Jedro

Komisija je strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, kar pa ob upoštevanju, da se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku, katere podlaga je to mnenje, pomeni, da je v skladu z načelom zaslišanja stranke po določbi 9. člena ZUP treba omogočiti stranki, da se pred izdajo odločbe z vsebino mnenja komisije seznani in o njem izreče. Pojasnilna dolžnost zavezuje otrokovega zdravnika, kadar ta izvaja cepljenje, zavezuje pa tudi strokovno komisijo, da strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-88/2010/7 z dne 18. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za zdravje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za zdravje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se ne opusti cepljenje A.A., roj. ..., proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+OPV ali cepivom Pentaxim; ter proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax ali cepivom Priorix. V obrazložitvi navaja, da je predlog za opustitev cepljenja dala pediatrinja, ki je v predlogu navedla, da starša odklanjata cepljenje in da so od 3 mesecev dečkove starosti opuščali obiske na vabljene sistematske preglede. Ministrstvo je odločitev oprlo na strokovno mnenje Komisije za cepljenje, ki je poleg navedenih okoliščin upoštevala še, da je bil deček v razvojni ambulanti voden zaradi aksialne hipotonije in asimetrije. Iz obrazložitve je razvidno, da navedena odločitev temelji na ugotovitvi, da ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja iz 22.a člena: alergija na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva ali bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Odločitev je Ministrstvo oprlo na 22.č člen Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZNB).

Tožnica izpodbija odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil upravnega postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je pediatrinja 19. 4. 2010 podala predlog za opustitev cepljenja njenega sina in da kopije tega predloga nista prejela. Prejela sta le izpodbijano odločbo, skupaj s strokovnim mnenjem Komisije za cepljenje. Zato zatrjuje kršitev načela materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji – v nadaljevanju ZUP) in načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, kar je po 3. in 7. točki 237. člena ZUP bistvena kršitev pravil postopka. Navaja, da sta starša vabilo na razgovor pred komisijo, ki naj bi bil 18. 4. 2011, prejela 19. 4. 2011, mnenja komisije pa ji pred izdajo odločbe tudi niso poslali. Zato se ni mogla izreči o odločilnih dejstvih in okoliščinah.

V odločbi naj bi bila vrsta nepravilnih ugotovitev, saj ne drži, da bi starša cepljenje zavračala, sta le zaskrbljena za sinovo zdravje. Tudi ni res, da so opustili sistematske preglede, saj naj bi bil sin A.A. sistematsko pregledan pri 3. in 18. mesecih ter pri treh letih starosti, v razvojni ambulanti ZD ... pa še pri petih, šestih in devetih letih starosti. Tožnica meni, da dejansko obstajajo razlogi za opustitev cepljenja njenega sina, čeprav pediatrinja predloga ni ustrezno strokovno utemeljila. Navaja zdravstvene težave, ki so po njenem mnenju pravi razlog za opustitev cepljenja. Z nepopolnim predlogom pa naj bi zdravnica kršila 22.a člen ZNB. Izpodbijani odločbi očita tudi kršitev 3., 5. in 6. točke prvega dostavka 214. člena ZUP, ker ne vsebuje razlogov za neopustitev cepljenja z obrazložitvijo, kot to zahtevata 22.c in 22.č člena ZNB.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Obvezno cepljenje in opustitev obveznega cepljenja sta zakonsko urejena z določbami od 22. do 25. člena ZNB. Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (prvi odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja lahko poda bodisi zdravnik (če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja), bodisi starši oziroma skrbnik osebe, ki naj bi bila cepljena (četrti in peti odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja se pošlje ministrstvu, pristojnemu za zdravje (šesti odstavek 22.a člena ZNB), ki predlog pošlje Komisiji za cepljenje (prvi odstavek 22.b člena ZNB). Komisija mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja preučiti predlog za opustitev in, če oceni za potrebno, lahko zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB). Po opravljenem postopku da komisija strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje (tretji odstavek 22.c člena ZNB). V četrtem odstavku 22.c člena je določeno, kaj mora strokovno mnenje vsebovati. Na podlagi strokovnega mnenja komisije pa minister, pristojen za zdravje, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.č člena).

