Jedro

Za uspešnost zahtevka po 219. členu ZOR je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Tožnik je zatrjeval obogatitev, ne da bi pojasnil, v čem ali s čim naj bi bila obogatena, svojega prikrajšanja pa ni niti zatrjeval niti dokazoval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek proti toženki kot solastnici stanovanja v Ljubljani za plačilo uporabnine za eno polovico stanovanja za čas od januarja 1996 do junija 2002 v skupnem znesku 3.133.823 SIT z obrestmi. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da ni navedel pravne podlage svojega zahtevka in da do zaključka prvega naroka ni podal ustreznih navedb in predlagal dokazov. V tožbi je namreč zapisal, da sta stranki razvezana zakonca, da sta vsak do ene polovice solastnika stanovanja, ki ga toženka koristi v celoti. Tožniku ne plačuje nobene najemnine oziroma uporabnine. Tožnik je v tožbi in pripravljalnem spisu točno opredelil pravno podlago in sicer je navedel, da je toženka, ker brezplačno koristi tujo solastnino, s tem obogatena. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP pa tožeča stranka ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka; če jo je navedla, sodišče nanjo ni vezano. Tožbenemu zahtevku nič ne manjka. Tožnik se je iz stanovanja izselil zaradi nevzdržnih razmer. S tem se ni odpovedal svoji solastnini in vsem pravicam, ki iz nje izhajajo. Višje sodišče obravnava obseg vrnitve in se pri tem sklicuje na 38. in 39. člen ZTLR. Ugotavlja, da je bila toženka dobroverna, kar je v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Že leta 1993 vloženi predlog za razdružitev skupnega premoženja nakazuje, da lastnik uveljavlja svojo lastnino in da drugi solastnik ne more biti dobroveren. Tožnik je že v tožbi opomnil toženko na plačilo za leto 1994 in za leta 1997 do 1999. Predložil je opomine. O dobri veri tako ne more biti govora. Tožnik je z modifikacijo še razširil plačilo posameznih zneskov od 1.1.2001 dalje. Z vložitvijo tožbe je v vsakem primeru prenehala dobrovernost. Tožnik je pripravljalnemu spisu priložil tudi dopis Centra za socialno delo občine Ljubljana Bežigrad z dne 17.6.1994, v katerem je obrazložil, da se je iz stanovanja izselil zaradi nevzdržnih razmer. Nesprejemljiv je zaključek, da bi moral tožnik ostati v stanovanju še po razvezi zakonske zveze in prenašati nevzdržne razmere. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani sploh nima razlogov, s katerimi utemeljuje zavrnitev pritožbe. Ukvarja se z vprašanjem dobrovernosti, katerega pa sploh ne obrazloži. Dobrovernost je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb. To prepričanje mora predstavljati opravičljivo zmoto, da nekomu določena pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Za zaščito dobre vere mora obstajati vestnost in skrbnost, ki se pričakuje od vsake stranke v konkretnem pravnem razmerju. ZTLR ne pozna domneve dobre vere, pač pa določa pravico imeti svojo stvar v posesti in jo uporabljati v mejah, ki jih določa zakon. Kar velja za lastnika, velja tudi za solastnika. Zato o nekakšni dobri veri ne more biti govora. Sodišči priznavata dobro vero toženki tudi za čas po vložitvi tožbe na plačilo uporabnine, kar je nedopustno. Zaključek sodišča druge stopnje, da se ne bi moglo uporabiti določil členov 210 do 219 ZOR, ker bi to veljalo samo v primeru, ko se skupna stvar uporabi, ni mogoč. Če se skupna stvar porabi brez soglasja solastnika, ima solastnik prvenstveno zahtevek na restitucijo, to se pravi na vzpostavitev njegove solastnine in še vse ostale zahtevke, ki so nastali zaradi neupravičene rabe njegove solastnine. Nesporno je, da tožena stranka uporablja celo stvar, saj ni mogla uporabiti pol hodnika, pol kuhinje in podobno.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Tožnik v reviziji trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, s katerimi utemeljuje zavrnitev pritožbe. Gre za splošno trditev, ki pa ne drži. Razlogi, s katerimi sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, so navedeni v prvem odstavku ožje obrazložitve drugostopenjske sodbe na tretji strani, v prvem odstavku na četrti strani in v drugem odstavku na peti strani. Nadalje tožnik v reviziji trdi, da se sodišče druge stopnje ukvarja z vprašanjem dobrovernosti, ki pa ga ne obrazloži. Tudi to ne drži, saj ima drugostopenjska sodba obširne razloge o dobrovernosti v drugem odstavku na četrti strani in v prvem odstavku na peti strani.

