Jedro

Po 41. členu ZDR je sezonska dela možno opravljati le v delovnem razmerju za določen čas. Le v tem primeru se v sezoni opravljene ure v celoti plačajo, za čas t.i. "mrtve sezone" pa delovnega razmerja sploh ni. Če pa je delavec v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki se ukvarja z dejavnostjo sezonskega značaja v smislu določb 15. člena KP dejavnosti, se opravljene ure razporedijo in poračunajo v določenem časovnem obdobju (največ enoletnem) in je delavec v celotnem časovnem obdobju upravičen tudi do plače. Delodajalec mora poskrbeti, da je delovni čas racionalno izkoriščen in razporejen glede na potrebe. Če je delavec v delovnem razmerju in mu delodajalec dela ne zagotovi, to še ne pomeni, da mu plače ni treba izplačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da tožnikoma izplača zapadle plače za obdobje od oktobra 2001 do marca 2002 ter odpravnino zaradi odpovedi delovnega razmerja in sicer tožnici L. v znesku 552.425,48 SIT, tožniku R. pa v znesku

604.042,92 SIT, obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženki je naložilo, da tožnikoma povrne stroške postopka v znesku

137.800,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni upoštevalo, da tožnika v času od oktobra 2001 do marca 2002 v lokalu nista delala, ker je bil delovni čas sezonsko prerazporejen. V času letne sezone nista delala toliko časa, da bi pokrila vse ure zimske sezone, saj se nista držala njene odredbe o prerazporeditvi delovnega časa. O tem bi lahko izpovedala priča N. B., ki ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Meni, da je zgolj izpoved tožnikov premalo za odločitev o njunem zahtevku. Če tožnika nista delala, za vse opravljeno delo pa sta plačilo prejela, ne moreta biti upravičena do odpravnine. Zaradi pomanjkljivega dokaznega postopka je po mnenju pritožbe tudi sama sodba nezmožna preizkusa, saj so razlogi v njej nejasni. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zapadlih zneskov plač in odpravnine oprlo na odločbo inšpektorja za delo in obračunske liste. Tudi sicer med strankami ni bilo sporno, da tožnika v vtoževanem obdobju plače nista prejela. Bistveno za rešitev sporne zadeve je bilo vprašanje, ali je imela toženka med letom delovni čas prerazporejen oz. ali je bila narava dela sezonska.

Sodišče prve stopnje je zaslišalo oba tožnika, ki sta povedala, da sta v sezoni delala, kolikor je bilo potrebno, prav tako pa tudi izven sezone, le da je bilo tedaj dela manj. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da sezonske razporeditve delovnega časa v smislu 1. in 3. odstavka 15. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KP dejavnosti, Ur.l. RS št. 21/91) ni bilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje. Po

40. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ki je veljal v spornem obdobju, je delovni čas med letom lahko neenakomerno razporejen, če to zahteva narava dejavnosti oz. organizacija dela, boljše izkoriščanje delovnih sredstev, smotrnejša izraba delovnega časa ter dokončanje del oz.

nalog v določenih rokih. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa se upošteva poln delovni čas kot povprečna delovna obveznost delavca v obdobju, ki ne sme biti daljše od enega leta. Tej ureditvi je skladna ureditev iz 1. in 3. odstavka 15. člena KP dejavnosti.

Po citiranih določbah se torej šteje, da je delavec mesečno opravil delovno obveznost v obsegu polnega delovnega časa (in v tem obsegu prejme tudi plačo), tudi če je v določenem obdobju delal več, kot poln delovni čas. Nasprotno pa se šteje, da je opravil polno delovno obveznost tudi v obdobju, ko zaradi prerazporeditve delovnega časa ni delal (tudi v tem primeru prejme plačo za poln delovni čas).

Toženka je le pavšalno navajala, da je bil delovni čas "sezonsko prerazporejen" in iz njenih navedb je sklepati, da tožnikoma v času zimske sezone plača sploh ne pripada, čeprav sta v delovnem razmerju. Po 41. členu ZDR-90 je sezonska dela možno opravljati le v delovnem razmerju za določen čas. Le v tem primeru se v sezoni opravljene ure v celoti plačajo, za čas t.i. "mrtve sezone" pa delovnega razmerja sploh ni. Če pa je delavec v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki se ukvarja z dejavnostjo sezonskega značaja, se opravljene ure razporedijo in poračunajo v določenem časovnem obdobju (največ enoletnem) in je delavec v celotnem časovnem obdobju upravičen tudi do plače. Tožnika sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ne le za čas sezone. V pogodbi o zaposlitvi o sezonski naravi dela ni govora. Toženka svojega zatrjevanja, da je bil delovni čas prerazporejen, ni dokazala, kar bi lahko verodostojno storila s predložitvijo evidence opravljenih oz. odrejenih ur. Le tako bi bilo mogoče preizkusiti, ali se je delovni čas dejansko prerazporedil in sicer tako, da je v celoti pokril obdobje, ko dela ni bilo. Ker je, kot rečeno, o prerazporeditvi delovnega časa podala le pavšalne navedbe, vabilom sodišča pa se ni odzivala, sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugoditi dokaznemu predlogu z zaslišanjem N. B., za katerega v odgovoru na tožbo niti ni jasno navedeno, o čem naj bi izpovedoval. Zato je pritožbeni ugovor toženke tudi glede tega neutemeljen.

Delodajalec mora poskrbeti, da je delovni čas racionalno izkoriščen in razporejen glede na potrebe. Če je delavec v delovnem razmerju in mu delodajalec dela ne zagotovi, to še ne pomeni, da mu plače ni treba izplačati - za kar se zavzema toženka. Njene navedbe, da je delovni čas prerazporedila, pa se ga tožnika nista držala oz. da nista delala toliko, da bi pokrila vse potrebne delovne ure, ne more biti upoštevna, saj je riziko, če zoper njiju ni ukrepala, na njeni strani. Če pa sama ni razporedila delovnega časa tako, da bi "pokrila" ure zimske sezone, tega ni mogoče naložiti v breme tožnikov.

Tožnika sta za ves čas delovnega razmerja upravičena do osnovne plače, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi in potrdila, ki ga je toženka pripravila za potrebe Zavoda za zaposlovanje. Upravičena sta tudi do odpravnine v prisojenem znesku. Njuna pravica temelji na 19. c členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur.l. RS št. 69/98), kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti niso podani. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.