Jedro

Pravilen je bil zaključek prvostopnega sodišča, da zgolj dejstvo, da je tožena stranka z zamudo oddala končno poročilo, ne vpliva na obveznost tožene stranke plačati izvršeno delo, niti na višino te obveznosti, ima pa pravico do odškodnine. Prizadevanje naročnika, ki se navzlic zamudi še trudi sodelovati z izvajalcem v smeri izpolnitve pogodbe, je treba interpretirati ozko; le kot njegovo pripravljenost, da kljub zamudi sprejme izpolnitev in ne kot soglasje k podaljšanju izpolnitvenega roka. Predmet pogodbe, ki bi tožeči stranki nalagal pridobitev potrditve tožene stranke, bi bil nemogoč in pogodba v tem delu nična. Z zavrnitvijo delnega plačila pogodbenih del, je tožena stranka smiselno uveljavljala ugovor znižanja plačila iz 639. člena OZ. Napake morajo biti konkretizirane in opredeljene, celoten izdelek z napakami pa tudi ovrednoten tako, da je mogoča primerjava v smislu 640. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 107539/2013 z dne 29. 7. 2013 v drugem in četrtem odstavku izreka za znesek 7.711,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2011 dalje in 36,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2013 dalje (I). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 1.166,29 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi v izreku navedeni sklep o izvršbi tudi v preostalem delu in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožena stranka je vložila še odgovor na odgovor na pritožbo, ki pa ni bil vložen v roku za pritožbo zoper sodbo, zato ga višje sodišče pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravdni stranki sta dne 13. 9. 2010 sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko izvesti revizijo iz letnega načrta notranjega revidiranja na področju notranje informatike za znesek 22.032,00 EUR (z vključenim DDV), z rokom za oddajo končnega poročila do 15.12.2010. Tožeča stranka je končno poročilo oddala 13.05.2011, tožena stranka pa je pogodbena dela dne 28.10. in 16.11.2011 delno (14.320,80 EUR) plačala. Preostanku, (ki je predmet tožbenega zahtevka), se upira, ker končno poročilo ni bilo usklajeno s pripombami revidiranih organizacijskih enot, poleg tega je bilo delo opravljeno z zamudo.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je med strankama sporazumno prišlo do podaljšanja roka izpolnitve, da je tožeča stranka naročene storitve opravila pravilno in pri tem ni kršila niti pravil stroke niti običajev ter da nasprotnega tožena stranka ni dokazala. Z odločilnimi zaključki in razlogi prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja in jih tudi obsežni pritožbeni razlogi ne morejo omajati.

6. Osnovno načelo obligacijskega prava je, da je pogodbe treba spoštovati (pacta sunt servanda). To pomeni, da je naročeno in opravljeno delo treba plačati, ali pa izkazati obstoj točno tistih razlogov, ki naročniku dopuščajo zavrnitev plačila. Te razloge določa zakon, ki določa tudi pravne posledice, na katere lahko računa stranka, ki se nanje (utemeljeno) sklicuje. Stranke morajo torej zatrjevati relevantna dejstva, t,j. takšna, ki omogočajo njihovo subsumpcijo pod ustrezno pravno normo, katere pravilna uporaba bo pripeljala do željene pravne posledice. Gre za tako imenovano zahtevo po sklepčnosti (tožbe ali obrambnih ugovorov), ki ji stranke morajo zadostiti, če želijo v postopku uspeti. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka naročene revizijske storitve delno plačala. Natančneje, plačala je 65% pogodbene vrednosti. V postopku na prvi stopnji je bila zato dolžna izkazati: 1.) obstoj utemeljenih razlogov, zaradi katerih ji ni treba plačati preostalih 35%; in 2.) da ti razlogi upravičujejo znižanje plačila za 35% pogodbene vrednosti.

