Jedro

Pravočasno in pravilno grajanje napak je pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz 637. do 639. člena OZ.

Edina napaka, ki jo je iz navedb tožene stranke mogoče določno razbrati, in za katero je hkrati iz navedb tožene stranke mogoče razbrati tudi, da jo je grajala in kdaj, je bila, da je zid zamaknjen iz osi gradnje in se odraža na kotnosti plošče na pritličje. Takšno napako bi tožena stranka morala grajati nemudoma. Tožena stranka pa ni navedla, kdaj je ta dela prevzela, tako da iz njenih navedb ni mogoče ugotoviti, ali je to napako grajala pravočasno.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba z dne 28. 5. 2019 in sklep z dne 16. 8. 2019 potrdita.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 5. 2019 razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 45047/2017 z dne 24. 5. 2017 v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 724,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka izpodbijane sodbe). S sklepom z dne 16. 8. 2019 pa je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne nadaljnje stroške postopka v višini 143,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2. Zoper obe odločbi se je pritožila tožena stranka. Sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1) ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov. Zoper sklep z dne 16. 8. 2019 pa se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevo tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih stroškov postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjski postopek se je začel dne 23. 5. 2017, kar je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (14.9.2017),2 zato se je po določbi prvega odstavka 125. člena tega zakona postopek pred sodiščem prve stopnje dokončal po določbah do tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), medtem ko postopek pred sodiščem druge stopnje, ker sta bili obe odločbi izdani po začetku njegove uporabe po določbi tretjega odstavka 125. člena tega zakona že poteka po določbah ZPP, kot veljajo po začetku uporabe prej navedene novele.

6. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

O pritožbi zoper sodbo

7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka z očitkom o tem, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotavljalo brez ustrezne trditvene podlage tožeče stranke, uveljavlja kršitev določb 7. in 212. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Gradbeno pogodbo št. ... (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala opraviti tesarska, betonska in zidarska dela pri gradnji tipske stanovanjske hiše ... za znesek 8.000,00 EUR, da je bila tožena stranka podizvajalec B., s. p., ki je bila podizvajalec A. d. o. o., ki je sodelovala z glavnim izvajalcem, družbo T. d. o. o. in da je tožena stranka plačala zneska 2.000,00 EUR in 2.500,00 EUR. Svojo odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku je sprejelo na podlagi ugotovitev da tožena stranka, ki je uveljavljala ugovore na podlagi stvarnih napak izvršenega dela, (i) ni ustrezno specificirala napak, (ii) je napako grajala šele dne 29. 12. 2016, medtem ko je bila o njej obveščena že dne 22. 11. 2016, torej več kot en mesec po tem, in (iii) ni navedla, kolikšno vrednost je imelo izvršeno delo ob sklenitvi pogodbe brez napake in kolikšno vrednost bi imelo to delo z napako v istem času. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna iz razlogov, razvidnih v nadaljevanju.

9. Po prvem odstavku 633. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Po določbi tretjega odstavka istega člena po pregledu in prevzemu opravljenega dela podjemnik ni več odgovoren za napake, ki jih je bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu, razen če je zanje vedel, pa jih naročniku ni pokazal. Pravočasno in pravilno grajanje napak je pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz 637. do 639. člena OZ, kar velja tako za znižanje plačila kot tudi za odstop od podjemne pogodbe zaradi stvarnih napak izvršenega dela (gl. prvi odstavek 637. člena in prvi do tretji odstavek 639. člena OZ). Stališče iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Cp 907/2015 z dne 13. 5. 2015, da mora naročnik za uspešno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov dokazati obstoj napake, pravočasnost in pravilnost grajanja, določitev primernega roka in da podjemnik napake v tem roku ni odpravil, ter da manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokaza je v tem obsegu smiselno uporabljivo tudi v konkretnem primeru.

10. Očitki, da se ne upoštevajo norme pri porabi časa za gradnjo, da je gradnja nekvalitetna, da kader ni usposobljen, težave na gradbišču, pripombe na delo delavcev tožeče stranke, da so počasni in nesposobni, da ne znajo opažiti stopnic, da ne znajo brati načrtov, počasna in nekvalitetna izvedba del ipd. so bili premalo konkretizirani, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, kot je sicer pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

11. Edina napaka, ki jo je iz navedb tožene stranke mogoče določno razbrati, in za katero je hkrati iz navedb tožene stranke mogoče razbrati tudi, da jo je grajala in kdaj, je bila, da je zid zamaknjen iz osi gradnje in se odraža na kotnosti plošče na pritličje. Takšno napako bi tožena stranka morala grajati nemudoma (prvi odstavek 633. člena OZ). Tožena stranka pa ni navedla, kdaj je ta dela prevzela, tako da iz njenih navedb ni mogoče ugotoviti, ali je to napako grajala pravočasno. Trditveno in dokazno breme o pravilnem in pravočasnem grajanju napak je bilo na toženi stranki, ta pa tega kot obrazloženo ni zmogla. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v zvezi s tem sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, pritožbeno sodišče pa je na te dejanske ugotovitve vezano, da je tožena stranka to napako grajala šele dne 29. 12. 2016, medtem ko je bila o njej obveščena že dne 22. 11. 2016, torej več kot en mesec po tem, kar vsekakor ne ustreza pojmu nemudoma. Glede na vse navedeno tožena stranka v tem postopku ne more uspešno uveljavljati jamčevalnih zahtevkov v zvezi s to napako, kar se nanaša tako pravico do znižanja plačila, kot tudi na pravico do odstopa od pogodbe zaradi te napake.

