Jedro

Pri določitvi odpovednega roka in pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je podana delovnopravna kontinuiteta, ker gre za prevzeme delavcev k drugemu delodajalcu po prejšnjih predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v znesku 4.744,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 614,33 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper sodbo se obširno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil tožnik prevzet k novemu delodajalcu in sicer po stečaju delodajalca 2. 4. 1993, kar naj bi bila podlaga za ugotovitev daljše delovne dobe tožnika pri toženi stranki, kot jo je tožena ugotovila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravočasno predlaganih prič A.A., A.B. in A.C., je storilo bistveno kršitev postopka. Te priče bi namreč izpovedale, da ni nihče delavcem, ki so se po 1. 4. 1993 zaposlili pri družbah A. d.d., prej B. d.d. in C. d.o.o., zagotovil, da se jim bo upoštevala delovna doba pridobljena pri D. d.o.o. oziroma A. d.d. in C. d.o.o., kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Družba E. d.o.o. ni prevzela delavcev na podlagi sporazuma s prejšnjim delodajalcem. Sklepi stečajnega upravitelja so bili sprejeti po uvedbi stečajnega postopka in torej po prenehanju delovnega razmerja tožniku. Sicer pa tudi tedanji tožnikovi delodajalci niso sklenili sporazuma o prevzemu delavcev, kot ga je kasneje opredelila SKPG iz leta 1993. Prevzem delavcev v aprilu 1993 sploh ni bil mogoč, saj ni bilo splošnega akta, ki bi v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja določal pogoje in primere, v katerih je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Pritožba meni, da ni nikakršne kontinuitete, če ni ne pravnega nasledstva ne prevzema delavcev. Družba C. d.o.o. je zgolj najela sredstva za proizvodnjo papirja od D. d.o.o. - v stečaju, nikoli pa ni prevzela proizvodnje in zaposlenih podjetja D. d.o.o., ki je šlo s 1. 4. 1993 v stečaj. O zaposlovanju delavcev stečajnega podjetja v letu 1993 bi vedel povedati direktor A. d.d., prej B. d.d.. Proizvodnja F. d.o.o. v stečaju je zajemala tudi proizvodnjo papirja in druge obrate, proizvodnja celuloze pa je zajemala le tretjino vseh zaposlenih. Ni torej šlo za prevzem po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti, ki je začela veljati šele 1. 7. 1993, torej po zaposlitvi tožnika pri G. d.o.o.. Pred tem zakonske podlage za prevzem niti ni bilo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje zaposlitev pred 1. 4. 1993 za zaposlitev pri istem delodajalcu in je pomanjkljivo opredelilo pojem delovnopravne kontinuitete. Pozitivno pravo, ki je veljalo v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi 8. 3. 2007 instituta kontinuitete ne pozna. Prevzema delavcev po stečaju delodajalca tožnika v aprilu leta 1993 ni bilo, kasneje pa je bil prevzem delavcev na podlagi 11. člena SKPgd urejen tako, da so vsi delavci prešli k novemu delodajalcu brez svoje volje in na podlagi odločitve delodajalca ob predhodnem soglasju sindikata. V tem sporu je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik k novim delodajalcem vedno prehajal s sklepanjem novih pogodb o zaposlitvi, torej po svoji volji in ne na podlagi zakona oziroma sklepa delodajalca, kot je to določal 11. člen SKPgd. V ZDR/2002 institut delovnopravne kontinuitete sploh ni opredeljen, saj je ta zakon eksaktno navedel primere, ko je potrebno v delovno dobo delavca všteti tudi delovno dobo, pridobljeno pred zaposlitvijo pri zadnjem delodajalcu in sicer pravno nasledstvo delodajalcev in prenos podjetja. Tako je izpodbijana sodba povsem v nasprotju z določbami sedaj veljavnih kot tudi preteklih zakonov in je napačna in brez prepričljive pravne obrazložitve. V pritožbi tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami za tožečo stranko.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z F. d.o.o. govori o prezaposlitvi delavcev v novoustanovljeni podjetji E. d.o.o. in A. d.d.. Takrat je šlo za dejanski prevzem delavcev. Nihče ni nikoli izpodbijal takšnega sporazuma. Poleg tega predstavlja navedba, da izvensodna poravnava z dne 22. 10. 2006 ni zajela vseh zaposlenih delavcev v družbah A. d.d. in E. d.o.o., pritožbeno novoto, ki se ne sme upoštevati. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, zatrjevanih v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Najprej je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedbo teh dokazov s sklepom kot nepotrebno zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da izvedba teh dokazov, zlasti zaslišanje A.B. in A.C., za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bila potrebna, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tako je sodišče prve stopnje postopalo skladno s členom 285. ZPP, stranki je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato te kršitve ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka kljub večkratni zamenjavi delodajalca potrebno upoštevati, da tožnik od 19. 4. 1979 ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z listinami, so naslednje: tožnik se je dne 17. 4. 1979 zaposlil v H. n.sol.o.. Kasneje se je podjetje preimenovalo v D. d.o.o. (v nadaljevanju F. d.o.o.). Iz tožnikov delovne knjižice izhaja, da mu je datum prenehanja zaposlitve z dne 1. 4. 1993 vpisala družba F. d.o.o., nad katero je bil 1. 4. 1993 uveden stečaj. Vendar pa je tožnik nadaljeval z zaposlitvijo pri G. d.o.o. do 10. 11. 1996. Nato se je 11. 11. 1996 zaposlil pri I. d.o.o., kjer ima tudi zaključeno delovno razmerje s 12. 5. 2007. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik od 11. 11. 1996 dalje zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz napolnjene delovne dobe pri delodajalcu. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi C. d.o.o. ter razmerje te družbe do družb D. d.o.o. in I. d.o.o.. Upoštevati je potrebno, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Določba 15. člena ZTPDR je zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe tudi pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določala pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPgd, ki sicer več ni veljala veljala v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevah opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, kakor tudi v zadevah opr. št. VIII Ips 194/2009, opr. št. VIII Ips 197/2009, opr. št. VIII Ips 215/2009, vse z dne 5. 10. 2009. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

Z datumom 1. 4. 1993 je bil nad družbo F. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ 84/89). Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom J., Vlado Republike Slovenije in Skladom Republike Slovenije za K. zaposlili v dveh družbah – E. d.o.o. in A. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo F. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19. 4. 1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe F. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje (priloga iz spisa opr. št. Pd 138/2004). Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo E. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo B. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, pa tudi pogodbe med F. d.o.o. v stečaju in I. d.o.o. z dne 18. 7. 1996. Za odločitev je odločilnega pomena razmerje med družbo B. d.d., kasneje A. d.d. in I. d.o.o..

Tako se pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju E. d.o.o. in I. d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11. 11. 1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo I. d.o.o. in družbo F. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbami A. d.d., E. d.o.o. in I. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi I. d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe E. d.o.o. in A. d.d. prevzela družba F. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo L. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je prevzela tudi tožnika, saj je družba I. d.o.o. sklenila dogovor s sindikatom J. dne 12. 11. 1996, v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb A. d.d. in E. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe A. d.d. z dne 25. 10. 1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom I. d.o.o. (zapisnik z dne 12. 12. 1996). Bistveno v tej zadevi torej je, da je potrebno pri tožniku v pogledu njegovih pravic iz delovnega razmerja upoštevati neprekinjeno delovno dobo vse od 19. 4. 1979 dalje do 12. 5. 2007, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tako je sodišče tožniku pravilno prisodilo zahtevano razliko v odpravnini v višini 4.744,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2007 dalje do plačila, pri čemer višina odpravnine tudi med strankama ni bila sporna.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).