7. Tožena stranka je tožeči stranki očitala, da je delo opravila z zamudo. Stranka, ki zatrjuje, da je nasprotna stranka izpolnitev opravila z zamudo, lahko po splošnih pravilih obligacijskega prava bodisi (če so za to izpolnjeni pogoji) razdre pogodbo bodisi uveljavlja pogodbeno kazen ali odškodnino. Ničesar od navedenega tožena stranka ni uveljavljala. Zgolj zaradi zamude pri izpolnitvi druga pogodbena stranka ni upravičena do znižanja plačila. Če in ko izpolnitev sprejme, je dolžna kljub zamudi plačati polno pogodbeno ceno, ima pa pravico zahtevati plačilo škode zaradi zamude po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (2. odstavek 239. člen OZ). V slednjem primeru je dolžna zatrjevati in dokazati vse zahtevane predpostavke odškodninske odgovornosti. Tudi v 11. členu pogodbe med strankama določena pravica naročnika do znižanja plačila je v smiselni povezavi z delno neizpolnitvijo zaradi zamude in ne predstavlja sankcije za zamudo samo. Če pa je bilo znižanje plačila mišljeno kot sankcija za zamudo, bi moralo biti v pogodbi že definirano (podobno kot pogodbena kazen za zamudo). Popolnoma pravilen je bil zato zaključek prvostopnega sodišča, da zgolj dejstvo, da je tožena stranka z zamudo oddala končno poročilo, ne vpliva na obveznost tožene stranke plačati izvršeno delo, niti na višino te obveznosti.

8. Na pravilnost tega zaključka nima nobenega vpliva sicer po oceni pritožbenega sodišča nekoliko neprepričljivo stališče prvostopnega sodišča, da je bil rok izpolnitve med strankama sporazumno podaljšan. Tako pravni teoriji kot gospodarski praksi je ljubo, da se pogodbe kljub morebitnim hibam ohranijo v veljavi. Prizadevanje naročnika, ki se navzlic zamudi še trudi sodelovati z izvajalcem v smeri izpolnitve pogodbe, izkazuje njegov konstruktiven pristop in se mu ne sme šteti v breme (z razlago, da se je zaradi vztrajanja pri pogodbi odpovedal uveljavljanju morebitne škode zaradi zamude). Takšne aktivnosti naročnika je zato v načelu treba interpretirati ozko; le kot njegovo pripravljenost, da kljub zamudi sprejme izpolnitev in ne kot soglasje k podaljšanju izpolnitvenega roka. Dvom, da je bilo takšno soglasje v resnici dano, izhaja iz poziva tožene stranke z dne 1.4.2011, v katerem je tožeči stranki predlagala sklenitev aneksa k pogodbi zaradi zamude. Vendar pa je v obravnavanem primeru nerelevantno, ali je tožena stranka na zamudo pristala, kot tudi, katera od strank je odgovorna za zamudo (tudi to vprašanje je bilo namreč sporno). Tožena stranka je, kolikor se plačilu preostalega dela pogodbenega zneska upira zaradi zamude, že na trditveni ravni nesklepčna, saj ni razvidno, v kakšni smiselni povezavi naj bi bila zamuda tožeče stranke pri izdelavi in oddaji končnega poročila z višino tožeči stranki neplačanega računa. Pritožbeni razlogi, ki sodišču prve stopnje očitajo nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi z zatrjevano zamudo tožeče stranke, so zato neupoštevni.

9. Tožena stranka je tožeči stranki nadalje očitala, da končno poročilo z dne 13. 5. 2011 ne predstavlja pravilne izpolnitve, oziroma, da navedeno poročilo sploh nima lastnosti končnega poročila. Glede na to, da je tožeča stranka toženi stranki dne 13.5.2011 izročila poročilo, ki ga je naslovila kot končno poročilo, istega dne pa ji je tudi izstavila račun v višini pogodbene vrednosti, ima navedeno ravnanje tožeče stranke značilnost izročitve naročenega dela toženi stranki, ki smiselno vključuje tudi podjemnikovo zahtevo, naj naročnik pregleda in prevzame naročeno delo (drugi odstavek 633. člena OZ). Tožena stranka je bila dolžna izdelek pregledati in ga bodisi potrditi (s strani notranjerevizijske službe), kot to predpostavlja 7. člen njune medsebojne pogodbe bodisi grajati njegove napake oz. pomanjkljivosti. Zaključek prvostopnega sodišča, ki ga pritožba neutemeljeno napada, da iz pogodbe ne izhaja obveznost tožeče stranke po pridobitvi potrditve končnega poročila, je razumeti zgolj v navedenem kontekstu. Potrditev končnega poročila s strani notranjerevizijske službe tožene stranke je po naravi stvari v izključni sferi tožene stranke in tožeča stranka te obveznosti ne more izpolniti, ker tožene stranke k potrditvi končnega poročila ni mogoče prisiliti. Predmet pogodbe, ki bi tožeči stranki nalagal pridobitev potrditve tožene stranke, bi bil torej nemogoč in pogodba v tem delu nična (34. člen OZ). Zato je nebistveno, ali je tožena stranka oz. njena notranjerevizijska služba končno poročilo potrdila. Pomemben je zgolj odgovor na vprašanje, ali je imela upravičene razloge, da potrditev odkloni, oziroma, ali je tožeča stranka svojo izpolnitev pravilno opravila. Tudi na to vprašanje je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo.