12. Za preostale napake, ki jih je mogoče razbrati iz navedb tožene stranke glede vsebine dopisa z dne 31. 3. 2017, pa tožena stranka (tudi še v pritožbi) zatrjuje zgolj, da se jih je tožeča stranka zavezala odpraviti v dogovoru, ki ga je sklenila dne 20. 2. 2017 na gradbišču, medtem ko konkretiziranih navedb o grajanju teh napak ni podala. Edina njena navedba v tej smeri je bila njena navedba, da je tožečo stranko z dopisom z dne 31. 3. 2017, s katerim pa je že tudi odstopila od pogodbe, obvestila, da nekaterih od napak, za sanacijo katerih je osnova primopredajni zapisnik in dodatne zahteve podjetja T., še ni sanirala. Vendar pa je treba upoštevati, da so bila dela opravljena preko verige podizvajalcev, kot to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Iz konteksta teh navedb tožene stranke torej izhaja, da se prej navedene navedbe tožene stranke nanašajo na prevzemni zapisnik ob prevzemu, ki ga je opravil glavni izvajalec (T. d. o. o.), ne pa na prevzem, ki ga je opravila tožena stranka. Iz teh navedb tako ne izhaja, kdaj pred tem je tožena stranka tožeči stranki grajala te napake. Ker je za odločitev v konkretni zadevi bistven prevzem med tožečo in toženo stranko. tožena stranka glede tega ni zadostila svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu, vsebina dokaza pa pomanjkljive trditvene podlage tudi ne more nadomestiti.3

13. Upoštevajoč navedeno v prejšnjih treh točkah obrazložitve je dogovor na gradbišču dne 20. 2. 2017 mogoče razumeti zgolj kot naknadno zavezo tožeče stranke, da bo dela, ki so v njem navedena, opravila (brez plačila). Vendar pa to še ne pomeni, da ponovno oživijo pravice tožene stranke v zvezi z jamčevalnimi zahtevki po Pogodbi. Te pravice je, kot obrazloženo, že izgubila. Tožena stranka bi tako lahko na podlagi prej navedenega dogovora zahtevala bodisi njegovo izpolnitev bodisi uveljavljala zahtevke zaradi napak pri njegovi izpolnitvi (vključno z odstopom od tega dogovora in/ali odškodnino), ne more pa na podlagi neizpolnitve tega naknadnega dogovora odstopiti od Pogodbe, saj je to pravico, kot obrazloženo, že izgubila. Ker tožena stranka tovrstnih zahtevkov ni uveljavljala, se sodišče prve stopnje s tem pravilno ni ukvarjalo in sodba zaradi tega ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč ugotovitve, da je tožena stranka od pogodbeno dogovorjenih 8.000,00 EUR plačala le 4.500,00 EUR, se odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati še manjkajočih 3.500,00 EUR, zaradi česar je (na podlagi tretjega odstavka 436. člena ZPP-D) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 45047/2017 z dne 24. 5. 2017 v prvem odstavku izreka pustilo v veljavi (I. točka izreka izpodbijane sodbe), izkaže za pravilno.

14. Pritožnica odločitve sodišča prve stopnje o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) konkretizirano ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe z dne 28. 5. 2019 v tem delu po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena.

O pritožbi zoper sklep

15. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da iz razloga, ker se je za pravilno izkazala odločitev v glavni stvari (gl. zgoraj), ni utemeljen pritožbeni razlog, da tožeča stranka zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, pač pa ima to pravico tožena stranka.

16. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka stroške tolmača, ki katerih povrnitev je sodišče prve stopnje naložilo z izpodbijanim sklepom, priglasila na glavni obravnavi dne 13. 5. 2019 (zapisnik na red. št. 25 spisa). Sodišče prve stopnje pa s sodbo z dne 28. 5. 2019 o teh stroških ni odločilo. Iz obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, katere stroške je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo, in med temi stroški ni stroškov tolmača, ki so predmet izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje preostalih priglašenih stroškov v prej navedeni sodbi ni zavrnilo in torej o spornih stroških tolmača ni odločilo. Z navedbami o prepozni priglasitvi pa tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (163. člena ZPP), kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (gl. zgoraj).

17. Pritožnica same prisojene višine ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev. Tudi pritožba zoper sklep z dne 16. 8. 2019 je torej neutemeljena.

Odločitev o pritožbah in stroški pritožbenega postopka

18. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanih odločb po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, ki jih pritožnica ni posebej uveljavljala, je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP zavrnilo pritožbo zoper sodbo, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pa zavrnilo pritožbo zoper sklep in izpodbijani odločbi potrdilo (353. člen oz. 2. točka 365. člena ZPP).

19. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 58/03 - odl. US, 2/04, 2/04 - ZDSS-1, 69/05 - odl. US, 90/05 - odl. US, 43/06 - odl. US, 52/07, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US, 10/17, 32/18, 16/19 - ZNP-1. 2 (Ur. l. RS, št. 10/17) . 3 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017.