Prav ima revident, da je neutemeljen očitek sodišča druge stopnje, da tožnik ni opredelil pravne podlage svojemu zahtevku. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP tožeči stranki pravne podlage tožbenega zahtevka ni treba navesti. Pritrditi je tudi nestrinjanju tožeče stranke s stališčem pritožbenega sodišča, da se določba o uporabi tuje stvari v svojo korist po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) lahko uporabi samo za tiste primere, ko se skupna stvar porabi in njene vrnitve ni več mogoče zahtevati, zaradi česar gre prikrajšanemu ustrezna odmena. Taka nekdanja razlaga je bila namreč opuščena z novejšo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (primerjaj sodne odločbe: II Ips 217/2000, II Ips 364/2000, II Ips 3/2001, II Ips 533/2001, II Ips 983/2001). Končno se tožnik tudi utemeljeno ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje, ki je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo tudi na svojo presojo o toženkini dobrovernosti, kar je po 38. in 39. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ 6/80 in 36/90) tudi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede na določbo sedmega odstavka 39. člena ZTLR najmanj od vročitve tožbe dalje toženka ni bila več dobroverna.

Ne glede na gornjo pritrditev revizijskim stališčem pa je revizija neutemeljena. Nanaša se namreč le na del razlogov pritožbenega sodišča, ki niso pravilni, vendar niso odločilni in skušajo le dodatno pojasniti neutemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnikov tožbeni zahtevek je obligacijski oziroma je glede na trditveno podlago verzijski zahtevek v smislu 210. in 219. člena ZOR. V konkretnem primeru in ob konkretni odločitvi prvostopenjskega sodišča se je pritožbeno sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem toženkine dobrovernosti oziroma z 38. in 39. členom ZTLR. Vsi razlogi izpodbijane sodbe s tem v zvezi so odveč, ob tem, ko preostali razlogi te sodbe ustrezno pritrjujejo dejanskim ugotovitvam ter materialnopravnemu zaključku prvostopenjskega sodišča. Revizijsko nasprotovanje navedenim nepotrebnim razlogom je torej brezpredmetno in s tem za samo odločitev neupoštevno.

Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča so, da sta pravdni stranki razvezana zakonca in vsak do ene polovice solastnika stanovanja v Ljubljani. Stanovanje uporabljata toženka ter hčerka pravdnih strank; tožnik se je po razvezi zakonske zveze odselil in sedaj živi v Mariboru. Ker toženka uporablja tudi tožnikovo polovico stanovanja, zahteva plačilo uporabnine zaradi toženkine obogatitve. Tožnik se je prostovoljno izselil iz stanovanja, vstopa v stanovanje mu niso branili. S takimi ugotovitvami dejanskega stanja se je v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Tožnik v reviziji vztraja, da se je iz stanovanja izselil zaradi nevzdržnih razmer, vendar te revizijske trditve ni mogoče upoštevati. Gre za izpodbijanje dejanske ugotovitve, kar pa na revizijski stopnji ni več mogoče, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljeni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Po prvem odstavku 14. člena ZTLR ima vsak solastnik pravico uporabljati solastno stvar v sorazmerju s svojim solastninskim deležem. Tožniku bi tako šla uporaba ene polovice spornega stanovanja. Ugotovljeno pa je, da tožnik živi v drugem kraju, souporabe solastnega stanovanja ne zahteva, potem ko je souporabo stanovanja pred leti prostovoljno opustil. Svoj zahtevek, to je plačilo uporabnine, utemeljuje s toženkino obogatitvijo. Po 219. členu ZOR ima lastnik pravico do nadomestitve koristi, ki jo je imel drugi zaradi uporabe tožnikove stvari. Zahtevek za plačilo nadomestne koristi iz 219. člena predstavlja konkretizacijo enega od primerov iz tretjega odstavka 210. člena ZOR. Za uspešnost zahtevka po 219. členu ZOR je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Tožnik je v tožbi in sedaj v reviziji zatrjeval toženkino obogatitev, ne da bi pojasnil, v čem ali s čim naj bi bila obogatena, svojega prikrajšanja pa tožnik ni niti zatrjeval, niti dokazoval. Neizkazana korist na eni strani in neizkazano prikrajšanje na drugi strani je onemogočilo ugoditev tožbenemu zahtevku, kar je pravilno presodilo in utemeljilo prvostopenjsko sodišče, pritožbeno sodišče pa se je v odločilnem delu svojih razlogov s tako odločitvijo strinjalo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so navedeni razlogi pravilni, tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen in utemeljeno zavrnjena tudi pritožba, zaradi česar revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Glede na navedeno, ko niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).