Jedro

Zakonodajalec ni določil, da je obstoj zapadlega davčnega ali carinskega dolga sam po sebi razlog za zavrnitev dovoljenja za bivanje, zato bi moral upravni organ obravnavati in v dokazno oceno vključiti tudi okoliščine, v katerih naj bi tožnik postal davčni zavezanec oziroma zavezanec za plačilo carinskega dolga.

Dejstvo, da je carinski organ zoper tožnika vodil izvršilni postopek, samo po sebi ne zadošča za sklep o tem, da je tožnik 28. 8. 2013 tudi v resnici imel carinski dolg, saj je bil izvršilni postopek ustavljen zato, ker je izvršba zastarala. Dejanski obstoj tožnikove davčne obveznosti torej v davčnem postopku ni bil ugotovljen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran št. 214-113/2013-51 z dne 24. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zavrnila tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve in dela. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja iz 33. člena ZTuj-2, prošnjo pa je zavrnil, ker obstaja razlog za zavrnitev iz pete alineje prvega odstavka 55. člena istega zakona. Po mnenju upravnega organa je dejstvo, da ima tožnik carinski dolg v znesku 136.809,94 EUR, razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik je bil namreč 100 % družbenik in direktor izbrisane družbe, kateri je bil z odločbo Carinskega urada Koper št. DT 4242-788/2008 2 z dne 1. 7. 2008 določen carinski dolg (iz naslova davka na dodano vrednost – v nadaljevanju DDV in medbančnih obresti), tožnik pa kot aktivni družbenik po izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije odgovarja za njene dolgove.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kljub temu, da je tožnik predložil sklep o ustavitvi postopka izvršbe Carinskega urada Koper z dne 4. 12. 2013, saj tožnik dolga (dejstva, da ima carinski dolg, tožnik po mnenju drugostopenjskega organa ni izpodbijal) ni poravnal prostovoljno, temveč je zaradi dolgotrajnosti postopka zastaral. Poleg tega je zastaranje nastopilo po izdaji prvostopenjske odločbe.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpolnjuje vse pogoje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in da je že v postopku na prvi stopnji predložil fotokopijo uradnega zaznamka o izjavi osumljenca kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti (254. člen Kazenskega zakonika – KZ) ter zanikal kakršnokoli vpletenost v očitano kaznivo dejanje, česar pa upravni organ ni upošteval. Prav tako mu ni omogočil, da bi pojasnil, da ni povezan z izbrisano družbo A., d. o. o., in njeno odgovornostjo za nastali dolg. Trdi, da je bila njegova identiteta zlorabljena in da z nakupom in uvozom motornega plovila 20. 5. 2005, ki ga je opravila družba B. d. o. o., nima nič. Prvotni družbeniki oziroma ustanovitelji te družbe naj bi delovali z namenom doseči uvoz plovila brez plačila predpisanih davščin, kupljeno motorno plovilo odsvojiti, nato pa prepisati družbo uvoznico na neko slamnato osebo in spremeniti ime firme. Poudarja, da je carinska uprava ustavila postopek zoper njega in mu vrnila krivično odvzeta denarna sredstva. Sodišču predlaga, naj razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) odločbi organov prve in druge stopnje.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja ugotovitve organa prve stopnje in se sklicuje na razloge iz odločbe upravnega organa druge stopnje, ki po njenem mnenju utemeljujejo obstoj razloga za zavrnitev prošnje. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujca in ne odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP), česar pa drugostopenjski organ v obravnavanem primeru ni storil. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje pogoje za podaljšanje dovoljenja za prebivanje iz 33. člena ZTuj-2, da pa je treba prošnjo zavrniti, ker obstaja razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Obstoj tega razloga je upravni organ oprl na ugotovitev, da je tožnik na seznamu davčnih zavezancev z zapadlim neplačanim carinskim dolgom iz naslova DDV in medbančnih obresti v skupnem znesku 136.809,94 EUR.

Po presoji sodišča pa razlog za zavrnitev prošnje iz pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zgolj z dejstvom, da obstaja carinski dolg, ni izkazan. Zakonodajalec namreč ni določil, da je obstoj zapadlega davčnega ali carinskega dolga sam po sebi razlog za zavrnitev dovoljenja za bivanje, zato bi moral upravni organ obravnavati in v dokazno oceno vključiti tudi okoliščine, v katerih naj bi tožnik postal davčni zavezanec oziroma zavezanec za plačilo carinskega dolga.

Upravni organ pa je kljub temu, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzel tudi tožnikove navedbe in dokaze, na katere se je skliceval, upošteval le dejstva, da obstaja carinski dolg, ki je nastal družbi, ki je bila nato izbrisana brez likvidacije, tožnik pa je bil njen edini družbenik in direktor, ni pa se opredelil do tožnikovih navedb, da za obstoj te družbe in nastanek dolga ni vedel. Trdil je namreč, da za imetništvo družbe, ki je bila davčna zavezanka in je bila izbrisana brez likvidacije, ni vedel dokler ga o tem niso seznanili na Policijski postaji Piran 22. 3. 2012. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je to tudi dokazoval z obvestilom št. Kt (1) 1038/09-KS o zavrženju kazenske ovadbe zoper njega.

Poleg tega je po presoji sodišča s temi navedbami po vsebini zanikal celo ugotovitev, da je on odgovoren za plačilo obveznosti, ki izhaja iz carinskega dolga omenjene družbe. Dejstvo, da je carinski organ zoper tožnika vodil izvršilni postopek, namreč samo po sebi ne zadošča za sklep o tem, da je tožnik 28. 8. 2013 tudi v resnici imel carinski dolg, saj je bil izvršilni postopek ustavljen zato, ker je izvršba zastarala. Dejanski obstoj tožnikove davčne obveznosti torej v davčnem postopku ni bil ugotovljen.

Določbe 442. člena ZFPPIPP, na katere se sklicuje upravni organ, so res tudi v času izbrisa družbe A. d. o. o. plačilo obveznosti izbrisane družbe nalagale aktivnim družbenikom, sicer pa družbenik odgovarja le, če so podani pogoji za spregled pravne osebnosti. To pa pomeni, da bi moral upravni organ v tem postopku (ker, kot je bilo že prej povedano, v davčnem postopku to ni bilo ugotovljeno), najprej ugotoviti bodisi da je bil tožnik aktivni družbenik bodisi, da so podani pogoji za spregled pravne osebnosti. Upravni organ bi se torej moral opredeliti do tožnikovih navedb o tem, da za družbo sploh ni vedel, saj tožnik s tem po vsebini zatrjuje, da ni bil njen aktivni družbenik. Šele, če bi upravni organ ugotovil, da je tožnik (kljub njegovim trditvam, da za obstoj družbe ni vedel) bil aktivni družbenik, bi lahko štel, da ni plačal zapadlih davčnih obveznosti izbrisane družbe. Za zavrnitev prošnje za podaljšanje bivanja iz razloga po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa bi moral pojasniti še, zakaj zgolj na podlagi tega podatka izhaja domneva, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava (napačne uporabe pete alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).