10. V konkretnem primeru je tožena stranka izvršeno delo (končno poročilo z dne 13. 5. 2011) grajala, ker naj ne bi vsebovalo oziroma upoštevalo pripomb vodstev revidiranih organizacijskih enot. V tej smeri je tožena stranka tožeči stranki posredovala več dopisov: dopis z dne 16. 5. 2011 (B18), dopis z dne 27. 6. 2011 (B 131), dopis z dne 30. 6. 2011 (B 120), dopis z dne 2. 6. 2011 (B 130). Iz dopisa z dne 27. 6. 2011 (B 131) je razvidno tudi, da je tožena stranka tožeči določila rok (1. 7. 2011), v katerem naj bi tožeča stranka nepravilnosti, na katere je bila opozorjena, odpravila. Tožeča stranka se je branila, da pri očitanih pomanjkljivostih ni šlo za napake izvršenega dela, pač pa, da je tožena stranka oziroma njene organizacijske enote zahtevala dodatne storitve, ki niso bile dogovorjene s pogodbo. V dokaz, da je naročeno delo opravila v skladu s pravili stroke, je predložila mnenje Slovenskega instituta za revizijo, ki je v Poročilu o strokovnem pregledu revizijskega posla z dne 22. 5. 2012 (A 9) zapisal,“da po opravljenem pregledu ni našel dokazov, da izvajanje revizijskega posla ni potekalo v skladu z mednarodnimi standardi za strokovnjake revidiranja, kontrol in dajanja zagotovil na področju IT“. Zato je bila pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bilo trditveno in dokazno breme, da je tožeča stranka delo opravila z napakami, zaradi katerih je tožena stranka upravičena do znižanja plačila v višini 35 % pogodbene vrednosti, na toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tega dokaznega (trditvenega) bremena tožena stranka ni zmogla.

11. Z zavrnitvijo delnega plačila pogodbenih del je tožena stranka smiselno uveljavljala ugovor znižanja plačila iz 639. člena OZ.V skladu s citirano zakonsko določbo (639. člen OZ) je naročnik, če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi. Šele, če tega v primernem roku ne stori, pridobi naročnik pravico, da zniža plačilo v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imela izvršeno delo z napakami (640. člen OZ). Napake morajo biti konkretizirane in opredeljene, celoten izdelek z napakami pa tudi ovrednoten tako, da je mogoča primerjava v smislu 640. člena OZ. Po mnenju pritožbenega sodišča odgovori na vprašanja, ali je bilo delo tožeče stranke skladno z mednarodnimi standardi za strokovnjake revidiranja kontrol in dajanja zagotovil na področju IT oziroma smernicami revidiranja in dajanja zagotovil in drugimi področnimi predpisi, terjajo precej specifična znanja. Tožena stranka je pri Slovenskem inštitutu za revizijo sama naročila izvedbo strokovnega pregleda „glede strokovnosti in etičnega ravnanja“ pri izvajanju predmetnega posla. Slovenski inštitut za revizijo po pregledu vse dokumentacije, ki mu ga je posredovala tožena stranka, ni ugotovil nobenih nepravilnosti (A9). Nasprotno, ugotovil je, da je izvajalec revizije dobival nove in dodatne zahteve po obsegu in vsebini revizije, kar bolj potrjuje trditve tožeče stranke, da je tožena stranka naročala dodatna dela. Odločitev prvostopnega sodišča je bila tako pravilna, ker tožena stranka ni dokazala niti obstoja napak niti manjvrednosti s strani tožeče stranke opravljenega dela.

12. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na relevantne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka je zaradi neuspeha s pritožbo dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa jih ni priglasila (165. člen v zvezi s 164. členom ZPP).