravosodje in s tem dostopni zainteresirani javnosti. Na pisnem delu PDI so vsi kandidati enakovredno obravnavani, saj so vsi pisni izdelki označeni s šiframi. Ocenjevalci pisnega dela PDI nimajo dostopa do šifrantov osebnih imen kandidatov, zato ni utemeljen dvom v objektivnost ocenjevanja pisnega dela izpita in tožbeni očitki v zvezi s tem niso upravičeni. Članice izpitne komisije, ki so ocenjevale tožnikove pisne izdelke, so jih ocenile na podlagi sprejetih kriterijev, zato njihovega ocenjevanja ni možno opredeliti kot arbitrarnega. Glede na postopek imenovanja predsednika in članov Državne izpitne komisije za PDI toženka ne dvomi v strokovnost posameznih članov. Glede očitkov tožnika, da napadena odločba ni argumentirano obrazložena, pojasnjuje, da je ocenjevanje stvar akademske presoje in ne odločanja v upravnem postopku ter, da je tako tudi stališče Upravno sodišče RS že zavzelo (npr. sodbi U 1224/2007 in II U 100/2012). Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožnik prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo in navaja, da je vse, kar je toženka navedla, splošno znano. Poudarja, da je pričakoval obrazložitev metod in kriterijev ocenjevanja pisnega dela PDI z dne 3. 6. 2019 in z dne 4. 6. 2019. Vendar toženka v odgovoru na tožbo, podobno kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe, le citira veljavno zakonodajo in druge predpise s področja opravljanja PDI. Tožnik ni dobil odgovorov, zakaj je dobil iz civilnega prava oceno 5 in iz kazenskega prava oceno 6. Gre za (ne)možnost opravljanja poklica v pravosodju. V obravnavani zadevi tudi ne gre za enak primer, kot v zadevah, ki ju navaja toženka. Toženka skuša predstaviti, da tožnik izpodbija ocenjevanje in da je smisel vložene tožbe samo izpodbijanje ocenjevanja, kar pa ne drži. Tožnik namreč izpodbija nemoralno in arbitrarno ocenjevanje, torej tako ocenjevanje, ki ga že na prvi pogled ni moč preizkusiti. Meni, da je ocenjevanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, nejasno in ga ni moč preizkusiti, zato je samovoljno in bi moralo biti predmet sodne presoje. Opozarja na sodbo Upravnega sodišča I U 1139/2016-9 z dne 5. 7. 2017. Tožnik tudi ni imel možnosti izjaviti se glede kriterijev in metod ocenjevanja pred izdajo izpodbijane odločbe, kar predstavlja kršitev 22. člena URS.

7. Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Ko sodišče prejme tožbo opravi najprej predhodni preizkus tožbe in presodi ali je tožba popolna, pravočasna in ali jo je vložila oseba, ki ima aktivno legitimacijo ter ali je akt, ki se izpodbija upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, šele nato sodišče opravi vsebinsko presojo tožbe.

9. Skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Skladno z drugim odstavkom tega člena je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

10. Z izpodbijano odločbo je toženka ugotovila, da je tožnik opravljal pisni del pravniškega državnega izpita 3. in 4. 6. 2019 ter bil za pisno nalogo s civilnega področja ocenjen s 5 točkami, za pisno nalogo iz kazenskega področja pa s 6 točkami ter odločilo, da se mu ne dovoli pristop na ustni del pravniškega državnega izpita, določen za dne 11. 7. 2019. 11. Po presoji sodišča gre v konkretni zadevi za presojo strokovne ocene oziroma strokovnega opravila, ki pa nima narave upravnega odločanja in kot taka po vsebini ne more biti predmet odločanja v upravnem sporu. Pri oceni pisnega dela PDI gre po presoji sodišča za strokovno oceno članov izpitne komisije, ki so na podlagi 21. člena ZPDI imenovani izmed izkušenih sodnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, notarjev in drugih uglednih pravnih strokovnjakov. Preverjanje strokovne usposobljenosti kandidata, ne glede na poimenovanje sprejete odločitve (odločba), po presoji sodišča ni odločanje o upravni stvari in tudi ne odločanje v upravnem postopku, zaradi česar sprejeta ocena o pisnem delu PDI ni upravna stvar in to ne more postati zgolj zato, ker jo je državni organ zapisal v izrek svoje odločbe. Posledično tudi ni stvar upravnega spora, zato ne more imeti sodnega varstva. Odločitev, da se kandidatu ne dovoli pristop na ustni del PDI, pa je po mnenju sodišča le z ZPDI predpisana posledica sprejete ocene. Po povedanem po presoji sodišča ocena pisnega dela PDI predstavlja strokovno oceno oziroma strokovno opravilo in nima narave upravnega odločanja ter kot taka po vsebini ne more biti predmet odločanja v upravnem sporu (enako sklep Vrhovnega sodišča RS X Dor 108/2020-3 z dne 3. 6. 2020).

12. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1139/2016-9 z dne 5. 7. 2017, kjer je sodišče v primerljivi zadevi izpodbijani akt vsebinsko presojalo in tožbi ugodilo, pa sodišče pripominja, da je predmetno tožbo zavrglo, ker je v postopku predhodnega preizkusa tožbe upoštevalo že citirano novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v skladu s katero gre pri oceni pisnega dela PDI za strokovno opravilo, ki nima značaja odločanja o upravni stvari ter ocenjevanje oziroma preveritev ocenjevanja vsebinsko tudi ne pomeni odločanja o posameznikovi pravici, koristi ali obveznosti. Posledično izpodbijane odločitve ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

13. Sodišče je tožbo v predhodnem preizkusu tožbe zavrglo kot nedopustno na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj po presoji sodišča izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Za vsebinsko odločanje v konkretnem primeru niso podane procesne predpostavke.

14. Ker je sodišče predmetno tožbo zavrglo, se vsebinsko ni opredeljevalo do tožbenih ugovorov.

15. V primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.