Glede na navedeno je torej komisija strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, kar pa ob upoštevanju, da se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku, katere podlaga je to mnenje, pomeni, da je v skladu z načelom zaslišanja stranke po določbi 9. člena ZUP treba omogočiti stranki, da se pred izdajo odločbe z vsebino mnenja komisije seznani in o njem izreče. Načelo zaslišanja stranke iz omenjene določbe ZUP namreč zahteva, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Kot izhaja iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe, pa ta možnost zakonitima zastopnikoma otroka, ki naj se cepi, v obravnavanem primeru ni bila dana. Tako tožnica (kot eden izmed staršev) pred izdajo odločbe ni bila seznanjena ne z vsebino predloga za opustitev cepljenja, ne z vsebino mnenja komisije. Iz listin v spisu je sicer razvidno, da sta bila tožnica in B.B. vabljena na razgovor pred Komisijo za cepljenje, ki naj bi bil 18. 4. 2011, vendar iz vročilnic, pripetih k vabiloma izhaja, da jima je bilo vabilo vročeno šele 20. 4. 2011 (in ne 19. 4. 2011, kot to navaja tožnica). Razgovora se zato nista imela možnost udeležiti. Komisija je strokovno mnenje z dne 18. 4. 2011 tega dne tudi poslala upravnemu organu, ta pa z njim ni seznanil otrokovih staršev. Zato tudi po presoji sodišča tožnica temu v tožbi utemeljeno ugovarja in očita, da je bila s tem storjena bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi kršitev pravil postopka odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

V ponovljenem postopku pa bo moral upravni organ, preden bo predlog za opustitev cepljenja poslal Komisiji za cepljenje, ugotoviti, ali ta predlog sploh izpolnjuje zahteve iz 22.a člena ZNB, in po potrebi pozvati predlagateljico, naj odpravi pomanjkljivosti predloga. V obravnavanem primeru je namreč predlog za opustitev cepljenja dala zdravnica. V skladu s četrtim odstavkom 22.a člena ZNB zdravnik, ki opravlja cepljenje, tak predlog da, če ugotovi, da obstajajo z zakonom določeni razlogi za opustitev cepljenja. Če da predlog za opustitev cepljenja zdravnik, ki opravlja cepljenje, mora biti ta tudi strokovno utemeljen in obrazložen (četrti odstavek 22.a člena ZNB). Zato lahko Ministrstvo za zdravje v skladu s prvim odstavkom 22.b člena pošlje Komisiji za cepljenje le tak, tj. strokovno utemeljen predlog zdravnika. Zahteve po strokovni utemeljenosti predloga zakon ne predpisuje le, če predlog za opustitev cepljenja da oseba, ki se cepi, sama, ali njeni starši oziroma skrbniki. Te osebe namreč lahko predlog za opustitev cepljenja vložijo same (peti odstavek 22.a člena ZNB). Zato ni nobene ovire, da tožnica predloga ne bi vložila sama in v njem navedla razloge, ki po njenem mnenju utemeljujejo opustitev cepljenja.

Če bo upravni organ ugotovil, da je predlog vložen v skladu z 22.a členom ZNB, ga bo na podlagi 22.b člena istega zakona poslal Komisiji za cepljenje, ki mora obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki so podlaga za opustitev obveznega cepljenja (pri čemer pa so seveda tudi starši dolžni bodisi ob podaji predloga za opustitev cepljenja bodisi na razgovoru opozoriti na vse dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev komisije, ni pa mogoče od njih zahtevati strokovne utemeljitve predloga, saj običajno starši nimajo ustreznega strokovnega znanja, strokovne ekspertize pa bi bile povezane s prevelikimi stroški). Navedeno izhaja tudi iz pojasnilne dolžnosti, ki zavezuje otrokovega zdravnika, kadar ta izvaja cepljenje, zavezuje pa torej tudi strokovno komisijo, da strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave. Upravni organ pa mora staršem pred izdajo odločbe omogočiti, da se do mnenja Komisije za cepljenje opredelijo.

K 2. točki izreka: Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku do preklica pooblastila 8. 9. 2011 zastopal odvetnik, preklic pooblastila pa v tem primeru ni vplival na tožničine stroške, se ji priznajo stroški v celotni višini, kot jo določa drugi odstavek 3. člena Pravilnika, tj. v višini 350,00 EUR. V navedenem znesku ni upoštevana plačana sodna taksa za postopek na prvi stopnji v višini 148,00 EUR, ki bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c točke taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

Zakonske zamudne obrestmi od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je to zahtevala tožnica.